Finance pišejo, da želi Nemčija s 160 prostovoljci pomagati Grčiji pri pobiranju davka. Več kot 160 usposobljenih davčnih uslužbencev v Nemčiji je pripravljeno prostovoljno oditi v Grčijo in pomagati tamkajšnjim davčnim ustanovam učinkoviteje pobirati davke.

Ker so reakcije iz Grčije izjemno negativne se postavlja vprašanje: "Zakaj vsiljevati pomoč tistim, ki je ne želijo?"

Po raziskavi Doing Business v Sloveniji pridobitev dovoljenj za izgradnjo poslovnega objekta (skladišče) traja 199 dni in stane 64.9% letnega dohodka na prebivalca. Na Danskem isti postopek traja samo 67 dni in stane 59.1% letnega dohodka na prebivalca.

Koalicija si je zastavila za cilj bistveno izboljšati postopke vmeščanja objektov v prostor in izdaje gradbenih dovoljenj. Mi bi bili podobne strokovne pomoči Dancev (in drugih Evropejcev, ki imajo kakšno področje zgledno urejeno) zelo veseli. 

 

"Every person liberated to fulfil their potential adds to our wealth. Every person denied opportunity takes our wealth away. Not equal incomes! Not uniform lifestyles or taste or culture! But true equality: equal worth, an equal chance of fulfilment, equal access to knowledge and opportunity. The class war is over."

-- Tony Blair, Britanska stranka dela, 1999

Preberite si še:
- Iskrica o izobrazbi kot zanesljivi poti v srednji razred
- Iskrica o nepotrebnih bitkah
- Iskrica o nujnosti nadzora nad vlado
- Iskrica o argumentih proti prostemu trgu
- Iskrica o sindikatih kot monopolih na trgu dela
- Iskrica o državnem pospeševanju povpraševanja v izvozno naravnani slovenski ekonomiji
- Iskrica o pokojninskem sistemu
- Iskrica o poslanstvu ekonomistov
- Iskrica o vladnem prerazdeljevanju
- Iskrica o interventnem zakonu in enotni davčni stopnji 

  Za potrebe protokola je prejšnja vlada (v resnici sploh ni pomembno katera!) iz širšega proračuna plačala za orientalsko preprogo, vredno 80.000 evrov. Zanjo smo porabili 150.000 evrov. Težava naj bi bila v razliki v ceni. Pa ni. Problem je razmišljanje, da je nakup orientalske preproge za 80.000 evrov za državniške sprejeme, nekaj normalnega.

Naš protokol izraža vrednote naše države in kulturo našega naroda. Ni kopija protokola drugega naroda. Je tisto, kar smo. Odločitev ali bomo državnike sprejemali v dvorcih z orientalskimi preprogami po 80.000 evrov, ali pa v majhni, delavski izbi, tako kot je pred več kot dvema desetletja Lech Wałęsa sprejel Georga Busha starejšega, je v naših rokah.

Ali ne bi bili ponosni, če bi premogli državnika, ki bi imel namesto predloga nove rezidence pogum storiti ravno obratno?

Predlagati odprodajo in najem skromnejših protokolarnih objektov, opremljenih z enako skromnimi (in po možnosti iz ljubezni do domovine podarjenimi) slovenskimi umetniškimi ali znanstvenimi izdelki.

Ali ne bi bolj verjeli v Slovenijo, če se navzven ne bi obnašali, kot da po božje častimo državno uradništvo in malikujemo politike, ki kot deux ex machina v pravem trenutku osmišljajo naša -brez njih prav patetična- življenja? Če ne bi gojili te lažne in v svojem bistvu malomeščanske visoke protokolarne kulture ter proračunsko financiranega blišča? In bi namesto tega svetu in domači javnosti slikovito sporočili: "V Sloveniji spoštujemo skromnost in delo. Takšni smo. Mi spoštujemo vas, vi spoštujte nas."

Želimo prepoznavnost? To bi bilo zelo prepoznavno. 

  Finance pišejo, da med izdanimi gradbenimi dovoljenji za stanovanjske novogradnje prevladujejo enostanovanjske hiše ( 66% ). Za morebitne analitike stanovanjskega trga je spodaj pet hipotez, t.j. razmišljanj kje bi lahko bili vzroki za to? Ali pa tudi ne.

1. Večstanovanjskih hiš ni možno graditi v lastni režiji. To pomeni, da morajo za takšen projekt podjetja pridobiti kompaktno financiranje. Ker jih kreditni krč bolj pesti kot gospodinjstva, so samo slednja lahko v teh časih motor novih gradenj.

2. Gradnja stanovanjske hiše v lastni režiji lahko traja več let. Na ta način se je lahko "per partes" lotijo tudi ljudje z malo kapitala in brez zagotovljenega financiranja za celoten projekt.

