"Vplivni posamezniki in skupine so spoznali, da je v Sloveniji lažje in ceneje dosegati svoje cilje s poneumljanjem, kot s podkupovanjem."

V Sloveniji interesne skupine sklicujejo socialno odgovorne tiskovne konference. Ko vplivni posamezniki iz kakšne lokalne skupnosti pri določenem projektu niso dovolj udeleženi; postane projekt hitro neoliberalen, okoljsko problematičen, v neskladju s kulturno krajino, pretirano kapitalističen in premalo ozirajoč se na kvaliteto življenja; lobisti pa vizionarji pravičnejšega družbenega reda, svetovnega miru in rešitve planeta.

Paradoksalno in za razvoj sodobne levice škodljivo je, da je govorica socializma v Sloveniji poslednje zatočišče tajkunov, glavni glasili mreže stari fantov pa Mladina in Dnevnik, deklarativno na strani ljudstva (za poljubne definicije pojma "ljudstvo"). Pritisk se tako vrši povsem odkrito in transparentno - vplivni posamezniki in skupine so pač spoznali, da je v Sloveniji lažje in ceneje dosegati svoje cilje s poneumljanjem, kot s podkupovanjem.

Ena učinkovitih metod s katerimi se vzdržuje status quo je t.i. framing diskurza. Ta je toliko bolj uspešen, kolikor demagog gradi svoje pravljične konstrukte na pol stoletja socialistične indoktrinacije. Marsikdo se po končanem šolanju, ki nam je v glavo vcepljalo lažne vrednote in lažno skrb za ljudi, nikoli več ni izobraževal. Miselno in vrednostno je obtičal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Namesto, da bi se bil sposoben realnosti prilagoditi, jo skuša interpretirati skozi prizmo marksizma in je -predvsem- zelo jezen nanjo. Tako, kot so nas dresirali.

Framing pa je lahko uspešen tudi, če se le deloma naslanja na preteklo indoktrinacijo. Takšen primer je paralelen medijski jezik nepremičninskega trga, ki se je razvil za potrebe komuniciranja interesnih skupin. Navedimo ključne konstrukte, s katerimi skušajo prodajalci obvladati naš miselni tok.


"Država bi morala stanovanja kupovati pod tržnimi cenami."

Razmislek: Zakaj bi kdorkoli stanovanje prodal državi pod tržno ceno, če ga lahko na trgu proda za tržno ceno? Če ga ne more, potem to ni tržna cena.

V Sloveniji je priljubljeno razglašanje določenih številk, npr. 1.300 evrov / m2 v Ljubljani za pošteno ceno. Toda te cene ne odražajo kupne moči prebivalstva. Odražajo pravljične želje prodajalcev po načelu: "Što se babi htilo, to se babi snilo."

"Država bi morala z nakupi stanovanj spodbujati najemni trg."

Razmislek: Na kakšen način država s kupovanjem stanovanj in njihovim neprofitnim oddajanjem kogarkoli na trgu spodbudi, da začne oddajati stanovanje? S tem se kvečjemu vzpostavlja nelojalno konkurenco, duši najemni trg in preprečuje njegov razvoj. Zakaj bi ljudje rešitve iskali na najemnem trgu, namesto da se postavijo v vrsto za državna stanovanja z neprofitnimi najemninami?

Spodbujanje najemnega trga je le polovica dobre zamisli, druga polovica je izvedba.

"Z državnim nakupom stanovanj in neprofitno oddajo bi se spodbudilo kroženje mladih in mobilnost."

Razmislek: Koliko tistih, ki bi se vselili v neprofitno najemno državno stanovanje, bi se izselilo iz njega in tako omogočilo "kroženje in mobilnost"? Država že ima znaten fond najemnih stanovanj, ki za najmanj osemkrat presega sedanjo ponudbo stanovanj. Kakšna je fluktuacija najemnikov v njih danes in zakaj to ne spodbuja mobilnosti?

"Strokovnjaki so proti spodbujanju lastništva in za spodbujanje najemnega trga."

Razmislek: To dvoje nista nasprotna bregova. Ključni kazalec stanovanjskega trga je dostopnost stanovanj. Meri se z zmožnostjo gospodinjstva srednjega sloja (t.j. gospodinjstva, ki ima mesečno eno do dve povprečni plači na člana) kupiti enodružinsko hišo na obrobju ali v neposredni bližini večjega mesta. Če je dostopnost stanovanj visoka je nakup stanovanja stvar finančnih zmožnosti, najem stanovanja pa stvar izbire življenjskega sloga. Sploh ni nujno, da se bodo ljudje odločili za nakup samo zato, ker si to lahko privoščijo. Država tudi lažje zagotavlja ali sofinancira prebivanje socialno šibkim, če jo to manj stane.

