"Prejšnji teden je na Finsko prišel neznanec iz Dela in nam dal nekaj informacij in dokumentov, ki se nanašajo na brezplačnike. Za informacije smo slišali prvič."

-- Današnja izjava Björkqvista v zvezi z dokazi o financiranju brezplačnikov, do katerih naj bi se po poročanju Dela s kriminalističnim delom dokopali Finci.

 

 

Vdor v računalniški sistem Climatic Research Unit (CRU) in posledična objava elektronskih dopisovanj med vodilnimi znanstveniki s področja podnebnih sprememb je v svetovni blogosferi zanetil polemični vihar, kakršnega ni bilo vse od objave kandidature Sarah Palin. 

  Nič skrbet'. Od ljudi, ki so s svojo nesposobnostjo svetu priskrbeli dokaz, da se politično ne da načrtovati razvojnih četrtletk bo kmalu prišel celovit plan razvoja za prihodnje štiri generacije. 

  1. Avtomobilski davek ne obdavčuje dejanskih izpustov ogljikovega dioksida, ampak potencialne izpuste. Zakaj že osebo A (lastnika močnega avtomobila) obdavčiti bolj od osebe B, če oseba B naredi letno sto tisoč kilometrov, oseba A pa dvajset tisoč?

2. Če bi bil cilj davka znižati izpuste ogljikovega dioksida bi namesto avtomobilov preprosto obdavčili gorivo (Pigou).

3. Cilj ni znižanje izpustov, ampak polnjenje državne blagajne in podaljševanje agonije propadlih paradigem nacionalnega interesa in solidarizma; na katerih so tokrat želeli zgraditi novi svet.

4. Z novim davkom na avtomobile Slovenci in Slovenke plačujemo za tropartitni dogovor Pahor - Sarkozy - slovenski davkoplačevalci. Pahorju socialni mir; Sarkozyju zakon, ki je pisan na kožo nekaterim francoskim proizvajalcem; slovenskim davkoplačevalcem pa ... račun.

5. Režim na podlagi pseudo-znanosti piše pravljične deklaracije. Z njimi nas opozarja, da bomo morali za nekakšno "rešitev planeta" zategovati pasove. Ne mi, gospodje. Vi! Po več raziskavah smo najbolj obdavčeni zemljani. Mi plačujemo preveč, ne pa premalo! Čas je, da vi začnete manj in bolj razumno trošiti.

6. Avtomobilski davek je v resnici davek na "luksuz" oziroma tisto, kar kaviar socialisti razumejo kot "luksuz". Kot v vsakem socializmu so tudi v njihovem vsi luksuzi enakopravni, vendar pa so nekateri bolj enakopravni od drugih. Naprimer ljubezen drugih ljudi do hitrih in dobrih avtomobilov je luksuz. Njihova nekajkrat vrednejša vikendica v Triglavskem narodnem parku pa ne. 

  Slovenec pride na hrvaško mejo.
Hrvaški carinik ga vpraša: "Kam pa vi?"
Slovenec odgovori: "V Južno Afriko. Pa vi?"

Medvedjev pošlje Pahorju telegram s čestitkami ob zmagi.
"Čestitam vam za zmago in odlično igro. STOP.
Res ste dali vse od sebe in bili boljši nasprotnik. STOP.
Plin. STOP.
Nafta. STOP."

Slovenska ekonomista se pogovarjata.
Prvi ekonomist: "Rad bi šel v Južno Afriko. Ko se le letalske karte v zadnjem času ne bi tako zelo podražile!"
Drugi ekonomist:"Poskusi leteti od tam, kjer so cenejše. Naprimer iz Moskve ali iz Zagreba."

Zadnja novica. Danes je na Slovaškem zmanjkalo plina.

Pitaju malog Ivicu:
-Ivice, jel voliš tatu?
-Ne volim.
-A zašto?
-Jer je stalno na službenom putu i nikad ga nema doma.
-A dali voliš mamu?
-Ne volim.
-Pa zašto?
-Jer je stalno sa susjedama na kavi i nikad je nema doma.
-Pa koga onda voliš?
-Nogometnu reprezentaciju. Oni ne idu nigdje.