3. Razmerje med stanovanjskimi hišami in stanovanji ne odstopajo od siceršnjega vzorca, pojav ni nevanaden.

4. V nasprotju z ekonomsko logiko so -zaradi izrazitih tržnih anomalij na nepremičninskem trgu- stanovanjske hiše v spalnih naseljih na enoto še vedno cenejše ali pa zaradi načina financiranja in preferenc vsaj dostopnejše od blokovskih stanovanj v urbanih okoljih.

in

5. V urbanih okoljih je zaradi pomanjkanja zemljišč -deloma bi lahko za to bili krivi tudi predpisi o tipih gradnje (vila bloki, večstanovanjske stavbe) in način sproščanja zazidljivost- trg zamrl. Na periferiji, v primestnih spalnih naseljih teh administrativnih ovir ni in zato trg deluje. 

  Izgubili smo leta priložnosti, pridobili leta izkušenj. Reforme so danes -tehnično gledano- težje delo, kot v preteklih dveh mandatih. Proračunske rezerve so izčrpane, z njimi pa prostor za pogumne ukrepe. Za odstotek večji proračunski primankljaj bi nekoč pomenil neprijetno novico v časopisu Finance. V letu 2012 pomeni katastrofo javnih financ.

Toda v vmesnem času je dozorelo politično spoznanje, da se stvari morajo spremeniti. Široka podpora manjšanju javne porabe, konsenz političnih strank o zlatem pravilu in zlomljen odpor lobijev proti združevanju ministrstev potrjujejo, da je čas za reforme leto 2012.

Odgovor na vprašanje, kako korenite naj bodo je že v koalicijski pogodbi. Ta je do porabnikov proračunskih sredstev in uživalcev socialnih ugodnosti mnogo milejša, kot so spremembe v večini evropskih držav v primerljivih težavah.

Kaj počnejo drugod? Na Portugalskem so poenostavili odpuščanja, odpravili tri praznike, skrajšali dopust na največ petindvajset dni v letu, omejili plačevanja nadur in nadomestil za brezposelnost. V Španiji so znižali nadomestilo za brezposelnost na triintrideset dni na leto delovne dobe in na le dvajset dni na leto, če so razlogi za odpuščanje finančne narave. V Grčiji bodo takoj odpustili petnajst tisoč javnih uslužbencev, preostalim znižali plače za dvajset do trideset odstotkov, za dvajset odstotkov pa bo znižana tudi minimalna plača. Švedje pa za potrebe financiranja preveč radodarnega pokojninskega sistema razmišljajo o podaljšanju delovne dobe današnjih delavno aktivnih na petinsedemdeset let.

V koalicijski pogodbi tako radikalnih ukrepov ni. Ker vlada nima kristalne krogle, ne more obljubiti, da jih ne bo, če se ekonomsko stanje nepričakovano poslabša; v sedanjih razmerah pa so koalicijske partnerke zavezane k socialnemu dialogu. Na žalost na drugi strani slovenski sindikati še ne razumejo, v kako privilegiranem položaju so v primerjavi s svojimi evropskimi kolegi.

Namesto ukinjanja pravic zaposlenih so v koalicijski pogodbi ukrepi za spodbujanje rasti, odpravljanje sistemskih ovir za ustvarjanje in zmernejša -pet odstotkov nižja- javna poraba. Liberalizacija trgov, davčne razbremenitve dela in podjetništva, spodbude inovativnosti, debirokratizacija, ukrepi za krepitev regulatorjev in pravne države, ukrepi za povrnitev verodostojnosti Slovenije v očeh tujih vlagateljev, prodaja slabo upravljanih državnih podjetij - bolj spominjajo na ukrepe italijanskega tehničnega mandatarja Montija, kot pa na zdravila, ki jih mednarodne organizacije tipično predpišejo odvisnikom, ki so predolgo pili iz čaše socializma.

Še vedno je čas. Od sindikatov, ki so se ves čas deklarativno zavzemali za ukrepe za višanje prihodkov bi bilo modro, da zdaj spodbude gospodarski rasti podprejo z vsemi štirimi.

Populisti lahko trdijo karkoli, realno sta na mizi dve možnosti. Da se spremenimo sami in upamo na najboljše, brez jamstev. Ali pa se ne spremenimo, še naprej nebrzdano zapravljamo in do grla obdavčujemo tiste, ki več ustvarjajo ter plešemo plese in pojemo pesmi za višjo gospodarsko rast; zaposlenim pa se bo kmalu godilo tako, kot drugod po Evropi. 

   

 

Pred osmimi leti, na današnji dan, je začel oddajati blog Libertarec. 

  Zadnji OECDjev Society At a Glance kaže, da Slovenci in Slovenke opravimo nadpovprečno veliko neplačanega dela (gospodinjstvo, gradnja hiš, vrtičkanje, idr.) in smo hkrati zelo povprečni zaposleni.

