Ukiniti nepotrebni instituciji Predsednika republike in Državnega sveta ter iz njiju izvirajoče privilegije, naloge prenesti na ministrstva; privarčevana sredstva pa nameniti otrokom. 

  Rok za prijavo na jesenske Seminarje svobode je potekel. Ostalo je le še nekaj prostih mest za drugi (naprednejši) seminar: Svoboda in tranzicija. Če se ga želite udeležiti čimprej pošljite prijavnico.

Enotedenski akademski program seminarjev Kamp svobode in Svoboda in tranzicija bodo izvajali Marijana Badun (Institute of Public Finance, Hrvaška), Bernard Brščič (Univerza v Ljubljani, Slovenija), Dr. Philip Hanson (Chatham House, Velika Britanija), Andrei Illarionov (CATO, ZDA), Matej Kovač (Enterprise Institute, Slovenija), Stanislav Kovač (Finance, Slovenija), John Moore (Grove City College, ZDA), Aleksandar Novakovič (Katalaksija, Srbija), Svetozar Pejovič (Texas A&M University, ZDA), Rado Pezdir (University of Maribor, Slovenija), Miroslav Prokopijevič (University of Beograd, Srbija), Ljubo Sirc (CRCE, Velika Britanija), Tanja Štumberger (CATO, ZDA) in Janez Šušteršič (University of Primorska, Slovenija).

Seminarji svobode so največja srečanja klasičnih liberalcev v regiji. Letos bodo z nami praktično vsi vodilni slovenski liberalci. Poleg vrhunskega akademskega programa so seminarji odlična priložnost za ustvarjanje novih poznanstev, ki sežejo prek meja naše države in za aktiven jesenski oddih v enem najlepših kotičkov Slovenije.

Povezave:
- Libertarni klub
- Prijavnica 

 

“Gradualizem je samo druga beseda za konzervativizem.”

Kulturni boj je vedno politična predigra. Na prve strani medijev pride, ko ga nekdo namerno spravi tja. Takrat lahko v njegovi senci pričakujete bodisi slabe gospodarske rezultate ali pa nepriljubljene ukrepe.

Napadalnost kulturnih bojevnikov je racionalnemu človeku toliko manj razumljiva zato, ker nekdanji cilji kulturnega boja v svetu že desetletja nimajo pravih nasprotnikov, v Sloveniji pa jih sploh nikoli niso imeli. Sodobni kulturno- bojevniški konstrukti, denimo jihad proti “ustekleničeni vodi” pa potrebujejo več poneumljanja. Najprej je potrebno razviti konotativnost besedne zveze “ustekleničena voda”, šele potem se ta lahko uporablja kot verski simbol za discipliniranje lahko vodljivih naivnežev, ki želijo opameteti na hiter in lahek način.

Eden tragikomičnejših pojavov pri nas je poskus kopiranja ameriških kulturnih konfliktov v Slovenijo. To pogosto počnejo ljudje, ki se imajo za politično (zelo) razgledane in lahko to podkrepijo celo s kakšno banana diplomo. Njihovo temeljno nerazumevanje zgodovinskih razlik med obema okoljema razkriva žalostno realnost slovenskega visokega šolstva, še posebej njegovega družboslovenga dela.

Slovenski “danes” je rezultat petinštirideset let socialistične tiranije in osemnajst let gradualizma. Če konzervativizem po definiciji ohranja obstoječe nezdrave družbene odnose potem je edino možno nazadnjaštvo v Sloveniji levičarstvo. Ta realnost se odraža pri praktično vsakem političnem opredeljevanju, ki ne vključuje umetno ustvarjenih novodobnih konfliktov (romov, gayev, itn.) ki jih družbi v goltanec tlačijo ravno samooklicani borci proti tovrstnim konfliktom v družbi.

Konzervativci novodobne Slovenije so manjšina polenjenih pripadnikov generacije velikosocialne države, ki želi model gnijoče socialne birokracije ohraniti toliko časa, da lahko v njem umre – kaj bo potem z nami pa jih ne briga. Zanje smo tako ali tako le neoliberalna drhal (zato je edino pravično, da plačuje njihove račune in jim omogočamo namišljeno raven življenjskega standarda, ki si je s svojim delom niso zaslužili). Levičarska retorika sindikatov in upokojencev je zlata jama za raziskovanje klasičnih malomeščansko- konzervativnih vzorcev. Če bi seveda na družboslovnih fakultetah namesto marksistične poneumljenosti obstajala akademska radovednost.