Preberite si še:
- Petkove protirecesijske VI.
- Petkove protirecesijske V.
- Petkove protirecesijske IV.
- Petkove protirecesijske III.
- Petkove protirecesijske II.
- Petkove protirecesijske I.

( šale izražajo mnenja šaljivcev in ne piscev tega bloga ) 

 

"Tisti ki ustvarijo manj niso motivirani ustvarjati, ker jim bo država tako ali tako vse dala. Tisti ki ustvarijo več pa niso motivirani ustvarjati, ker jim bo država tako ali tako vse vzela." (dvojni demotivacijski učinek socializma)

Leta 2003 sem predlagal, da v Sloveniji merimo skupen učinek socialnih ugodnosti in privilegijev za gospodinjstvo. Leta 2006 sem predlog dopolnil - gospodarsko zakonodajo moramo očistiti vseh socialnih klavzul, ker te ne spadajo v stotine zakonov, ampak le v enega. V Zakon o sociali. Prva zamisel je našla pot v ekonomski program Janševe in Pahorjeve vlade, vendar je nobena doslej ni uresničila. Druga ostaja nerazumljena.

Pričujoči graf (ZDA) kaže, zakaj sta obe pomembni za vsako državo, ki bi rada kvalitetno uredila to področje.



Prikazuje dohodek tipskega gospodinjstva potem, ko to plača vse davke in prispevke in je deležno vseh socialnih ugodnosti in privilegijev.

Opazno je, da je razpoložljivi dohodek gospodinjstev s 15.000 dolarji in 40.000 dolarji enak, oziroma ga imajo bogatejša gospodinjstva srednjega sloja celo manj kot revnejša gospodinjstva.

Do pojava pride ker nihče ne izračunava skupnega učinka socialnih ugodnosti in privilegijev na gospodinjstvo. Ko se učinek progresivnih davčnih lestvic sešteje z učinkom od plače odvisnih prispevkov; z različnimi socialnimi dodatki; s popusti v vrtcih; z občinskimi ugodnostmi; s popusti pri ogledu muzejev in gledališč; z neprofitnimi najemninami; z mesečnimi vozovnicami; z ugodnostmi iz premoženja; s potencialno oprostitvijo prispevka za RTV in neštetimi drugimi - se šele pokaže koliko denarja za socialo mečemo skozi okno.

Ekonomistu zgornji graf prikazuje izrazito škodljivo posledico nepregledne socialne politike. Revno gospodinjstvo (s 15.000 dolarji dohodka) ni motivirano za delo in ustvarjanje, saj se mu tudi v primeru da bi svoj dohodek podvojilo to na razpoložljivem dohodku sploh ne bi poznalo.

Marsikdo, ki meni da je za politiko pomembnejši od nižanja stroškov sociale umik od tam, kjer je na poti zviševanju dodane vrednosti (oziroma v besednjaku centralnih planerjev: da politika in državno uradništvo vzpodbudita višjo dodano vrednost, ker tega podjetniki sami ne znajo) razume, da brez motivacije ne bo boljših rezultatov, ker ljudje praviloma neradi prevzamemo dvakrat več odgovornosti in dvakrat zahtevnejše delo za ničkrat višji standard. Pravzaprav -če je to le mogoče- veliko raje opustimo odgovornost in zahtevno delo za ničkrat nižji standard.

Kakšno pa je stanje v Sloveniji? Tega preprosto nihče ne ve. Zaradi metastaz sociale na vseh področjih zakonodaje nihče ne zna našteti vseh socialne ugodnosti in privilegijev v državi. Ne socialni delavci, ne državni sekretarji, ne ministri. Kaj šele da bi kakšen organ -ki sicer sveto trdi da racionalno upravlja s sredstvi za socialo- posedoval primerljiv graf za Slovenijo, ki bi prikazoval razpoložljivi dohodek gospodinjstev pri nas in bi pokril večino socialnih ugodnosti in privilegijev; ponderirano s številom gospodinjstev, ki jih uživajo. 

  Na podlagi česa in zakaj komentirate predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, če pa le ta javnosti sploh še ni na voljo?