Pretekle raziskave so ta pojav pripisale visokim obdavčitvam in majhni koristnosti dodatne ure plačanega dela, medtem ko se lahko z neplačanim delom davkom in takoimenovani solidarnosti izognemo in delamo zase.

V skupnem seštevku Slovenec vsak dan dela minuto manj od Američana.



Vir:
- OECD, Society at a Glance 2011 

  ...je odslej javna, najdete jo na tej povezavi. 

  Health and Medical Preparatory Programs 11.8%
Economics 8.2%
Biochemical Sciences 7.2%
Zoology 6.9%
Biology 6.7%
International Relations 6.7%
Political Science and Government 6.2%
Physiology 6.0%
Art History and Criticism 5.9%
Chemistry 5.7%
Molecular Biology 5.6%
Area, Ethnic and Civilization Studies 5.2%
Finance 4.8%
History 4.7%
Business Economics 4.6%
Miscellaneous Psychology 4.3%
Philosophy and Religious Studies 4.3%
Microbiology 4.2%
Chemical Engineering 4.1%
Physics 4.1%
Pharmacy, Pharmaceutical Sciences and Administration 3.9%
Accounting 3.9%
Mathematics 3.9%
English Language and Literature 3.8%
Miscellaneous Biology 3.7%

(kot zanimivost - med konsistenčno najbolje plačanimi poklici ni diplomantov informacijskih tehnologij)

Vir: The New York Times via Yahoo 

   

  Dajmo pozornost namesto kritiki bonitetnih agencij raje posvetiti izboljšanju naših bonitetnih ocen. 

  Rekorderji nakazovanja v Ciper so velika podjetja v državni lasti (Elektro Ljubljana, Gorenje,...), največ pa je v zadnjem kvartalu tja nakazal Petrol.

Vir: Finance 

  V preteklih tednih je del javnosti navduševal nerodni ameriški veleposlanik s svojimi ne pretirano diplomatskimi izjavami. Nekateri so se spraševali, kako lahko ZDA za diplomata postavijo človeka s tako malo čuta za slovensko politično realnost. Odgovor na to vprašanje je - niso ga. Veleposlanik nam je v preprostem jeziku prenesel stališče ZDA. Nobene naključnosti ni bilo. State Department je našega veleposlanika v ZDA povabil na razgovor zato, da so mu ponovno pojasnili njihovo stališče. V preprostejših besedah, da ne bi bilo kakšnih dvomov.

Razmislimo o tem, kaj nam ZDA skozi izjave Mussomelija sporočajo?

Korupcija v zgornjih slojih družbe, nedelujoč pravni sistem in rdeči trak za neposvečene pri poslih so nekateri izmed ključnih problemov Slovenije. (10. oktober)

Frustriran sem nad kompliciranostjo in težavnostjo pridobivanja dovoljenj za tuje naložbe v Sloveniji in nad zakonodajo, ki na vse načina preprečuje odpuščanje ljudi, ki ne dosegajo pričakovanih rezultatov. (10.oktober)

Kljub izboljšavam v zakonodaji o javnem naročanju sistem javnega naročanja še vedno ne deluje, kot bi moral. Splošno prepričanje je, da na resnejšem razpisu ni mogoče zmagati, če niste "insider". Obtožbe o korupciji spremljajo skoraj vsako večje javno naročilo, proces privatizacije pa je po 20 letih še zelo daleč od zaključka. (16. november)

Svarimo, da tujih naložb ne bo, dokler ne odpravite preokorne birokracije in ne izboljšate sistema javnega naročanja, nujen bo tudi umik države iz gospodarstva. (9. januar)

Kljub bleščečim frazam in impresivnim študijam se Slovenija še ni iskreno odločila, da bo odprla svojo ekonomijo za tuje vlagatelje.Bodimo zelo odkriti, nekateri Slovenci so postali in ostali zelo bogati zaradi skrivanja za nacionalnim interesom. Dokler bodo ljudje izrabljali nacionalni interes za varovanje svojih osebnih interesov, bo težko za Slovenijo. (9. januar)

"Nismo zadovoljni z vašim izigravanjem pravnega reda v poslu in z izrinjanjem naših interesov na izrazito nekorektne načine. Niste le brezupno nekonkurenčni, ampak tudi zaprti. In to namerno. Vemo kdo, kako in zakaj zapira Slovenijo. V zelo kratkem času ste uspeli pregnati dve zelo veliki investiciji - Harrah's in Hewlett Packard. V poslu ne veljate več za verodostojnega sogovornika in dokler se bistveno ne spremenite, novih tujih naložb verjetno ne bo."

Levi in desni politični tabor bi moral imeti možnost odkrito govoriti o dogodkih v Sloveniji med in po drugi svetovni vojni (10. oktober).

Odločitev sodišča, da ne dovoli poimenovanja ulice v glavnem mestu po Jugoslovanskem komunističnem voditelju titu je pogumna in zgodovinska, javnomnenjske raziskave, ki kažejo podporo Titovi ulici pa nas spominjajo na tretji svet. (10.oktober).