Temeljni postulat tistih, ki bi se radi po ameriškem zgledu imenovali “progresivni” ne bi mogel biti bolj buržuazen – to je kategorični boj za “vrednote” in proti vsem spremembam.

Za marksiste na naših družboslovnih fakultetah in njihove “naučence” v uredništvih nekaterih medijev obstaja nekakšen “razredni boj med revnimi in bogatimi”. Revni so apriori dobri, bogati pa zli. Slednji se -logično- trudijo stvari ohraniti takšne kot so. Prvi pa bi jih radi spremeniti. Tako izgleda “razmišljanje” na petinštirideset let podlage.

Zdaj pa zapišimo to marksistično neumnost brez obteženih simbolov in razredno -bojevniškega posploševanja. Vsak podjetnik, inženir in sploh vsi, ki menijo, da je razlika med neto in bruto plačo prevelika bi po njihovo radi ohranil sistem nespremenjen; na drugi strani pa si vsak borčevski in predčasni upokojenec, državni umetnik, rdeči civilnoiniciativnik iz šestresetih, ki v državni službi “broji sitno” do pokoja in vsak lastnik podjetij, ki pretežno posluje z državo želi … SPREMEMBE.

In zato se -menijo- po petinštiridesetih letih dežele delavcev in kmetov niti teoretično niso mogli oblikovati okosteneli družbeni odnosi, ki s formalnimi in neformalnimi kontrolami vzdržujejo razmerja moči (in seveda ustaljene kanale za državni denar) in bi bili pač posledica naše in ne ameriške zgodovine.

TO se lahko zgodi le v “kapitalističnih” deželah.

Nazadnjaštvo pa ni zaviranje sprememb zato, ker bi nekateri samo radi uživali na svojem kupu -kakorkoli majhen da že je, važno je, da je varen pred spremembami- in se ne razvije znotraj vsake skupine ljudi. Ne! Konzervativizem je buržuazno nasprotovanje socialističnim idejam. Zato so levičarji vedno “progresivni”. Ker so za edine obsoječe napredne ideje. Razumete?

Zaradi široko razširjenega prepričanja da je konzervativizem definiral Marks in da so “zgodovinski imperativi” po definiciji “znanstveno progresivni”, v Sloveniji še vedno ne razumemo škodljivosti konzervativizma.

Gradualizem je samo druga beseda zanj.

Namesto tega skušamo prevzemati vzorce progresivnega iz kultur z drugačnim zgodovinskim razvojem, konzervativizem pa prikazovati kot mišljenje, ki se manifestira le skozi nasprotovanje umetno izmišljenim novodobnim (in tudi nekaterim revolucionarnim) simbolom kulturnega boja. Rezultat je porazen. Levičarji se razglašalo za napredne (in celo za nekakšne liberalce); progresivne zamisli pa dobijo stigmo konzervativnih. Želja po enakosti in pravni državi postane - romofobnost, želja po volilnih listah brez privilegijev - seksizem, želja po točni interpretaciji zgodovine - domobranstvo.

Če odmislimo Ljudmilo Novak iz Nsi ali Aleša Primca is SLS, ki še vedno ne razumeta da ju v televizijske oddaje o gayih in lezbijkah radi vabijo iz istega razloga, kot Fredija Milerja in Damjana Murka (namig: ne zato, ker bi imela kaj pametnega za povedati, ampak ravno obratno); na desni (in vanjo štejem tudi Liberalce) ni zaznati nasprotovanja popolni izenačitvi gayevskih in lezbičnih zvez z vsemi drugimi.

Gayi in lezbijke se morajo sami odločiti, če bodo pustili, da se jih na takšen način (z dejanskim podpihovanjem konflikta) zlorablja v kulturnem boju ali pa se bodo raje osredotočili na cilj enakosti in sodelovali z vsemi, ki jih podpirajo.