Zadnja novica: Javno vprašanje je "zaleglo" in kmalu po objavi je zakon postal javno dostopen.

 

 

Prikupna kamela, ki smo jo poimenovali Razvojna Paradigma je darilo libijskega predsednika Moamerja Gadafija Slovenkam in Slovencem in hkrati konkreten gospodarski rezultat vrha Pahor-Gadafi, v katerega so nekateri nejeverni Tomaži cinično dvomili. V zameno zanjo je Pahor Gadafiju izročil uradno simbolno darilo slovenske države - sprehajalno palico Josipa Broza.

Če mislite da je vse skupaj potegavščina ali šala se (žal) motite. Res se je zgodilo.

 

  ...v navijaško razpoloženi medijski krajini povedati da Katarina Kresal iz tabora pikčastih nima prav o zakonu o izbrisanih brez da zaradi resnice tvegal da te pri priči uvrstijo v tabor progastih? Tožbe in državljanstva bodo sledila. 

 

"SLOVENSKA HIMNA PRAVI:
KODER SONCE HODI PREPIR IZ SVETA BO PREGNAN ...
IN ŠE: NE VRAG LE SOSED BO MEJAK ....
ALI JE PODPISAN ARBITRAŽNI SPORAZUM O MEJI PRILOŽNOST, DA SE TA
PREŠERNOVA MISEL URESNIČI, ALI NE?"

-- Neodvisno in strokovno raziskovalsko vprašanje anketirancem iz zadnjega Politbarometra (TOŠ/FDV), strani 15. in 16. v izvirni obliki (z velikimi črkami, pikicami in zamiki vred)

Aleš ima na to temu hudomušno anketo imenovano "Politbirometer".

Povezave:
- Politbarometer (TOŠ/FDV), o arbitraži govorita strani 15. in 16.
- Politbirometer 

  Gallup je opravil globalno raziskavo o potencialnih migracijskih tokovih. Upoštevajoč izražene želje Slovenk in Slovencev po odhodu in tujcev po prihodu bi se v druge države iz Slovenije odselilo (neto) pet odstotkov prebivalstva. (vir: Tržišno Rešenje)

Povezave:
- Potential Net Migration Could Change Nations 

  Statistični urad je izdal brošuro Mladi v Sloveniji.

Povezava:
- Mladi v Sloveniji 2009 

 

Zgornja slika prikazuje rezultate zveznih volitev v Nemčiji 2009. Ob upoštevanju dejstva, da sta stranki Die Linke in Grüne skrajna levica iz rezultatov poskusite uganiti kje je pred 20 leti potekal Berlinski zid? 

   

  Namesto obljub, da bo arbitražni sporazum Sloveniji omogočil stik z mednarodnimi vodami (krucifiks!) naj se politiki raje obvežejo, da bodo za izpolnitev tega cilja odgovarjali z vsem svojim premoženjem (in s svojo politično kariero). 

 

"Noben narod še nikoli ni sam sebe obdavčil v blaginjo."

Deset ljudi ustvari deset vrčev. Vsak enega. Potem pa enemu izmed njih inovacija omogoči, da ustvari petkrat več vrčev na časovno enoto od ostalih. Deset ljudi zdaj ustvari štirinajst vrčev in vsakemu posamezniku postanejo bolj dosegljivi. Ker jih je več. Kaj se zgodi s to družbo? Odgovor je: "V družbi se poveča revščina."

Devet jeznih lončarjev "demokratično" prežene produktivnega lončarja iz vasi, si razdeli njegove zaloge; vendar že srednjeročno spet ustvari le devet vrčev. Vsakemu posamezniku postanejo vrči manj dosegljivi. Ker jih je manj. Kaj se zgodi z družbo? Odgovor je: "V družbi se poveča blaginja."

Ti dve zgodbi nam razkrijeta ključno težavo sodobnih modelov merjenja druženega napredka. Ta je njihovo kolektivno izhodišče. Sodobna zahodna razsvetljenjska družba temelji na svobodnemu posamezniku. Njegov vložek v večanje njegove blaginje realno veča blaginjo celotne družbe, sedanji modeli pa izmerijo ravno obratno.