Ključni cilj zato ne bi smel biti spodbujanje najemnega trga (ali celo oblikovanje državne najemne sheme), ampak dostopnost stanovanj. Po domače: nižje cene stanovanj in večja izbira - tako zemljišč, kot tipov gradnje in izvajalcev. Država ne more in nikoli ne bo mogla večini mladih zagotoviti stanovanj; zato mora ustvarjati pogoje, da si jih lahko zagotovijo sami.

Če so stanovanja cenovno dostopna se lahko oblikuje zdravo razmerje med socialno sprejemljivo najemnino in tržno ceno stanovanja. To pa je že tisto, kar zares omogoča razcvet najemnega trga. Le tega dušita visoke cene stanovanj in pretirana zaščita najemnika.

"Velik odstotek stroška gradnje je cena zemljišča za gradnjo."

Razmislek: Povprečna cena kvadratnega metra zazidljivega zemljišča je lahko tudi tisoč odstotkov višja od povprečne cene kvadratnega metra nezazidljivega zemljišča. Vi v resnici ne kupujete zemljišča za gradnjo, ampak "lokacijo, lokacijo, lokacijo". Le te pa ne naredi le trg z razmerjem med ponudbo in povpraševanjem, ampak nanjo ključno vplivajo državna dovoljenja tam sploh graditi in komunalna sofisticiranost okolice, nad kateri njo bdijo para-državni monopolisti.

V resnici kupujete kombinacijo politične volje graditi in učinkovitost komunalnega opremljanja v režiji paradržavnih monopolistov - zemljišče pa dobite poleg tako, kot se je nekoč v pralnem prašku dobilo plastično uro.

Zakaj je to pomembno? Zato, ker se problema lotimo na povsem drugačen način, če razumemo, da je težava neučinkovita država; kot, če bi verjeli, da sta težava pomanjkanje zemlje in trg.

"Ceno zemljišč določa razmerje med ponudbo in povpraševanjem, torej trg. Ne država."

Razmislek: Država na tem trgu ne igra nevtralne vloge. Je namreč regulator količine zazidljivih zemljišč v nekem okolju. Vprašanje je le, na čigavi strani poseže na trg? Občine in država se lahko odločijo, da bodo v nekem kraju dovolile zidati na tisoč parcelah ali pa na desetih parcelah. Če se odločijo dovoliti zidati na desetih parcelah, bo ponudba parcel toliko manjša in cena toliko večja. V tem primeru so posegle v korist prodajalcev. Če se odločijo dovoliti zidati na tisočih parcelah pa bo ponudba parcel toliko večja in cena toliko nižja. V tem primeru bodo posegle v korist kupcev. Sproščanje zazidljivih zemljišč za gradnjo ni nič večji poseg od prepovedi gradnje.

Trg ima močnejšo vlogo v mestih, kjer ni veliko prostih zemljišč; zelo šibko pa v okolici mest, kjer je ponudba odvisna le od volje politike oziroma povsod tam, kjer je zemljišč dovolj, le zazidljiva niso.

"Stanovanj je preveč."

Razmislek: Odvisno s čigavega stališča. In odvisno od cene. S stališča gospodinjstva, ki prvič rešuje svoj stanovanjski problem je stanovanj premalo. Še posebej stanovanj za 800 evrov / m2. Se jim pa zdi mnogo preveč stanovanj po 2.000 evrov / m2, ker takšnih ne potrebujejo. S stališča prodajalca pa je ravno obratno - konkurence je preveč in to je krivo, da stanovanj ne morejo prodati po 3.000 evrov / m2. Zato bi od države radi, da omeji ustvarjanje novih.

Za vlado, ki ravna po ustavi je odločitev jasna. V ustavi piše, da država skrbi, da si vsak lahko pridobi primerno stanovanje za bivanje. Nikjer pa ne piše, da mora država skrbeti za dobičke tistih, ki so predrago gradili in jih pestijo nekurantne zaloge.

"Zazidljivih zemljišč je dovolj."

Razmislek: V gozdu je veliko gob, toda vse niso užitne. Kaj vam pomaga veliko število zazidljivih zemljišč in nezasedenih stanovanj v krajih, v katere se mladi nočejo naseljevati; če jih primanjkuje v okolici mest, kamor si želijo?

"Sproščanje zazidljivih zemljišč ni prava pot. Prava pot bi bila boljša izraba obstoječega fonda z uvedbo davkov."