"Prosimo, ne zlorabljajte našega zavezništva v Drugi svetovni vojni za notranje- politične obračune in za promocijo tistega, česar ZDA nikoli niso podpirale."

Iskreno, zunanji minister, predsednik in Zoran Janković niso moji prijatelji, lahko rečejo, kar želijo. (9. januar)

Slovenci ste zelo topli in večinoma zelo pošteni. Glede na to, kako znajo nekateri mediji obrniti zadeve, so ljudje še vedno zelo prijazni. (9. januar)

"Ne podpiramo levega pola slovenske politike. Zadnja, še sprejemljiva opcija za ZDA je - uravnotežena vlada. Če boste ustoličili levico, boste izgubili naklonjenost ZDA. Pri tem vsi ne bodo verjeli vsemu, kar v medijih piše in ne bodo podlegli cenenemu hujskaštvu in anti- amerikanizmu, tako da se na to ne zanašajte."

Ena izmed dobrih stvari v Sloveniji je, da ima bolj uravnotežen odnos do Rusije, ni tako paranoična in zaskrbljena v odnosu do Moskve kot nekatere druge države v regiji. To je zdravo. Če bi to pomenilo boljše gospodarske odnose z Rusijo, je to odlično. Če bi Slovenija in večina Slovencev izbirala, nihče ne bi hotel pretrgati zvez z ZDA in z zahodno Evropo, četudi bi bil predsednik vlade Janković. Rusija je blizu in zato je normalno, da se razvijajo odnosi s to državo, to me ne skrbi. Bi pa me, če bi se Janković toliko osredotočil na Rusijo, da bi zanemaril odnose z zahodom, o čemer pa dvomim. (9. januar)

"Tudi približno nam ni všeč vaše koketiranje z Rusijo. Bojimo se, da se bo Slovenija s svojimi vplivnimi komunističnimi elitami in tradicijo poslovne netrasparentnosti ter politične ekonomije razklala po vzoru Ukrajine, na pro-zahodni in pro-Ruski del. Bojimo se, da našim gospodarskim interesom zapirate in Ruskim odpirate vrata iz političnih razlogov, da bi lažje še naprej dominirali na notranjepolitičnem področju. Gospod Janković je s tem opozorjen, da vemo za njegove zveze z Rusi in bomo v primeru približevanja Slovenije Rusiji in oddaljevanja od ZDA v njegovem mandatu branili svoje interese s podpiranjem opozicije."

Predsednik vlade Borut Pahor ni bil zadovoljen s kritikami. Še posebno potem, ko je ameriško zunanje ministrstvo izdalo izjavo, s katero me podpira, je nenadoma več obotavljanja. Zdaj je jasno, da sem le opravljal svoje delo. (9. januar)

"Jemljite nas zelo resno." 

  Mlado slovensko strokovnjakinjo za informacijske tehnologije, ki se je izselila v Avstralijo so vprašali pod katerimi pogoji bi razmislila o vrnitvi v domovino?

Predvsem bi se morale znižati cene nepremičnin, da bi bile glede na življenjski standard dosegljive. Druga stvar je stopnja obdavčitve dela. Glede na razmeroma visoke dohodke v panogi informacijske tehnologije (IT) smo se takoj uvrstili v najvišji obdavčitveni razred, čeprav pravzaprav nismo toliko zaslužili.

Vir:
- Finance, Podjetna »itjevka« deželi tam doli 

  Metelkova v Novem Sadu. 

 

Če žabo vržete v vrelo vodo, si bo poskusila rešiti življenje. Če jo date v hladno vodo in jo na nizkem ognju počasi segrejete do vrelišča pa se bo skuhala brez odpora.

Našega gospodarstva ni podrl val finančne krize pred štirimi leti, ampak dvajsetletno upiranje institucionalnega okolja v katerem posluje sodobnih zahodnim vzorcem organiziranja družbe; in vztrajanje na lažnih vrednotah, katerih edini namen je bil cementirati obstoječe vzvode in položaj nosilcev moči v državi.

Verodostojnosti nismo izgubili zaradi zavrnitve nedomiselne in površinske pokojninske reforme, ampak zaradi finančnega ministra in njegove tujim vlagateljem in konkurenci sovražne nacional- interesne klike, ki se ju ne bi sramoval Kim Jong-un.

V letu 2011 bi iz naslova pokojninske reforme privarčevali toliko, kot smo vložili le v nacionalnega letalskega prevoznika, izposodili pa smo si sedemdesetkrat več. V takšnih razmerah bi edinole domača bonitetna agencija pod budnim nadzorom EIPF in strokovnim vodstvom Jožeta Mencinerja ugotovila, da javna poraba ni ušla izpod nadzora in so problemi še posebej akutni izven naše države, v ekonomsko- socialnih sistemih ki jih nimamo in v marginaliziranih političnih opcijah. Pri nas pa je vse v najlepšem redu.