Premoženjska in dohodkovna izenačenost posameznikov v družbi sama po sebi ni neumen cilj. Razslojeno družbo lahko primerjamo z večnacionalno državo. Med sloji se razvijejo takšne kulturne razlike kot med narodi. Dokler so razlike zmerne so koristne. Če postanejo prevelike pa takšna večnacionalna tvorba razpade.

Težava sodobnih meritev premoženjske in dohodkovne izenačenosti je le, da niso uravnotežene z načinom doseganja tega cilja. Da bi jih uskladili z našimi razsvetljenjskimi vrednotami in hkrati v izračun vključili negativno zgodovinsko izkušnjo socializma moramo te napake odpraviti.

Vzdržna dohodkovna in premoženjska izenačenost je rezultat primerljive ustvarjalnosti in truda posameznikov. Takšno stanje kot nek agregat lahko pozitivno vpliva na oceno družbe. Prisilna izenačenost, ki je rezultat političnega prerazdeljevanja in ni vzdržna (to pomeni, da se v primeru ukinitve dohodkovna in premoženjska neizenačenost znova pojavi in da torej nismo ustvarili izenačenosti v ustvarjalnosti in trudu, ki krepi kohezivnost; ampak odvisnost, ki podžiga konflikte) pa mora na oceno vplivati negativno.

Posledica takšnega načina merjenja napredka je, da dohodkovna in premoženjska izenačenost ljudi prenehata biti cilja, ki opravičujeta sredstva. Postaneta cilja, ki sta lahko negativna, če so uporabljena sredstva preveč v nasprotju s temeljno vrednoto zahodne razsvetljenjske družbe - posameznikom, ki ni suženj faraona, kralja, tovariša, ljubljenega vodje ali pa večine in ima pravico živeti in ustvarjati le zase, če se tako odloči in če s tem ne posega v svobodo drugega posameznika, da stori enako. 

  Tudi letos ob objavi lestvice 100 najbogatejših Slovenk in Slovencev revije Manager objavljamo Libertarčev IMP - indeks marksistične perspektive - ki meri, koliko denarja bi prejel/a vsak državljan in državljanka, če bi razlastili sto najuspešnejših.



Marksizem je letos zaradi gospodarske krize za 19,6 odstotka manj perspektiven kot lani. Če bi si razdelili premoženje sto najbogatejših bi letos vsak državljan in državljanka kot nagrado za sodelovanje prejel/a enkratni znesek v višini 1.566,83 evra. Lani bi ob enakem času prejel 1.948,84 evra.

Letos smo prvič izračunali tudi realni Indeks marksistične perspektive (rIMP), ki se od indeksa IMP razlikuje po temu, da upošteva historične podatke. Metodologija rIMP tako na podlagi historičnih podatkov predvideva, da si ob uvedbi marksizma polovico razpoložljivega premoženja razdelijo marksistični vodje in voditeljice, ki predstavljajo 0,1 odstotek prebivalstva. rIMP znaša za običajnega državljana 783,42 evra, če ste marksistični voditelj ali voditeljica pa rIMP za vas znaša 738.416,00 evrov.

 

  Švica ima 7,739,100 prebivalcev in 26 kantonov. Slovenija ima 2,042,335 prebivalcev, kar po švicarskih standardih pomeni 6 ali 7 pokrajin. 

  Zgodovinsko gledano se povišana javna poraba v ZDA nikoli več ni vrnila na nekdanje nivoje in zato se ji vsak razumen človek upira. Naslednji graf prikazuje gibanje davčnega bremena skozi čas.



Rešitve, ki so jih pričakovali od Baracka Obame in s katerimi je v predvolilnem boju segal prek plotov ideologije niso temeljile na zvišanju javne porabe, ker se s tem zaduši svobodno gospodarsko pobudo.



Namesto zgornje slike, ki prikazuje projecirane deficite Obamine administracije je večinski ameriški volilec upal na zmanjšanje javne porabe in na notranjo prerazporeditev sredstev. Na pametnejšo in ne na večjo javno porabo.

Na državo namreč gleda podobno, kot na regulacijo. Ne potrebuje je več, ampak manj. Toda ta ki ostane mora biti kvalitetnejša in vsebovati izkušnje preteklosti; predvsem pa jo je treba dosledneje izvajati.