Razmislek: To je priljubljeni stavek Dejana Židana z drobno težavo. Dejan Židan je bil Minister za kmetijstvo v vladi, ki je imela tudi Ministra za finance Franceta Križaniča. France Križanič je bil odgovoren za davčni sistem. Tri leta sta imela z Židanom v rokah škarje in platno za uvedbo davka. Zakaj ga nista uvedla? Ker je bil tako politično sporen, da si ga nista upala uvesti. In kaj storite z ukrepi, ki si jih sami ne upate sprejeti (in si jih od osamosvojitve ne upa sprejeti nobena vlada)? Predlagate jih svojim političnim nasprotnikom. Kot resne rešitve za resne probleme. Da jim boste lahko čez štiri leta očitali, da niso ničesar storili.

"Državno kupovanje stanovanj pod tržnimi cenami bo znižalo cene."

Razmislek: Državno kupovanje stanovanj je povpraševanje. In na ceno deluje v smeri navzgor. V času, ko je kupna moč nizka državne intrevencije na tem trgu dražijo stanovanja vsem drugim. Tudi, če se cene zdijo nižje od tržnih se je treba zavedati, da je tržna cena v pogojih nizke likvidnosti problematična.


Vsi ti medijski konstrukti ne pomenijo, da je z zamislijo o obuditvi najemnega trga od mrtvih kaj narobe. Niti, da je kaj narobe z mislijo, da socialno šibkim (tistim, ki tega dokazljivo ne morejo sami) država subvencionira prebivanje. Pomenijo pa, da je trenutno v obtoku mnogo slabih zamisli o izvedbi dobrih idej. In da je ena najpomembnejših lastnosti razmišljujočega, odraslega človeka ločevanje zrnja od plev pri izvedbi idej, ki so mu všeč.

Po nekaterih (anekdotičnih) podatkih banke razpolagajo s cca. 2.000 stanovanji, ki jih je potencialno možno dati na trg, vsako leto pa se rodi 22.000 ljudi. Nedomiselni množični državni nakupi (po mojem mnenju) niso prava pot in bi zelo hitro izčrpali vsa razpoložljiva sredstva ter pomagali le maloštevilnim. Drugim pa škodovali. Stanovanjski trg (vključujoč najemnega) potrebuje precej globoke strukturne prilagoditve in izjemno plitvo in previdno porabo državnega denarja. Če država ni posredovala dvajset let, ko je množično povpraševanje dvigovalo cene, tudi ne bi bilo primerno, da bi začela posredovati zdaj, ko se je trend obrnil in jih množična ponudba niža. 

 


O prioritetnih panogah (v okviru centralenga plana), nacionalnih šampijonih (energetika, stanovanjska gradnja), multiplikatorjih in državnih bankah kot servisu pravilno usmerjenega razvoja. 

  Danes praznujemo dan zmage (Victory in Europe Day). 8. maja 1945 se je s predajo Nemčije v Evropi končala II. svetovna vojna.

Ker je bil zaradi časovnega zamika v trenutku predaje v Moskvi že 9.maj; so vse dežele, ki so bile bližje Stalinu kot zahodnim zaveznikom za svoj praznik izbrale 9.maj.

 

  Čez prvomajske praznike smo s prijatelji na Banjaluških čevapih, oziroma na neoliberalni politično- ideološki urici (z doktorji strojništva, fizike, elektrotehnike; torej v izrazito prostaškem in ne- intelektualnem ambientu) razmišljali o tem, kako v Sloveniji na univerzi uvesti šolnine, brez, da bi jih dejansko uvedli. Odkar delam na Ministrstvu za finance in me ima Tamara Vonta zelo rada, moram pred vsako takšno izrečeno mislijo opozoriti še, da le- ta ni uraden predlog in ne predstavlja stališča Ministrstva; ali pogajalske skupine; ali socialnih partnerjev; da ni niti strokovna niti globoko premišljena in najbrž tudi ni brez napak. Če kakšno najdete vam bom zanjo hvaležen. Je popoldansko razmišljanje o tem, kako bi lahko naredili omleto, brez, da bi razbili kakšno jajce.

"V nekaterih okoljih je še globoko zakoreninjena nekdanja miselnost, da bi ljudje, ki jim takšne heretične misli sploh padejo na pamet takoj morali izgubiti državne službe. Old habits die hard."

Prvi korak k uvedbi šolnin bi bil ... uvedba šolnin. Višina šolnine bi bila simbolična, pa hkrati dovolj visoka, da povprečen Slovenec in Slovenka tega denarja ne bi želeli izgubiti. Za povprečno gospodinjstvo je boleča meja 2.000 evrih / letnik, skeli pa že tudi mnogo nižje.

Vendar pa te šolnine niti  študentu, niti njegovi družini ne bi bilo treba plačati. Ne bi bilo potrebno niti najeti posojila. Reden študij bi še naprej plačevali iz davkoplačevalskih sredstev.