Pravljice je zdaj konec.

Nastopil je trenutek streznitve, ko bomo morali za napake iz bližnje preteklosti plačati. Vse naše ideološke norosti - titoistično zadolževanje; prisilno dohodkovno izenačevanje; samopreskrbnost kot izgovor za ohranjanje nekonkurenčnosti in posiljevanje potrošnika; dvigovanje minimalnih plač z dekreti; demoniziranje podjetništva in svobodne gospodarske pobude; marksistično razredno bojevništvo; ustvarjanje političnih anomalij na trgih; konfiskacijsko obdavčevanje profesionalcev; mencingerjansko ekonomsko šamanstvo; kupovanje volilk in volilcev z davkoplačevalskim denarjem in preganjanje in izigravanje tujih vlagateljev - so kamni v mozaiku našega na obroke umirajočega ne- inventivnega in statičnega gospodarstva.

Dobra novica je, da večina političnih strank danes razume, da ljudje niso motivirani za delo, če jim država vse pobere (Lafferjevo načelo). Da tuji investitorji ne bodo vlagali denarja v blaginjo političnega razreda, ampak v svoj dobiček. In celo, da je Skandinavija že zdavnaj opustila norosti, ki jih tu -na hribovitem Balkanu- nekateri še vedno tržijo kot skandinavske. Politični programi so zato v mnogočem poenoteni.

Slaba novica pa je, da so zaradi strahu pred iracionalnimi odzivi, ki so jih elite načrtno vsidrile v manj sofisticirane skupine volilk in volilcev za obrambo svojih pozicij, premalo odločni, da bi omogočili hiter zasuk Slovenije v pravo smer.

Za nekatere (pre)radikalni ukrepi so v resnici najbrž premalo in prepozno, da bi imeli želene učinke. Realnost je, da Slovenija pri sedanji produktivnosti potrebuje tretjino nižje stroške dela, četrtino nižjo javno porabo, enotno davčno stopnjo, popoln izgon politike iz gospodarstva in povrhu še triletno zdravo recesijo, ki bi najbrž pobila naše zadnje takoimenovane nacionalne šampijone, denimo Gorenje, ker se država ni pravočasno umaknila iz njih. Ker bomo ta prehod na vse mogoče načine blažili, bo gospodarstvo okrevalo mnogo dlje. Izgubili bomo dve desetletji. In na koncu se bo vse našteto vseeno zgodilo. 

 

več časa · manj stresa · delo, ki vas veseli · znanja · radovednosti · otrok · gospodarske rasti · čimmanj nacionalnih interesov · več samodiscipline kot lani · razigrane spolnosti · zdravega življenja · pogovorov, ki razširjajo obzorja · različnosti · dostopnosti stanovanj · manj brezposelnosti · nič politike · več družine · prijateljev · zaupanja · poštenih tekem · manj preganjanja čarovnic · več sreče in miru · priznanj odličnosti · mrzlih zimskih večerov ob domačem kaminu · zanimivih ljudi · nizkih davkov · ustrežljivih žen in ljubic · prijaznih tašč · kulture · konkurenčnosti · resnice · svobode · podjetniških uspehov · trajnih dosežkov · gurmanskih užitkov · dobrih knjig · popotovanj v daljne dežele · diplom · umika zahodnih sil iz Afganistana · ljubezni · vztrajnosti · in kar ni napisano, pa je za vas pravo in dobro. 

  Ken Rogoff: liberalni kapitalizem ni le vzdržen, ampak v tem trenutku predstavlja najboljšo alternativo in edino upanje.

Povezava:
- Is Modern Capitalism Sustainable by Kenneth Rogoff 

  V Slovenski politiki že dolgo poznamo prigode pikčastih in progastih, ki jih je pred leti v javnost plasiral kolumnist Financ Črt Jakhel, od takrat pa so med pisci ponarodele. Te zgodbe govorijo o političnem razkolu v naši državi, od leta 1945 pa do danes skozi oči tistih, ki se znajdejo med dvema ognjema.

V politični areni se to bitko bije tako, da se sredinske kandidate po vsej sili želi uvrstiti v nasprotni tabor. Ker sta tabora sprta do točke, ko prehodov med njima skorajda ni - uspešno uvrstiti sredinske stranke v nasprotni tabor pomeni obvarovati svojo volilno bazo pred politično konkurenco. Zato je bil, denimo, Gregor Virant v isti osebi za ene lahko izdajalec SDS, ki se je nedvomno spečal z Milanom Kučanom in za druge spin-off SDS, vnaprej dogovorjen z Janezom Janšo. To ni neumnost ene ali druge politične opcije - to je zmagovalna strategija političnega boja v izrazito polarizirani družbi, ki bi ji lahko rekli: "Uvrsti in podredi."