Barack Obama izgublja podporo zato, ker povprečen ameriški volilec meni, da za državo že danes plačuje dovolj. 

 

"Nema brašna nema hleba, glasali ste tako treba."
-- Beograjski grafit iz Miloševićevih časov

Dvajset let po brodolomu SFRJ je na površje priplaval nov sklad za nerazvite. Gospodarska politika, ki bi jo lahko razglasili za idejno naslednico Socialistične federativne republike Jugoslavije se je odločila razviti Pomurje tako, kot da se iz financiranja Kosova ni naučila da se s proračunskimi transferi ne vzpodbuja podjetniških investicij, ampak ustvarja nove levičarske paradigme. Naprimer "sredstva za trajnostni razvoj", "kohezijske sklade" ali pa "harmonizacio kvalitete življenja". Te paradigme pa kot vrednote nove politike zelo hitro postanejo trajne postavke proračuna in se preselijo v v šablone letnih poročil vlade. Pred povedi tipa: "Ugledno, pravično, trajnostno, socialno, strokovno, enakostno in kompetentno smo ugotovili, da v letu ____ (vstaviti tekoče leto) javne porabe ni mogoče znižati."

Nosilci podjetništva so podjetniki, ne politiki. Slednji lahko izbirajo med vlogo zaviralcev ali opazovalcev. Vzpodbujanje razvoja pa je le nadaljevanje tranzicije z drugimi sredstvi.

Naj se prosim v komentarje javi tisti, ki poleg režimskih novinarjev verjame, da je šlo pri zapletih ob imenovanju Gjerkeša za notranjo demokratičnost Desusa? In ne zgolj za prvo stopnjo zgornega procesa - ko je najbolj pomembno komu bo lojalen človek, ki bo nadziral denarnico s četrt milijarde evrov za financiranje razvoja (za poljubne definicije pojma razvoj).

Bralci in bralke ki ste si vzeli čas in podrobneje spremljali zadnjo predvolilno tekmo se boste spomnili, da je Metro koalicija v njej kot eno izmed številnih metafizičnih dobrin obljubila tudi avtonomnost podsistemov. Priznajmo ji, da je to obljubo obdržala. Da se ji ne bi bilo treba vtikati v že obstoječe državne in regionalne službe, agencije in urade za spodbujanja razvoja in zaposlovanja v Pomurju je ustanovila čisto novo strukturo in sama imenovala celotno posadko. Tako je zaobšla obsoječe strukture, ki so zdaj avtonomne kot Robinson Crusoe.

V avtonomaški vnemi je občinam odvezala roke pri ceni monopolnih storitev države. Te jih lahko odslej dražijo brez vladne privolitve. Starejši bralci in bralke se gotovo spomnite gospodarskih posledic tisti ustavnih sprememb iz leta 1974 s katerimi s(m)o republikam omogočili zadolževanje. Že zato, ker še danes odplačujemo kredite lepega, brezskrbnega in zelo kratkega obdobja trošenja nečesa, česar nismo ustvarili. Če občinam dovolimo, da brez politične odgovornosti vlade dražijo monopolne državne storitve pa bo to vodilo v:
a) nižje in boljše storitve ali pa
b) da se bodo storitve občin -sredi krize, ki gospodarstvu niža cene in zaposlenim plače- podražile?

Ali kdo poleg režimskih novinarjev in tistih, ki so to neumnost sprejeli verjame v (a)?

Prvi je podražitve že napovedal Zoran Jankovič.

Njegova odtujenost od fiskalne realnosti Ljubljane in bahaški (pa nikoli dokončani) projekti so povzročili vrtoglavo zadolženost prestolnice. Kdor je v preteklosti vzel v roke mestni proračun in ga prebral tudi razume zakaj.

Nori župan (in pri tem z besedo nor mislim na stanje duha, pa naj me toži!) nikoli ni emocionalno prebolel spremembe načina delitve davkov med državno in lokalno oblast. Nov davčni režima obravnava kot razvajen otrok. Dojema ga kot nekakšno "začasno krivico". Namesto da bi se prilagodil novi realnosti in znižal mestno porabo; se obnaša kot da se nič ni spremenilo in nas zadolžuje ter trmasto troši toliko, kot če spremembe zakonov sploh ne bi bilo.