Tistim, ki se (tudi) štejejo za desnico predlagam, da levici njihovo ceneno politiziranje in neokusno kupčkanje z marginalnimi skupinami vrnejo milo za žajfo in predlagajo zakonodajo o popolni izenačitvi vseh zvez dveh ali več odraslih ljudi (v mejah pravno praktičnega) in s tem na hitro matirajo svoje tekmece, ki bodo od tistega trenutka samo še “uresničevali naše zamisli”. Podobno, kot je to uspelo Darku Kranjcu s posvojitvijo dvajset let stare ideje o v celoti z davkoplačevalskim denarjem financiranih (v besednjaku Darkota Kranjca: “brezplačnih”) otroških vrtcih.

Namesto rovanja s Spomenko Hribar jim predlagam, da sprejmejo zamisel o ločitvi partizanskega boja in socializma in izvedejo salto mortale iz poti v “70:30”, hkrati pa nasprotnikom izbijejo iz rok paradnega konja. Jasno je, da se večina partizanov ni borila zato, da bi lahko po vojni v rudnikih s krampi pobijali ženske in otroke. Niti za to, da bi se narodu petdeset let kršilo človekove pravice na isti način, kot so to prej počeli Italijani in Nemci in da bi tristo tisoč Slovenk in Slovencev zaradi tega odšlo v tujino. Če bi to vedeli, bi sredi vojne zagrenjeni odkorakali iz gozdov nazaj domov. Tako pa so bili po vojni izdani. S strani socialistov.

Brezplodni ideološki spopadi o stvareh o katerih v družbi obstaja relativni konsenz in ki ne krnijo naših svoboščin (denimo splav, enake pravice za vse zveze, ločitev vere in države) le jačajo zgrešeno predstavo o konzervativnosti in mečejo stigmo na celotno “desnico”. Omogočajo navidezno amerikanizacijo slovenske politike, nerealno preslikavo tujih konfliktov iz drugih okolij k nam.

Politično modro bi bilo, da bi desnica vse tiste konflikte, ki so izmišljeni - na hitro zaprla z lastnimi predlogi ureditve teh področij in tako omogočila, da se posvetimo davkom, javni porabi, nevzdržnemu pokojninskemu sistemu, povečevanju konkurence in konkurenčnosti ter vsem drugim težavam, ki ne povzročajo težav le dvesto, ampak dvema milijona ljudi in jih bomo -če se ne soočimo z njimi- preložili na ramena svojih otrok.

Odločitev - ali bomo sprejeli vlogo izgubljenih otrok socializma, indijancev, ki se bodo vse življenje igrali z barvnim steklom in ogledalci in svojim otrokom storili isto, kot je bilo storjeno nam; ali pa se bomo naposled začeli obnašati kot odrasli ljudje - je tudi na desni in tudi v opoziciji. 

 

Katarina Kresal: "Napad Marsovcev je očitna posledica nezadostnega medkulturnega dialoga nekdanje republikanske administracije. Ameriško in našo družbo opozarja, da je potrebno več pozornosti nameniti obračunu z nestrpnostjo in homofobnostjo v družbi, ki je očitno pod prejšnjo vlado v naši državi dobila domovinsko pravico."

Mišo Alkalaj: "ZDA so premalo vlagale v državne raziskave in razvoj in se pretirano zanašale na privatno iniciativo, posledica pa je tehnološka zaostalost za Marsovci."

Dušan Semolič: "Golo dejstvo, da je polovico ZDA razrušene in potopljene ne bi smelo pomeniti, da bo moral breme nositi delavec, saj ta ni kriv za dogodke. Sindikati menimo, da nižanje plač ni pravi način reševanja tega problema. Težava je očitno v slabem menedžmentu in tu je treba iskati rezerve."

Tomaž Mastnak: "Amerika mora razmisliti o svoji samopašni, izkoriščevalski ekonomski politiki do Marsa, ki je izključni krivec za njihovo legitimno samoobrambo." 

  Sporočamo, da smo ob 15:52 CET izgubili zvezo z našim poročevalcem iz New Yorka.

 

   

   

  New York Webcam, 30.6.2009 

  Florida Webcam, 30.6.2009 

  Naši reporterji so na svojih mestih v ZDA, pripravljeni da dokumentirajo del zgodovine. Danes bodo ZDA bankrotirale in razglasile nezmožnost odplačevanja svojih dolgov. 