Kdor je ne razume težko sprejme sredinsko držo. V odvisnosti od tega, v kateri politični tabor sodi, gleda sredino bodisi na svoji levi ali svoji desni. Ker se ima vsak izmed nas rad za zmernega in razumnega je naše stališče naše izhodišče. Če je to oddaljeno desno, gledamo tiste na sredi kot zelo oddaljeno leve in obratno. Naprimer: pred leti so bili libertarci in klasični liberalci razglašeni za skrajne desničarje, neke vrste neoliberalno Al Kajdo (© Tomaž Mastnak), ker je bila večina političnih analitikov in opinion makerjev v tistih časih mnenjsko blizu oddaljeni levici. In so to iz svojega zornega kota pač iskreno tako videli.

Pred dnevi sta se v mojem poštnem nabiralniku znašli pismi desničarja, ki me je obtožil izdaje desnih vrednot in napada na svobodo govora zaradi kritike spisa Tomaža Majerja in pismo levičarja, ki me je vprašal, če sem slučajno sam Tomaž Majer (?) Tako močna in protislovna je delitev na prijatelje in sovražnike v naši družbi, da je vsak izmed njiju v mojem pisanju spregledal vse dobro o sebi in bral le dobro o svojem nasprotniku.

Tovrstna: "Naj sosedu krava crkne," miselnost naši družbi preprečuje hitreje napredovati. V praksi se ta razklanost v politiki sprevrže v nekooperativnost, blokade in destruktivnost; med ljudmi pa manifestira tudi v obliki vse pogostejših demonstracij moči in prezira, ki imajo namen nasprotnika uničiti ali ponižati. Tako ne gre več naprej.

Lepo bi bilo, če bi bil sprejem interventnega zakona s 100% podporo v parlamentu začetek nečesa novega in boljšega. Škoda je, da smo morali v megli priti do roba fiskalnega prepada, da smo lahko ugledali ta žarek sonca. Ampak ... padli še nismo, ne? 

  Po novici o smrti Kim Jong Ila so delnice Južnokorejskih orožarskih podjetij poskočile za 15%.

Vir:
- Bloomberg 

  Walter Scheidel in Steven J. Friesen sta izdelala študijo ekonomije antičnega Rima s ključnimi makroekonomskimi kazalci.

V Rimskem cesarstvu je bila dohodkovna različnost precej podobna sedanji. 1.5% prebivalstva je nadziralo 15-25% vsega dohodka. Javna poraba pa zaradi šibkega davčnega aparata ni presegala 7% BDP.

 

  Abū Zayd ‘Abdu r-Raḥman bin Muḥammad bin Khaldūn Al-Hadrami je pol tisočletja pred Émilom Durkheimom razumel moč enoumja. Imperiji so bili zanj periodični pojavi, ki jim je bilo usojeno, da jih zruši njihovo kulturno bolj povezano obrobje.

Tedanje razlike med puščavskimi nomadi in prebivalstvom mest ter njihova (ne)povezanost so bili posledica podobnega dela, izobrazbe, vere in življenskega stila - čemur je Durkheim pozneje rekel solidarnost.

Karl Marx je kulturno povezane skupine ljudi na svojstven način razvrstil v razrede. Kohezivne vrednote je poimenoval superstruktura in šel prek meja organske solidarnosti z mislijo, da poleg objektivnih dejavnikov razvrščanja ljudi v razrede obstaja tudi subjektivna razredna zavest. S tem je vnaprej uganil, da bo zadovoljitev Maslowih potreb nižjih nivojev posameznikom nekega dne omogočila privilegij nepovezanosti njihovega dejanskega ekonomsko socialnega stanja z ravnanjem in prepričanji tistih, ki jim ga omogočajo oziroma rojstvo sodobnega proračunskega salonskega levičarstva, bojza aktivizma in kaviar trenirkarstva.

Solidarnost, ki jo ta razmišljanja poudarjajo se pravzaprav v večini novodobnih ideologij prevede v isto misliti, družbena stabilnost ki iz nje izhaja pa je stabilnost enoumne družbe.

Skozi to optiko je zgodovinski konflikt levičarstva in nacionalizma zabloda. Obe ideologiji in njuni derivati zasledujejo ideal družbe v kateri bo trenj manj, ker bodo ljudje v njej razmišljali podobno. Imeli bodo podobno delo, izobrazbo, vrednote in življenski stil.

Nacionalist vidi enakost ljudi znotraj kulturne entitete naroda, socialdemokrat pa znotraj plačnega razreda. Nacionalist pravilno zaznava, da priseljevanje ljudi iz drugih kulturnih okolij ustvarja kulturne odtujenosti, ki so vzrok konfliktov. Socialdemokrat pa pravilno zaznava, da razlike v plačah znotraj družbe povzročijo to isto kulturno odtujenost in družbeno konfliktnost.