V letošnjem mestnem proračunu na strani 16. piše, citiram: "Primanjkljaj zaradi izpada prihodkov v 2007, 2008 in 2009 v višini 169,85 milijonov EUR bo pokrit z zadolževanjem, prodajo stvarnega premoženja ter povišanjem vrednosti točke nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009."

Poleg napovedane podražitve ogrevanja, vode in odvoza odpadkov župan že tri leta prodaja premoženje mesta, ga zadolžuje in meščanom viša nadomestila za življenje v njemu. Ste opazili?

Veste zakaj levičarskim politikom na državnem in lokalnem nivoju to uspeva?

Ker so njihovi volilci preveč ponosni. Tako preprosto je. Raje plačujejo račune in so tiho; kot da bi se soočili s posledicami svoje nespametne volilne odločitve. In dokler ne bodo prišli do točke, ko bodo sami sebi rekli "zdaj je bilo pa zares dovolj," nam bodo vsem dražili življenje. Zaradi njih nam bodo politiki izstavljali račune nekih izgubljenih iluzij.

Prebrali smo že mnoge kritike družbenih sistemov in ekonomskih odnosov. Najbrž smo v njihovem pisanju v svetovnem merilu nekakšni rekorderji, saj politično korektne traktate najdemo že v Cicibanu. Ampak začuda nihče nikoli ni zapisal preproste resnice - da nobena kriza in noben "sistem" ne podraži življenja toliko, kot ga podraži neumnost.

Bi radi to spremenili? Potem je čas, da se začnete s porabo države ukvarjati toliko, kot se ukvarjate s svojo lastno. Če vam od dva tisoč evrov polovico zaseže državno uradništvo - zakaj lahko skrbno porabite vsak evro, ki vam ostane (in ste tisti, ki vam v življenju ni postlano z rožicami sposobni na pamet določiti približke poštenih cen petsto artiklov v trgovini); praktično ničesar pa ne veste o drugi polovici vašega zaslužka in o temu, kaj je s polovico vašega denarja storila država? Poznate vsak svoj kredit, nič pa ne veste o kreditih, ki jih v vašem imenu, v imenu vaših otrok in celo vaših vnukov jemlje nekdo drug? Naučite se brati državne bilance. V osnovi niso nič težje od vaše družinske bilance.

In potem volite za tiste, ki pametneje upravljajo z vašim denarjem in vam posledično manj jemljejo. Ne glede na to ali so pikčasti ali progasti. S fokusom na njihovi lastni porabi jih prisilite da bodo tekmovali v tem kdo bo cenejši in kvalitetnejši. In ne v tem kdo bo imel korektnejši odnos do homoseksualcev, kaj kdo meni o drugi svetovni vojni in o kletvicah v Kmetiji slavnih.

Saj veste; da bi postali bogatejši moramo najprej postati pametnejši. 

 

Vlada je storila prvi korak na poti k reorganizaciji javne uprave. Lotila se je prenove celovite grafične podobe.

Vir:
- RTV Slovenija 

 

Najšibkejši sloji (že) kupujejo trisobna stanovanja za 200.000 evrov na Lavrici.

Celoten prispevek si lahko ogledate na Pop TV / Svet (32:30 min.) 

 

V javnem sektorju je bilo augusta zaposlenih 156.158 oseb, povprečna plača zaposlenih po kolektivni pogodbi je znašala 1.767 evrov, povprečna plača tistih, ki niso zaposleni po kolektivnih pogodbah pa 3.435 evrov. Povprečna plača v državi je v istem mesecu znašala 1.415 evrov.

Prispevek je bil spremenjen. Vsem, ki ste nas opozorili na naše napačne navedbe v prvotnem prispevku (tudi tistim, ki ste to storili z mnogo temperamenta) se lepo zahvaljujemo; še posebej pa uporabniku Aly, ki nam je prijazno posredoval najnovejše dostopne podatke.

 

 

"Stabilna demokracija ni cilj. Ni niti pot. Je zgolj posledica kulture svobode posameznika. Le ta pa je v resnici cilj in ideal svobodne družbe."