Na začetku študija bi študent od države dobil ciklični voucher, ki bi bil vreden natanko 2.000 evrov. Z njim bi si lahko plačal katerikoli (najprej prvi) letnik študija. Po vsakemu uspešno zaključenem letniku bi mu fakulteta ciklični voucher vrnila in bi ga lahko uporabil za plačilo naslednjega letnika.

Če bi šolanje zaključil brez ponavljanj, bi po diplomi ciklični voucher, ki bi mu ga fakulteta vrnila za uspešno zaključen četrti letnik, vrnil državi. S tem bi poravnal svoj implicitni dolg in univerzitetno izobrazbo bi mu v celoti plačali davkoplačevalci.

Če bi mu enkrat spodletelo, bi mu država izdala ponavljalski voucher. Enkrat lahko spodleti vsakemu in mlademu človeku je treba dati drugo priložnost. Toda, ker bi mu do trenutka diplome država izdala že dva voucherja, študent pa bi ob zaključku zadnjega letnika državi lahko vrnil le enega, bi moral drugega po diplomi plačati iz lastnega žepa. Poenostavljeno povedano bi moral po diplomi plačati le tisti letnik, ki ga je ponavljal. Oziroma tiste ciklične voucherje, ki jih ni vrnil državi.

Kaj pa, če bi študent padel več kot enkrat? V tem primeru bi imel šolanje še vedno možnost nadaljevati. Toda na lastne stroške. Kar pa bi ga oviralo le do do uspešno zaključenega letnika, ko bi dobil nazaj ciklični voucher in bi se lahko znova šolal na davkoplačevalske stroške. Če voucherja nekaj let ne bi porabil, bi mu zapadel in bi ga moral plačati.

Navidez komplicirana zamisel (ugovor bi bil, da je enostavneje vsakemu omogočati le eno opravljanje vsakega letnika) ima pred alternativami določene prednosti. Prva je, da študentom s socialno šibkim zaledjem omogoča nadaljevanje študija, račun za ponavljanje pa lahko plačajo pozneje. Druga je, da kaznuje vpise zaradi statusov. Kazen za padec ni več plačilo naslednjega letnika, ampak plačilo zapadlega voucherja. Če se že plača voucher se pravzaprav mnogo bolj izplača vrniti na univerzo in uspešno zaključiti študij. In tretja prednost je, da krepi pojem odgovornosti in zavedanja, da študij nekdo plača. Resnega k sreči nekdo drug, neresnega pa šaljivec. 

  Sedmič gre rado. V Mladini so napisali, da sem državni sekretar (1). Ko se je navedba izkazala za neresnično, so napisali, da sem si "zrihtal udobno državno službo" (2). Ko so me pozvali, naj razkrijem svojo plačo in sem jo - dobivam 1.090,80 evrov bruto - so si izmislili, da gotovo služim kot nadzornik Stanovanjskega sklada (3). Ko sem razkril, da so sejnine v preteklih treh mesecih znašale (v povprečju) 20 evrov bruto mesečno in da smo na prvi seji zaradi nepravilnosti potrdili predlog razrešitve direktorja sklada, ki jo je predlagala prejšnja garnitura...prejšnji vladi so napisali, da sem navaden tehnik (4). Ko sem razkril svojo diplomo Fakultete za računalništvo in informatiko, na kateri z velikimi črkami piše inženir računalništva so mi očitali, da sem računalničar (d.p.: to naj bi bila slabšalnica) (5). Ko sem objavil svoj CV in izkazal deset let podjetniških izkušenj, izkušenj iz finančne industrije, izkušenj iz tujine in zasedanja vodilnih položajev v gospodarstvu ter razkril, da sem povrhu zaposlen na politični funkciji in ne v strokovnih službah so me obtožili, da se borim proti najemnim stanovanjem in za spodbujanje lastništva socialno šibkih (6). Ko sem pojasnil, da se nikoli nisem zavzemal za kaj takšnega - in da z novinarko Uršo Marn kljub trem člankom v katerih je na dolgo in široko razlagala kaj naj bi jaz mislil in za kaj naj bi se zavzemal, nikoli nisem govoril o tej temi, v bistvu je sploh ne poznam - pa so me obtožili, da sem neoliberalec (7). Raje imam izraz klasični liberalec.