Z željo po utopični brezrazredni stabilnosti lahko pojasnimo tudi mnoge druge zgodovinske delitve. Rasizem je zgolj skrajna redukcija neke ozkoglede miselnosti, ki se rojeva iz strahu pred konfliktom in ji je za pavšalno razvrščanje ljudi v kulturne razrede dovolj že barva kože. Ali pa rojstvo v drugih kulturnih okoljih. Nacionalni socializem pa je sinteza levičarskega razrednega bojevništva in anti- semitizma. Kratek sprehod po Calvinovih arhivih nacional- socialistične propagande pokaže, da je stereotipni Žid tedanjega časa predstavljan kot kapitalist in špekulant na borzi, ki izkorišča delavce in deviantno spolno občuje z lepimi Nemkami - zrcalna slika od proletarske kulture odtujenega internacionalnega kapitalista iz Sovjetske zveze.

Nasproti temu pojmovanju je sprejemanje različnosti. Zaradi prepričanja, da razpršenost razmišljanj in obnašanj srednjeročno in dolgoročno koristi družbi - brez družbenih ekscesov ne bi bilo Alberta Einsteina, Johna Lennona, Billa Gatesa (in tudi priljubljenega post-Fordizma ne). Ali pa iz prepričanja, da je pravica posameznika biti drugačen nad željo skupine po enoumju.

Tej miselnosti pravimo liberalizem. Liberalizem ne zavrača tveganj, ki iz različnosti izhajajo, ampak poziva k njihovem sprejemanju in išče poti za njihovo blaženje.

Meje mogočega mu v sodobnem svetu postavlja Švica. Švica je konfederacija narodov. V njej so razlike med plačami (v govorici levice: neenakost, merjena z ginijevim količnikom) med najvišjimi v svetu; v njej cveti zasebno zdravstvo; ustava se začne z besedami "V imenu vsemogočnega boga"; vsa gospodinjstva so do zob oborožena; v Švici dela največji odstotek tujih delavcev na kontinentu; ljudje tam prakticirajo neposredno referendumsko demokracijo; je dom številnih multinacionalnih in globalnih korporacij; davki in javna poraba pa so med najnižjimi na svetu. In je ena najstabilnejših, najmirnejših in najbogatejših držav v zgodovini človeštva.

To ni čisto noben čudež. Da se nam zdi, da bi morala biti takšan država popolna katastrofa in da v njej iščemo nacistično zlato je le praktičen prikaz globine ran, ki jih je socializem pustil na naši psihi in kako ideološko indoktrinirani smo še. Ker naše "znanje" in Švicarska realnost ne gresta skupaj in ker jezno zavračamo kakršnokoli možnost, da ne bi bili najpametnejši na svetu in vsega vedeli o dekadentnem, kapitalističnem zahodu - si lahko pojav, ki ga ni mogoče zanikati in nasprotuje našim dogmam razložimo kvečjemu s čudežem.

Kaj je hujši greh, kot da v takšnem enoumnem okolju nekdo glasno zakriči: "Cesar je nag!" S tem osvetli prav posebne kategorije resnic o katerih se ne sme govoriti. Ker razbijajo enoumje, na katerem temelji naša družbena kohezija.

Denimo - ko so rezultati volitev v Nemčiji leta 2004 neposredno odražali socialne transfere in je bilo očitno, da so okraji, ki so prejemali socialne transfere volili za leve stranke, ki so obljubljale še več socialnih transferov - je bilo na glas govoriti o tem neprimerno.

Ali pa, ko so se v Skandinaviji soočali s pojavom uvoza volilcev in so priseljenci iz muslimanskih dežel večinoma volili Socialno demokracijo, ta pa je na oblasti vodila politiko priseljevanja - s katero je hote ali nehote skrbela za njihov uvoz, so tistim, ki so na to opozarjali grozili s politično nadkategorijo verbalnega delikta imenovano sovražni govor.

In nenazadnje: ko v Ljubljani, v volilnem okraju, ki zajema naselji Fužine in Štepanjsko naselje na državnozborskih volitvah Melito Župevc z liste Zorana Jankoviča izvolijo s 57% vseh glasov in tega ni mogoče pojasniti z izjemnostjo kandidatke, je nezaželeno na glas reči, da je v resnici prišlo do nacionalno profiliranega glasovanja. Torej do obnašanja, ki si ga pri večinskem volilnem telesu najbrž res ne želimo.

Ampak točno to se je zgodilo. In kaj potem? V življenju se zgodi še marsikaj drugega, kar morda ni čisto v skladu z našimi predstavami o vesolju, svetu in sploh vsem. Strah pred naglas izrečeno resnico družbi škodi, saj krepi tiste, ki resnico glasno izpostavljajo. In si tako pridobijo kredibilnost iz nje potegniti skrajne, neumne in nelogične zaključke.

Pošten človek, ki se proti laži bori z lažjo tvega, da ga ob morebitnem razkritju izenačijo z lažnivcem in tako izgubi svoj najpomembnejši adut.