Demokracijo pogosto idealiziramo. O njej razmišljamo kot o ključni ločnici med svobodnim in nesvobodnim svetom. Celo bojimo se jo kritizirati. Deloma je to pogojeno z našo kolektivno izkušnjo s pol stoletja levega totalitarizma, ko so imeli o pomembnih odločitvah lahko mnenje le člani partije - avantgarde vrhovne kaste (proletariata). Čakali smo dan, ko bomo svobodni. Da bomo lahko o skupnih zadevah odločali vsi.

V resnici pa je bila in je za našo svobodo še vedno mnogo pomembnejša sestavina naše politične kulture - liberalizem. V klasičnem, desnem pomenu. Liberalizem je v primerih ko večina želi odločati o zadevah, ki spadajo v zasebno sfero lahko celo opozicija demokraciji.

Naprimer; teoretično bi se lahko večinsko odločili da bomo odslej vsi krščeni. Takšna (sicer) demokratična odločitev bi posegla v osebne svoboščine tistih, ki to ne želimo postati. O veri se ne sme demokratično odločati. O njej se vsak posameznik odloča sam in to ne glede na to, kaj si večina o tem misli. V tem in podobnih primerih liberalna določila naše ustave pravzaprav branijo svobodo pred demokracijo.

To so razumeli že razsvetljenjski filozofi osemnajstega stoletja in iz tistega časa izvira rek: »Če oblast krši človekove pravice posamezniku je čisto vseeno, ali je tiran kralj ali večina.« Ta misel je našla pot tudi v ameriško ustavo in iz nje izvira pravica do nošenja orožja (ki je v resnici pravica posameznika do upora proti neliberalni oblasti, četudi bi bila ta demokratično izvoljena).

Na mitologizacijo demokracije pri nas ni imuna ne levica, ne desnica.

Po osvoboditvi Iraka izpod Sadama Husseina je mnoge na desni presenetilo, da je Iraška družba v nekaterih pogledih (denimo pravice žensk) nazadovala. Postala je manj razsvetljenska, kot je bila pod brutalnim tiranom. Razlog za to se skriva v dejstvu, da ima demokracija v družbi brez liberalne tradicije na začetku za posledico zgolj preslikavo vzorcev večinskega volilca na vse druge. V Iraku je tiran na mnogih področjih tlačil želje prebivalstva. Takoj, ko je ta primež popustil so zato na dan izbruhnila številna prej s silo zatrta nasprotja, vključujoč srednjeveško miselnost, ki moralno nikoli ni bankrotirala, ampak je bila ves ta čas le nasilno zadrževana. Volitve so te ovire (deloma) odstranile in rezultat je dobro in slabo hkrati.

Podoben pojav smo tisti starejši od trideset let doživeli v SFR Jugoslaviji, kjer je v osemdesetih hkrati ob demokratičnih trenjih prišlo tudi do renesanse (prej prepovedanih) nacionalizmov, katerih klimaks sta predstavljala memorandum SANU in 57. številka Nove revije.

Razširjenost vrednot (desnega) klasičnega liberalizma je rezultat kulturne in civilizacijske zrelosti. Ni samoumevno, da branilci republike Abraham Lincoln, Winston Churchill, Margaret Thatcher in Ronald Reagan v demokratičnih družbah postanejo voditelji naroda. Ponekod tudi zgorijo na grmadah . Demokratične volitve so potrebni, vendar ne zadostni pogoj za svobodno družbo. Težji del naloge je v srcih prebivalstva - marksizem, vero (ki še ni sklenila miru z razsvetljenstvom) in/ali kulturo kast - nadomestiti s klasičnim liberalizmom. Ni dovolj, da liberalne vrednote spoštuje le manjši del naroda; za svoje jih mora sprejeti široka in stabilna koalicija. Za to pa je potreben čas. Če demokracija, ki je nastala z zunanjim šokom preživi, lahko ta proces pospeši. Nikomur pa ga ne more vsiliti.