Spoštovani lastniki časopisa Mladina, spoštovano uredništvo. Če nekomu želite očitati politično usmeritev, ne potrebujete pred tem (še) šest izmišljotin. To je izguba časa in energije. Zgornje netočnosti niso moja, ampak vaša težava. So problem aktivističnega novinarstva, neprofesionalnega urednikovanja, (ne)verodostojnosti vašega časopisa in politične (ne)kulture. Vaš tednik je natisnjen na izjemno kvaliteten papir. Z okoljevarstvenega stališča je zato vaša dolžnost poskrbeti za izjemno kvalitetno vsebino. Če se deklarativno zavzemate za povezanost in socialno državo, potem je morda čas, da se prenehate obnašati, kot da ste sami sebi namen. Slovenija ima pravico slišati tudi vaš glas. Tudi sam včasih rad posežem po vas. Toda zaradi šuma osebnih diskvalifikacij (vseh, ki mislijo drugače od vas); vreščanja in samo- smiljenja - vse manj ljudi razume, kaj pravzaprav želite javnosti povedati. 

  Državljanska lista je programska stranka. Ne družijo nas kratkoročni oportunistični vzgibi - bližina proračuna ali želja po moči - ampak skupna vizija Slovenije, v kateri želimo živeti. In jo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami.

Od viharnih ustanovnih dni, pred šestimi meseci, je naša stranka prehodila pot od politične novorojenke, pa do druge največje stranke v vladi. V tem času smo se trudili izpolniti tisto, kar ste od nas pričakovali in je vsem na očeh in je ves čas pisalo v našem programu. Začeli smo udejanjati naše zaveze 1) vključujoči in sodelovalni vladavini, 2) fiskalni odgovornosti in 3) ciljnem in programskem vladanju.

Zmanjšali smo število ministrstev.

Predlagali smo paket kratkoročnih varčevalnih ukrepov in rebalans proračuna za 2012, ki je pred sprejetjem v parlamentu. Ravnali smo po načelu “najprej bomo vzeli sebi” in predlagali omejitve političnih elit. Te dni odmeva iniciativa naših parlamentarcev o ukinitvi državnega sveta.

Hkrati smo s socialnimi partnerji uspešno izpogajali izhodišča za socialni sporazum. Le ta določajo okvire prihodnjih pogovorov o strukturnih reformah na področju trga dela, pokojnin in zdravstva. Zanje si bomo lahko vzeli več časa!

Socialni sporazum bo, če bo dosežen, segal leto dni prek uradnega mandata vlade. S tem smo zavestno olajšali priprave na pogajanja s socialnimi partnerji o teh za vse pomembnih stvareh prihodnji vladi. Ne glede na to, čigava bo. To je duh naše stranke.

Nikoli, od ustanovitve države, gospodarstvo ni v tolikšni meri polagalo svojih upov v kakšno vlado ali politično stranko, kot jih danes polaga v nas. Iz naših dejanj so spoznali, da mislimo resno. Oblikovali smo pravilo odgovornih javnih financ, ki pravi, da v Sloveniji ne trošimo več, kot ustvarimo. In predlagali, da ga zapišemo v ustavo. Opozicijska zavrnitev ne pomeni, da načela odgovornih javnih financ ne bomo uveljavljali v praksi in da v mandatu ne bomo uravnotežili proračuna. S tem opozicija sporoča le, da oni ne nameravajo trošiti odgovorno.

Odpravili smo nekatere ovire za vstopanje strateških partnerjev v državna podjetja, denimo neskladje med močjo in odgovornostjo AUKN.

Sprejeli smo kopico manj tektonskih, a ne manj pomembnih spodbud za ustvarjanje. Ob splošnem odobravanju poslovne skupnosti smo vrnili omejitev gotovinskega plačevanja pravnih osebna prejšnjo mejo. Zvišali smo investicijske olajšave, da bodo podjetja lahko vlagala v razvoj in nova delovna mesta.

Davčno si želimo razbremeniti srednji razred in gospodinjstvom letno iz denarnice izpuliti nekaj sto evrov manj. Preprečiti želimo nepremišljeno in populistično višanje davkov, ki bi znova zadušilo svobodno gospodarsko pobudo in inovacije; ter zavist in razredni boj povzdignilo na raven moralnih vrednot.

Prav te dni oblikujemo izhodišča za pavšalno obdavčevanje. Trudimo se, da bi se poštenost in zakonitost, odslej in za dlje časa, v Sloveniji bolj izplačala. Da bi del »dela na črno« migriral v »delo na belo«, na ta način pa bi z več proračunskimi prihodki omilili ostre, a nujne varčevalne ukrepe.

Ne le doma, spremembo smeri naše ladje so zaznali tudi izven Slovenije. Mednarodni trgi izražajo več zaupanja v nas in v naše delo. Odkar finančno ministrstvo vodi minister Državljanske liste se lahko znova zadolžujemo z vzdržnimi obrestmi. Resnični težavi Slovenije nista bili le pokojninska reforma ali malo delo, ampak splošna neverodostojnost oblasti.