Namesto tega bi se bilo bolje vprašati po sistemskih vzrokih, ki so do nacionalno profiliranega glasovanja pripeljali. Fužine in Štepanjsko naselje sta blokovski naselji iz sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, kamor so z aktivnimi socialnimi politikami pretežno naseljevali socialno šibkejše in priseljence, med drugim tudi avtorja tega bloga. S tem smo bili prikrajšani za raznolikost pogledov, ki jo mlad človek potrebuje, kadar njegovi starši ne premorejo zadosti kulturnega in socialnega kapitala in bi je bili deležni v bolj razslojenem t.j. raznolikem okolju. Posledica nacionalne in povrhu še socialne getoizacije je bila naša omejena socialna mobilnost in precej podobne navade.

Če občasno zaznate majhnost in zatohlost naše družbe, ko je treba odpreti glave in srca za nove, napredne zamisli si predstavljajte kako je bilo šele biti miselno ujet v blokovsko naselje z dvajset tisoč prebivalci, sredi tujega okolja, kot del krasnih novih socialnih eksperimentov izgradnje novega človeka in pravičnejšega sveta.

Če lahko iz te zgodbe potegnemo nauk ta ni, da je s prakticiranjem političnih pravic ali široko mobilizacijo volilcev karkoli narobe. In tudi ne, da lahko o kulturnih vzorcih in preferencah ljudi sodimo že po oblačenju, pa čeprav bi imeli tu antropologi najbrž marsikaj za povedati. In kar je še drugih neokusnih opazk, ki smo jih o svojih sodržavljanih poslušali v preteklih dneh ob zelo nesrečno izbranem času in priložnosti (če odmislimo dejstvo, da o volilnih izbirah drugih državljanov sploh ne bi smeli presojati, ker nas čisto nič ne brigajo). Ampak, da kombinacija uvoza nizko kvalificirane delovne sile in njihova geotizacija skozi državne socialne programe ljudi lahko za več generacij oropa priložnosti postati vse, kar je v njih. 

  (Bojza aktivist pride h kmetu in mu razlaga krasni, novi svet.)

Aktivist: "Če bi bilo po naše, mleka vaših krav ne bi pili le vi, ampak vsa vas!"

Kmet: "To je zelo plemenito."

Aktivist: "In če bi bilo po naše, volna vaših ovc ne bi grela le vas, ampak vse v vasi!"

Kmet: "Res dobra zamisel."

Aktivist: "Če bi svet urejali mi, jajc vaših kur ne bi jedli le vi, ampak vsa vas!"

Kmet: "Poberite se z moje zemlje, preden vas na vile nataknem! Jalla, jalla..."

Aktivist (zmedeno): "Ne razumem...kaj je narobe? Sem kaj narobe rekel?"

Kmet: "Krav in ovc nimam. Kure pa imam!" 

  Objavljena je Mercerjeva lestvica mest z najvišjo kvaliteto življenja za leto 2011.

1.Vienna (Austria)
2.Zurich (Switzerland)
3.Auckland (New Zealand)
4.Munich (Germany)
5.Düsseldorf (Germany)
6.Vancouver (Canada)
7.Frankfurt (Germany)
8.Geneva (Switzerland)
9.Bern (Switzerland)
10.Copenhagen (Denmark)
11.Sydney (Australia)
12.Amsterdam (Netherlands)
13.Wellington (New Zealand)
14.Ottawa (Canada)
15.Toronto (Canada)
16.Hamburg (Germany)
17.Berlin (Germany)
18.Melbourne (Australia)
19.Luxembourg (Luxembourg)
20.Stockholm (Sweden)
21.Perth (Australia)
22.Brussels (Belgium)
23.Montreal (Canada)
24.Nurnberg (Germany)
25.Singapore (Singapore)
26.Canberra (Australia)
27.Dublin (Ireland)
28.Stuttgart (Germany)
29.Honolulu, HI (United States)
30.Adelaide (Australia)
31.Paris (France)
32.San Francisco, CA (United States)
33.Calgary (Canada)
34.Oslo (Norway)
35.Helsinki (Finland)
36.Boston, MA (United States)
37.Brisbane (Australia)
38.London (United Kingdom)
39.Lyon (France)
40.Barcelona (Spain)
41.Lisbon (Portugal)
42.Milan (Italy)
43.Chicago, IL (United States)
44.Madrid (Spain)
45.Washington, DC (United States)
46.Tokyo (Japan)
47.New York City, NY (United States)
48.Seattle, WA (United States)
49.Kobe (Japan)
50.Pittsburgh, PA (United States)

Opomnik: "Da se Ljubljana v naslednjih štirih letih povzpne na Mercerjevi lestvici najboljših mest po kakovosti življenja na svetu med prvih deset."
-- program župana Ljubljane, g. Zorana Jankoviča, za mandat 2010 - 2014