  ZDA bodo jutri po insinuacijah Jožeta Mencingerja potonile v bankrot. Za pozabljive osvežimo potek dogodkov in medijsko poročanje 21.oktobra 2008, ki je navdihnilo naš Mencingermeter:

24ur.com, 21.oktober 2008, Jože Mencinger: "Nekatere napovedi kažejo, da bodo ZDA junija 2009 bankrotirale. Evro bo svetovna valuta."

Finance, 21. Oktober, Jože Mencinger: "Nisem pričakoval, da bo kriza prišla tako hitro. Na začetku leta sem bral, da se bo to zgodilo do konca septembra ali oktobra. Nisem mogel verjeti tako natančnim napovedim. Zdaj iste publikacije napovedujejo, da bodo ZDA bankrotirale junija 2009 in da bodo razglasile, da ne morejo več vračati dolgov."

Delo, 21. oktober 2008, Jože Mencinger: Bodo ZDA res junija razglasile bankrot? 

  Jenkijevske marčeve ide se približujejo. Libertarec bo 30.6. od devetnajste ure dalje oddajal poseben program preko v ZDA postavljenih web kamer, kjer boste lahko v živo spremljali propad velikega čezatlantskega satana, kot je pravilno napovedal Jože Mencinger.

Dogajanje bodo v našem studiu komentirali najuglednejši slovenski kritični intelektualci, diplomirani interpretatorji družbene realnosti in politični analitiki -

 

 

Znanstvenik in slovenskega drevesa list Jože Mencinger je lani napovedal, da bodo ZDA junija 2009 bankrotirale in razglasile nezmožnost vračanja svojih dolgov. Do konca junija so ostali še trije dnevi.

Pridružite se nam pri praznovanju 30.6.2009 od 19:00 ure dalje in preko štirih spletnih kamer na tem blogu v živo spremljajte dogajanje na severu, jugu, vzhodu in zahodu Združenih Držav Amerike.

 

 

“Naloga novinarjev je najprej dvomiti.”

Včerajšnji napad na udeleženca gayevsko- lezbičnega literarnega večera je vladajoča stranka SD komentirala z besedami: “Napad je jasen signal družbi da se moramo še aktivneje in hitreje odzvati na vsakršno diskriminacijo.” Dodali so: Napad je odraz strahopetnosti in homofobije. To je dokaz, da je Slovenija še vedno družba, ki ne sprejema drugačnih, z visoko stopnjo homofobije in da so pravice LGBT skupnosti še vedno tabu tema.”

Pri SLS menijo, da :”Je nasilje nad tistimi, ki drugače mislijo, govorijo in pišejo, ter tistimi, ki ali drugače verujejo ali ljubijo nedopustno.”

LDS je dogodak označila za: “Še enega v nizu brutalnih napad in incidentov, ki jih z vzpodbujanjem in toleriranjem sovražnega govora zoper geje in lezbijke žal podpira tudi del slovenske politike, naša diskriminatorna zakonodaja in v preteklosti tudi nedosledno preganjanje takšnih dejanj s strani organov pregona. Na ta način je homofobno nasilje dobilo pri nas svojo domovinsko pravico.”

Pri Zaresu pa menijo, da gre za: “Barbarski homofobni napad, ki bi moral spodbuditi vse pristojne organe k preprečevanju vsakovrstnih izrazov nestrpnosti.”

Če ste vse življenje preživeli v Sloveniji, če ste član verske sekte ali pa ste k nam na obisk pripotovali s časovnim strojem iz srednjega veka vam miselnost, ki pojavom še preden jih sploh razume pripisuje globji pomen in jih razglaša za “dokaze” določenih prepričanj ter “sporočila družbi” ni tuja. Navajeni ste avantgardnih vladarjev, ki (že) vse vedo; njihova mesijanska razsvetljenost nadomešča nepotrebni balast pravne države, zdravorazumskega razmiselka in (neo)liberalne skepse; njihova politično korektna ideologija pa verujočim omogoča stvari razumeti še preden so znana dejstva.

Domnevni napad torej dokazuje široko razširjenost homofobnosti, tabujev, nestrpnosti in diskriminacije, domovinsko pravico nasilja in barbarizem, ki družbo opozarja, da znova potrebuje verbalni delikt. Ne, sekularni Basij!