Državljanska lista ne more segati preko mej našega dejanskega in skromnega političnega dometa. Imamo le osem poslancev in prihodnje dogodke v večji meri nadzirajo in zanje odgovornost nosijo tisti, ki jih imajo trikrat več. Kljub temu pa so v naših rokah vsi vzvodi za to, da sami delujemo verodostojno in s tem krepimo verodostojnost vlade, parlamenta in države.

Skozi temen gozd nepriljubljenih in bolečih ukrepov že vidimo na jaso optimizma. Če vztrajamo, če držimo linijo, če nadaljujemo po zastavljeni poti spodbud ustvarjanju na eni in fiskalni odgovornosti na drugi strani; bodo pri nas spet vladale in se izplačale naše pregovorne lastnosti.

Slovenija bo spet uspešno evropsko gospodarstvo poštenih, premišljenih, odgovornih, delovnih in skromnih!

Vse to ne bi bilo mogoče, če ne bi bilo izjemnih ljudi v naših vrstah. Mnogi ste danes tu. Hvala vam za privilegij skupnega truda. 

  Slovenske univerze imajo zelo nadpovprečen osip.

 

  Slovenske univerze imajo hudo nadpovprečen vpis (razloge naj razloži stroka!). Leta 2009 je bilo v EU je v povprečju v terciarno izobraževanje vključenih 29,3% mladih med 20-24 let. Pri nas kar 47%. S sredstvi, primerljivimi s tistimi, ki jih za študij namenjajo tekmeci v EU mi ne moremo financirati primerljivih normativov in standardov.

 

   

   

  Dohodkovna neenakost se je v Sloveniji najbolj zviševala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Odtlej je trend njeno manjšanje. "Bogati" (merjeno z dohodki) plačujejo vse več, dohodnina pa ima vse bolj prerazdeljevalno vlogo, kljub davčni reformi in ukinitvi najvišjega davčnega razreda. Progresivnost se ves čas povečuje. "Bogati" (merjeno z dohodki) pa že dvajset let, od propada socializma naprej, vsako leto nase prevzemajo več in ne manj bremen in odgovornosti.



Vir: IB Revija I/2012, UMAR

Preberite si še:
- Statistike in predsodki X. (o javni porabi v ZDA)
- Statistike in predsodki IX. (o obdavčenju kapitala in dela na Švedskem)
- Statistike in predsodki VI. (o bodoči "velesili" EU)
- Statistike in predsodki V. (o "dveh službah" in prostem času prebivalcev ZDA)
- Statistike in predsodki IV. (o najvišjih korporacijskih davkih)
- Statistike in predsodki III. (o kriminalu v ZDA)
- Statistike in predsodki II. (o splavu v Sloveniji) 

 

V ospredju sindikalni protestniki, v ozadju pa milijonska vila Mencinger- Križaničevega EIPF d.o.o., ki letno plača nekaj 100 evrov davka od dobička, preostanek pa si razdelijo socialno čuteči profesorji.

Preberite si še:
- Ljubo doma, kdor ga ima (vikendica Michaela Moora) 

   

  Znižanje plač v javnem sektorju bo res povzročilo, da bo del zaposlenih za svoje delo v javnem sektorju začel prejemati minimalno plačo. Toda le zato, ker jo je prejšnja vlada z dekretom dvignila za 23%.

Omenjeni dvig minimalne plače je bil enostranski in ni bil usklajen s socialnimi partnerji t.j. delodajalci.

 

 

Na zemljevidu so s črno in sivo označene države, ki imajo v zakonodaji eno izmed različic socialne kapice, belo pa države brez socialne kapice.

Švica, denimo, socialne kapice ne potrebuje, ker tam prispevki za zdravstvo niso odvisni od višine plače, ampak imajo namesto prispevka za zdravstvo - zdravstveno zavarovanje.

 

  Večina razvitih zahodnih država te socialne ugodnosti za zaposlene ne pozna. 

  Modra barva na grafih kaže plačane socialne ugodnosti iz naslova porodniške. Slovenija se v vseh kategorijah, razen pri očetovstvu, po njih uvršča pred socialno visoko razvite Nemčijo in Švico in celo pred Švedsko in Norveško. O socialnih ugodnostih iz naslova starševstva si lahko preberete tudi na Wikipediji.

Če bi kdo, navdušen nad neplačanimi ugodnostmi, zahteval več slednjih, mu bodo delodajalci in država z veseljem ugodili, saj jih to stane le nadomestno zaposlitev za določen čas, ki je praviloma nižji strošek od zaposlitve za nedoločen čas.

 

  Po podatkih OECD zaposlene v Sloveniji zakonodaja ščiti bolj od zaposlenih v večini razvitih držav, vključno z vsemi Skandinavskimi državami.