Levica s podobno nerazumljivimi simpatijami gleda na Čile sedemdesetih let. Tiran Allende je sicer res s tretjino glasov zmagal na volitvah. Toda po zmagi je skušal državo spremeniti v Kubo številka dve. Rušil je njen ustavni sistem. Blokiral je izvedbo sodnih sankcij proti svojim političnim zaveznikom. Če so državljani in državljanke neprave politične barve klicali na pomoč policijo si je ta vzela veliko časa, preden je prišla. Allende je kršil temeljne človekove svoboščine. Omejeval je medije. Vršil pritiske na nepodložna podjetja. Omogočal nasilne zasedbe tuje lastnine. Toda vse to je počel s podporo svojih volilcev. Je simbol demokratičnega socializma – novega modela sodobnega totalitarizma, ki ima večinsko podporo in je od preteklih totalitarizmov še najbližne italijanskemu fašizmu.

Ta tragičen splet zgodovinskih okoliščin -prevzem demokratičnega sistem odločanja, ne pa tudi liberalnih vrednot- se ponavlja na vseh koncih sveta. Naprimer v Republikanski Španiji. Ali pa v Iranu pod vladavino Mohammeda Massadegha. V obeh se z večinsko podporo v nekem trenutku uvaja socializem, socialistične vlade pa hkrati iz družbe izganjajo razsvetljenjstvo in jih z ukinjanjem temeljnih človekovih svoboščin (denimo pravice do zasebne lastnine in do poštenega nadomestila v primeru razlastitve) vračajo v srednji vek. V novejšem času se v Južni Ameriki pojavlja vrsta tiranov, med njimi Chavez in Zelaya, ki vladajo s pomočjo neizobraženih množic in zaostalih indijanskih plemen. Njihovi zavedeni volilci so zaradi pomanjkanja osnovne izobrazbe nemočni pred agresivno marksistično ideologijo enako, kot je bil nemški »Lumpenproletariat« v tridesetih nemočen pred propagando NSDAP. Del odgovornosti za to nedvomno nosijo pretekle Južnoameriške vlade, ki niso razumele pomena obveznega in brezplačnega osnovnega izobraževanja za stabilnost družbe.

Demokratični socializem (in sorodne ureditve, npr. demokratična teokracija, demokratični korporativizem) pa zgodovinsko gledano ni stabilen. Skoraj vsi poskusi njegove uvedbe doslej so se končali z vojno ali z državnim udarom. Ta pa na oblast ni več pripeljal demokratov, ampak diktatorje. Socialistične, teokratske ali nacionalistične. V Španski republiki je po seriji državnih atentatov na opozicijske desničarske voditelje prišlo do krvave državljanjske vojne, ki se je končala z zmago fašistov. V Čilu je Allende po uspelem vojaškem uporu storil samomor, oblast pa je prevzela desničarska hunta. V Iranu je Mohammeda Massadegha odstavil Šah, Šaha pa islamski revolucionarji.

Tisto, česar marsikateri naivni (ali preveč entuziastičen) družbeni kritik z desne ne razume pa je, da samouničenje demokratičnih socialistov, ki so zavrgli liberalno tradicijo ni poetična pravičnost. Nikjer nikomur ni omogočilo večje blaginje, varnosti ali celo končne zmage razuma. Tirani, ki so jih nasledili niso bili ekonomsko, socialno ali kulturno uspešnejši. Bili so zgolj učinkovitejši v spopadu s svojimi kritiki in vzpostavili so brutalnejši nadzor nad družbo. Tiran lahko izgubi volitve proti demokratu stokrat, demokrat pa jih proti tiranu izgubi samo enkrat. Zato je prva in zadnja obrambna linija svobodnega sveta obramba liberalizma pred demokratičnim socializmom (demokratično teokracijo, demokratičnim korporativizmom). Ko je ta bitka enkrat izgubljena se bojujejo le še nori in rezultat je -ne glede na zmago- na koncu enak.

Preberite si še:
- Za uvrstitev Slovenije med dežele svobodnega sveta 

  Kopiji tajnega obvestila MDDSZ. Kultura tajnih uradnih listov je bila značilnost socialističnega totalitarnega režima, v Sloveniji pa se v letu 2009 to preprosto ne bi smelo dogajati.




Vir: Katarina