Veselim se, da jim to še ni uspelo. In lahko še vedno svobodno pišem te vrstice. Ter izražam svoj dvom.

V zgodbo, da se je obiskovalec gayevsko- lezbičnega literarnega večera dan pred Parado ponosa spopadel s sedmimi zamaskiranimi nestrpneži, oboroženimi s palicami, ki so napad skrbno načrtovali; ter jo odnesel z nedolžno odrgnino, poškodovanim prstom in dvema šivoma.

In v neodvisnost preiskave in v uspešen pregon storilcev, če bosta le to izvajala policija in sodstvo pod nadzorom LDS.

Ne bi bilo prvič, da bi preveč goreči verniki podlegli skušnjavi in čudežem svoje religije nekoliko pomagali, da se zgodijo.

Pred tremi meseci so mediji poročali o brutalnem “napadu skinheadov na Filozofsko fakulteto”. Dan pozneje je domoljubno društvo Hervardi na spletu objavilo posnetek, ki je prikazoval umirjen prihod njihovih somišljenikov na predavanje. Od začetka so bili (le) zaradi svojega zunanjega videza izpostavljeni mobbingu (drhaljenju) skrajnežev. Drhaljenje se je stopnjevalo in posamezniki so jih začeli na silo poditi iz javne predavalnice Filozofske fakultete, z namenom ustrahovanja z medijskim linčom pa so jim tiščali fotoaparate v obraz. Objavo posnetka so na spletnem Dnevniku, Delu in Mladini zavrnili.

Naloga novinarjev je najprej dvomiti. Prodreti skozi piarovsko vrhnjico do bistva stvari in do dejstev ter nam jih posredovati; miselno lenobne politike pa soočiti z moderno, zahodno politično kulturo, v kateri je treba (še posebej kategorične in bombastične) trditve podkrepiti z dejstvi. Razen novinarjev kakšne Mladine, Dnevnika in Dela, katerih naloga je še podžigati stihijske politične sodbe, na šestdeset let podlage.

Zloraba legitimnega gayevskega in lezbičnega gibanja za promocijo tujih ciljev (denimo nasprotovanje svobodni podjetniški pobudi in prosti izmenjavi dobrin med ljudmi, podpora totalitarnemu verbalnemu deliktu, ipd.) jim preprečuje uresničevanje njihovih lastnih. Politični botri gibanja si enakosti ne želijo, saj bi s tem “boj” izgubil smisel, “konflikt” pa izpuhtel. Kako sicer pojasniti, da se v šestdeset letih na oblasti niso nobeno leto spomnili zaključiti te zgodbe? Ali morda ne drži, da imajo v rokah zakonodajne škarje in platno tudi danes?

Toda dokler gayevski in lezbični pari zakonsko niso izenačeni z drugimi partnerskimi skupnostmi je njihov boj legitimen. Na tej legitimnosti pa lahko parazitira zlagan mit o “braniteljih strpnosti”. Dokler se počutijo ogrožene z ene strani političnega spektra se avtomatično in brez pretirano razmišljanja opredeljujejo za drugo. Zato tej ni v interesu, da bi kaj spremenila. Namesto tega del visokih davkov raje kanalizira v domnevna “združenja za strpnost”, le ta pa za pašo na državnem proračunu plačajo z ideološko indoktrinacijo in nevrolingvističnim programiranjem prestrašenih.

Če želi doseči enakost se mora gayevsko in lezbično gibanje osvoboditi politike, ki ji kulturni konflikt predstavlja zono ugodja.

Ljubezen nima politične barve, mar ne? 

  Ko se sprašujemo o smiselnosti izrednih volitev, iščemo odgovor na vprašanje, kaj želimo s tem doseči. Če želimo oblikovati alternativo sedanji oblasti, moramo v nasprotju z našimi tekmeci znati odgovoriti na vprašanje, kaj bomo počeli prvi dan na oblasti.

Pomanjkanje vizije je kronična težava levice, odkar sta jo Reagan in Thatcherjeva porazila v hladni vojni. Intelektualni in (predvsem!) ekonomski bankrot marksizma se pri nas že dvajset let skriva za predvolilne sejme ničevosti. Za razvojne lokomotive, zelene preporode, samoomejevanja, trajnostne razvoje in drugo metafiziko ter zadnje čase še za zgrešene politično-ekonomske razlage gospodarske krize.