Vir: Employment Protection in 2008 in OECD and selected non-OECD countries 

 

Vir:
- 24ur.com 

  Finance pišejo, da želi Nemčija s 160 prostovoljci pomagati Grčiji pri pobiranju davka. Več kot 160 usposobljenih davčnih uslužbencev v Nemčiji je pripravljeno prostovoljno oditi v Grčijo in pomagati tamkajšnjim davčnim ustanovam učinkoviteje pobirati davke.

Ker so reakcije iz Grčije izjemno negativne se postavlja vprašanje: "Zakaj vsiljevati pomoč tistim, ki je ne želijo?"

Po raziskavi Doing Business v Sloveniji pridobitev dovoljenj za izgradnjo poslovnega objekta (skladišče) traja 199 dni in stane 64.9% letnega dohodka na prebivalca. Na Danskem isti postopek traja samo 67 dni in stane 59.1% letnega dohodka na prebivalca.

Koalicija si je zastavila za cilj bistveno izboljšati postopke vmeščanja objektov v prostor in izdaje gradbenih dovoljenj. Mi bi bili podobne strokovne pomoči Dancev (in drugih Evropejcev, ki imajo kakšno področje zgledno urejeno) zelo veseli. 

 

"Every person liberated to fulfil their potential adds to our wealth. Every person denied opportunity takes our wealth away. Not equal incomes! Not uniform lifestyles or taste or culture! But true equality: equal worth, an equal chance of fulfilment, equal access to knowledge and opportunity. The class war is over."

-- Tony Blair, Britanska stranka dela, 1999

Preberite si še:
- Iskrica o izobrazbi kot zanesljivi poti v srednji razred
- Iskrica o nepotrebnih bitkah
- Iskrica o nujnosti nadzora nad vlado
- Iskrica o argumentih proti prostemu trgu
- Iskrica o sindikatih kot monopolih na trgu dela
- Iskrica o državnem pospeševanju povpraševanja v izvozno naravnani slovenski ekonomiji
- Iskrica o pokojninskem sistemu
- Iskrica o poslanstvu ekonomistov
- Iskrica o vladnem prerazdeljevanju
- Iskrica o interventnem zakonu in enotni davčni stopnji 

  Za potrebe protokola je prejšnja vlada (v resnici sploh ni pomembno katera!) iz širšega proračuna plačala za orientalsko preprogo, vredno 80.000 evrov. Zanjo smo porabili 150.000 evrov. Težava naj bi bila v razliki v ceni. Pa ni. Problem je razmišljanje, da je nakup orientalske preproge za 80.000 evrov za državniške sprejeme, nekaj normalnega.

Naš protokol izraža vrednote naše države in kulturo našega naroda. Ni kopija protokola drugega naroda. Je tisto, kar smo. Odločitev ali bomo državnike sprejemali v dvorcih z orientalskimi preprogami po 80.000 evrov, ali pa v majhni, delavski izbi, tako kot je pred več kot dvema desetletja Lech Wałęsa sprejel Georga Busha starejšega, je v naših rokah.

Ali ne bi bili ponosni, če bi premogli državnika, ki bi imel namesto predloga nove rezidence pogum storiti ravno obratno?

Predlagati odprodajo in najem skromnejših protokolarnih objektov, opremljenih z enako skromnimi (in po možnosti iz ljubezni do domovine podarjenimi) slovenskimi umetniškimi ali znanstvenimi izdelki.

Ali ne bi bolj verjeli v Slovenijo, če se navzven ne bi obnašali, kot da po božje častimo državno uradništvo in malikujemo politike, ki kot deux ex machina v pravem trenutku osmišljajo naša -brez njih prav patetična- življenja? Če ne bi gojili te lažne in v svojem bistvu malomeščanske visoke protokolarne kulture ter proračunsko financiranega blišča? In bi namesto tega svetu in domači javnosti slikovito sporočili: "V Sloveniji spoštujemo skromnost in delo. Takšni smo. Mi spoštujemo vas, vi spoštujte nas."

Želimo prepoznavnost? To bi bilo zelo prepoznavno. 

  Finance pišejo, da med izdanimi gradbenimi dovoljenji za stanovanjske novogradnje prevladujejo enostanovanjske hiše ( 66% ). Za morebitne analitike stanovanjskega trga je spodaj pet hipotez, t.j. razmišljanj kje bi lahko bili vzroki za to? Ali pa tudi ne.

1. Večstanovanjskih hiš ni možno graditi v lastni režiji. To pomeni, da morajo za takšen projekt podjetja pridobiti kompaktno financiranje. Ker jih kreditni krč bolj pesti kot gospodinjstva, so samo slednja lahko v teh časih motor novih gradenj.