Lepilo vladajoče koalicije niso konkretni cilji niti enoten program, ampak ljubezen do oblasti in za zrelo politiko težko razumljiva obsedenost z enim od opozicijskih voditeljev.

Nihče si ne želi takšnega vodenja! Toda menjava oblasti brez jasne vizije bi opozicijo potisnila na nivo politične kulture kakšnega Gregorja Golobiča, katerega prva in edina programska točka je bližina davkoplačevalskega korita, ključna metoda političnega boja pa so pritlehni napadi na politične »sovražnike«.

Da bi osmislili izredne volitve in pridobili podporo zanje, ni dovolj opozoriti na napake naših tekmecev. Včasih je to celo škodljivo, saj poslanstvo političnih strank ni opravljati delo neodvisnih medijev, še manj pa je to polemiziranje s Spomenko Hribar.

Desnica potrebuje Jalto. Načrt za Slovenijo po zlomu trojke, ki bo vključeval konkreten reformni sveženj po zgledu tistega iz leta 2004 in ga ne bo pisala le SDS, ampak celotna progresivna opozicija Slovenije. Program, ki bo definiral skupne vrednote slovenske desnice za nove generacije in na klasično liberalnem izročilu v Sloveniji naposled utemeljil krvavo potrebno zahodno (desno) politično ekonomijo.

Strah, da bi zamudili pravi trenutek za izredne volitve, je zato odveč. V sedanji sestavi sta pred vladajočo koalicijo in vlado čas napak in neumnosti, pred opozicijo pa čas priložnosti. Bolj naj nas skrbi, kako ustvariti desnico, ki se ji vnovični prevzem oblasti ne bo ponesrečil, kot se je prejšnji, in bi kot dediščino zapustila veliko kvalitetnih družbenih sprememb in malo zlorabe oblasti. In ne obratno.

(objavljeno v Demokraciji, 18.6.2009) 

  Če bi ves denar v državi razdelili na delež, ki si ga prilasti politika in delež, ki nam ostane v žepih in najprej izplačali državo; bi do včeraj delali za socialno pravičnost, solidarizem, politiko in nacionalni interes, od danes do konca leta pa zase*. Srečen dan davčne svobode.

* - Merjenje javne porabe v Sloveniji je goljufija, saj se pri izračunih ne upošteva nekaterih pomembnih postavk, kot je npr. DARS. Podatke o resnični javni porabi bomo objavili v prihodnjih dneh. 

 





 

 

"Tečaj političnega evra je točen prikaz stanja demokratizacije družbe in moči pravne države."

Vir: Vse, kar morate vedeti o slovenski politiki, Miha Mazzini

 

  Tomaž Mastnak o Iranu, o njegovih simpatijah do državne oblasti Irana, o »Demokraciji v Iranu«, ki da nam jo prodajajo mediji in je v resnici kapitulacija Irana pred Zahodom, o domnevni izvoljenosti »velikega« ajatole Hameneja, o mobilizaciji in organizaciji, kakršnima smo priče in sta več kot spontani izbruh nezadovoljstva amaterskih demokratov in o nekemu Chrisu Hedgesu ki meni, da je obisk Iranskega predsednika v Rusiji začetek konca »ameriškega imperija«. 

 

Minister Vlačič je pred volitvami obljubil, da bodo -če bo treba- avtoceste popravljali ponoči. Nedvomno DARS in podizvajalci vse noči trdo delajo, da bi izpolnili ministrovo zavezo, kajti podnevi jih na zoženih odsekih Gorenjske avtoceste ni opaziti. 

   

 

Ne blogu Raye Man Kojast (Kje je moj glas?) so na voljo dnevna pričevanja aktivistov o demokratičnem vrenju v Iranu. 

  Na PopTV pravijo, da je danes že kar vsak lahko vedeževalec. S tem se domnevno jemlje kredibilnost pravim vedeževalcem, ki črpajo iz kozmosa. 

  Zadnje čase v roke veliko raje vzamem Literaturo kot Poročilo o stabilnosti cen Banke Slovenije. Naš edini mesečnik za književnost bogati jezik in nudi razgibano pozitivne vsebine, medtem ko me Poročilo o stabilnosti cen le navdaja z grenkim občutjem, da sem imel prav. Nobenega zadovoljstva ni v zavedanju tega, če pa v času ko so se drugi motili nisem imel moči toka zgodovine zasukati v manj bolečo prihodnost.

In zdaj je prihodnost tu. V primerjavi z EU se je naše nekonkurenčno in preobremenjeno gospodarstvo sesulo kot hiša iz kart. Praktično vsak obstoječi slovenski ekonomski kazalec - spoštovanje maastrichtskih kriterijev, inflacija, proizvodna vrzel, cene hrane, storitev in neenergetskih dobrin, industrijska proizvodnja, domača potrošnja, BDP, razpoložljivi dohodek, zaposlenost, kreditni krč krizna kreditna ekspanzija in obseg posojil - je pod povprečjem EU. In vsak razumen ekonomist ve, da za nas povrnitve v prejšnje stanje ne bo niti tedaj, ko bo v svetu kriza le še boleč spomin.

Pod njeno palerino se je v Sloveniji pripetilo nekaj veliko usodnejšega. Zgodil se je dolgo napovedovani in z zunanjim šokom pospešeni odločujoči zlom slovenskega gradualnega modela. Kriza je vse pripeljala na rob brezna, neizvedba strukturnih reform leta 2004 pa nas je pahnila vanj. Smo v prostem padu. Rdeče pravljice o krizi liberalnega kapitalizma je preglasila realnost implozije velikosocialne države. Zlagani model socialne pravičnosti -ki je bil v resnici le obramba kanaliziranja davkoplačevalskega denarja v "prave" roke; medgeneracijskega kanibalizma in zadolževanja v imenu prihodnjih generacij- je nasedel.

Socialni pravičniki se začeli medsebojno spopadati za drobtinice. Raziskovalno novinarstvo je prvič v zgodovini izsililo priznanja politikov, da so si vendarle nagrabili milijone evrov premoženja in da so tudi lastniki kakšnega poštnega nabiralnika izven države. Da bi ohranili obraz, so se ti politični profiterji skrili za hrbte tajkunov. Da bi rešili svojo kožo ponujajo kot žrtev svoje nekdanje mecene, ki so bolj oddaljeni od političnega korita od njih. Gradualizem žre svoje otroke.

Vrači kvalitete življenja; šamani novega sveta polnega razvojnih lokomotiv, trajnostnega razvoja, mitskih zelenih tehnologij, legendarnega samoomejevanja in vrhovne socialne pravičnosti; verniki v centralni plan; in vsi drugi ki ne priznavajo obstoja proračunskih omejitev in verujejo, da znajo modri državni uradniki, ki so to postali samo zato ker jih nikjer drugje niso želeli v službo, s pravilnim obdavčevanjem "denarnih presežkov egoističnih zasebnikov" in prerazporejanjem tega denarja k "perspektivnim visoko-tehnološkim podjetjem" vzpodbujati razvoj, tečejo svoj zadnji krog.

Čez deset dni se izteče Mencingermeter in bodo bankrotirale ZDA. Tako je mesija napovedal pred letom dni.

Vlada ima dve izbiri:

Da se zateče v Kočevsko reko in tam počaka, da se razmere v svetu ki bodo nastopile po bankrotu ZDA umirijo ter se potem vrne v krasni novi svet v katerem ZDA, liberalizma in kapitalizma ne bo več; vsi preživeli prebivalci pa bodo bodisi geji, lezbijke, Romi, izbrisani, črni, uživalci mehkih drog ali pa socialno ogroženi (oziroma karkoli drugega, pomembno je, da motečega in za vse težave sveta vedno krivega belega srednjega sloja in še posebej podjetnikov ne bo več!);

ali pa

sestavi elitno enoto slovenske vojske, kot je še ni bilo. Vanjo kadrira naboljše od najboljših. Tiste, ki so nam tako zvesti, da ne bi razmišljali niti sekunde ko bi bilo treba za domovino dati živlljenje. Zadnje rezerve porabi za nakup najsodobnejše vojaške opreme, do katere imamo kot članica NATA dostop. In jih pošlje v Washington z najpomembnejšo nalogo v naši zgodovini -

da najdejo Mića Mrkaića in ga -če je treba- s silo pripeljejo nazaj v Slovenijo.