2. Gradnja stanovanjske hiše v lastni režiji lahko traja več let. Na ta način se je lahko "per partes" lotijo tudi ljudje z malo kapitala in brez zagotovljenega financiranja za celoten projekt.

3. Razmerje med stanovanjskimi hišami in stanovanji ne odstopajo od siceršnjega vzorca, pojav ni nevanaden.

4. V nasprotju z ekonomsko logiko so -zaradi izrazitih tržnih anomalij na nepremičninskem trgu- stanovanjske hiše v spalnih naseljih na enoto še vedno cenejše ali pa zaradi načina financiranja in preferenc vsaj dostopnejše od blokovskih stanovanj v urbanih okoljih.

in

5. V urbanih okoljih je zaradi pomanjkanja zemljišč -deloma bi lahko za to bili krivi tudi predpisi o tipih gradnje (vila bloki, večstanovanjske stavbe) in način sproščanja zazidljivost- trg zamrl. Na periferiji, v primestnih spalnih naseljih teh administrativnih ovir ni in zato trg deluje. 

  Izgubili smo leta priložnosti, pridobili leta izkušenj. Reforme so danes -tehnično gledano- težje delo, kot v preteklih dveh mandatih. Proračunske rezerve so izčrpane, z njimi pa prostor za pogumne ukrepe. Za odstotek večji proračunski primankljaj bi nekoč pomenil neprijetno novico v časopisu Finance. V letu 2012 pomeni katastrofo javnih financ.

Toda v vmesnem času je dozorelo politično spoznanje, da se stvari morajo spremeniti. Široka podpora manjšanju javne porabe, konsenz političnih strank o zlatem pravilu in zlomljen odpor lobijev proti združevanju ministrstev potrjujejo, da je čas za reforme leto 2012.

Odgovor na vprašanje, kako korenite naj bodo je že v koalicijski pogodbi. Ta je do porabnikov proračunskih sredstev in uživalcev socialnih ugodnosti mnogo milejša, kot so spremembe v večini evropskih držav v primerljivih težavah.

Kaj počnejo drugod? Na Portugalskem so poenostavili odpuščanja, odpravili tri praznike, skrajšali dopust na največ petindvajset dni v letu, omejili plačevanja nadur in nadomestil za brezposelnost. V Španiji so znižali nadomestilo za brezposelnost na triintrideset dni na leto delovne dobe in na le dvajset dni na leto, če so razlogi za odpuščanje finančne narave. V Grčiji bodo takoj odpustili petnajst tisoč javnih uslužbencev, preostalim znižali plače za dvajset do trideset odstotkov, za dvajset odstotkov pa bo znižana tudi minimalna plača. Švedje pa za potrebe financiranja preveč radodarnega pokojninskega sistema razmišljajo o podaljšanju delovne dobe današnjih delavno aktivnih na petinsedemdeset let.

V koalicijski pogodbi tako radikalnih ukrepov ni. Ker vlada nima kristalne krogle, ne more obljubiti, da jih ne bo, če se ekonomsko stanje nepričakovano poslabša; v sedanjih razmerah pa so koalicijske partnerke zavezane k socialnemu dialogu. Na žalost na drugi strani slovenski sindikati še ne razumejo, v kako privilegiranem položaju so v primerjavi s svojimi evropskimi kolegi.

Namesto ukinjanja pravic zaposlenih so v koalicijski pogodbi ukrepi za spodbujanje rasti, odpravljanje sistemskih ovir za ustvarjanje in zmernejša -pet odstotkov nižja- javna poraba. Liberalizacija trgov, davčne razbremenitve dela in podjetništva, spodbude inovativnosti, debirokratizacija, ukrepi za krepitev regulatorjev in pravne države, ukrepi za povrnitev verodostojnosti Slovenije v očeh tujih vlagateljev, prodaja slabo upravljanih državnih podjetij - bolj spominjajo na ukrepe italijanskega tehničnega mandatarja Montija, kot pa na zdravila, ki jih mednarodne organizacije tipično predpišejo odvisnikom, ki so predolgo pili iz čaše socializma.

Še vedno je čas. Od sindikatov, ki so se ves čas deklarativno zavzemali za ukrepe za višanje prihodkov bi bilo modro, da zdaj spodbude gospodarski rasti podprejo z vsemi štirimi.

Populisti lahko trdijo karkoli, realno sta na mizi dve možnosti. Da se spremenimo sami in upamo na najboljše, brez jamstev. Ali pa se ne spremenimo, še naprej nebrzdano zapravljamo in do grla obdavčujemo tiste, ki več ustvarjajo ter plešemo plese in pojemo pesmi za višjo gospodarsko rast; zaposlenim pa se bo kmalu godilo tako, kot drugod po Evropi.