(via) V današnji Delovi Sobotni prilogi lahko med drugim preberete:





Preberite si še:
- Vsepovsod neoliberalci VI. (Živel 3. maj. Dan brez davka!)
- Vsepovsod neoliberalci V. (Fidel Castro ukinja milijon delovnih mest v javnem sektorju)
- Vsepovsod neoliberalci IV. (Švedska privatizira ceste)
- Vsepovsod neoliberalci III. (Milan Kučan poziva k reformam in odrekanjem)
- Vsepovsod neoliberalci II. (Butalski neoliberalizem)
- Vsepovsod neoliberalci I. (Danska išče izhod iz krize z nižanjem davkov) 

  Zakaj parlament mnogo bolje razume javni sektor in sindikate od gospodarstva je deloma mogoče pojasniti tudi z rokohitrsko* analizo javno dostopnih poslanskih življenjepisov.

Sodeč po njih je od 90 poslancev v parlamentu:
- popolnoma brez izkušenj v gospodarstvu 63 poslancev,
- z izkušnjami le v državnih podjetjih 13 poslancev in
- z izkušnjami v zasebnih podjetjih 14 poslancev.

Med poslanci z izkušnjami v zasebnem sektorju so upoštevani tudi primeri enega leta izkušenj v vsej delovni dobi.

* Analiza je narejena na podlagi javno dostopnih življenjepisov in ni rezultat poglobljene raziskave. 

  Po besedah predsednice vlade je ta v mesecu in pol vzpostavila dialog s protestniki in začela reševati podjetja ter brez groženj dosegla dogovor s sindikati.

I. Dialog s protestniki

Dialog s protestniki se zdi manj pomemben od ostalih dveh dosežkov, ker imajo ti v demokratični družbi na voljo tudi druga orodja za pridobitev političnega vpliva od ulice. In ker vlada s številnimi skupinami nima nobenega dialoga; denimo z davkoplačevalci, ki jih za razliko od protestnikov in sindikatov ne vpraša če je v redu, da jih še malo obdavči. Po drugi strani pa je protestniško gibanje potem, ko so ga zapustili volivci Pozitivne Slovenije in Socialdemokracije ter proračunske interesne skupine zdesetkano in ne predstavlja več omembe vredne politične sile. Bolj pomembno od samega dialoga in njegove vsebine je, da predsednica vlade navaja kot dosežek svojega vladanja nekaj, kar je v resnici komično propadlo. Protestniki so srečanje z njo gladko zavrnili oziroma ji celo sporočili, da je za njih njena vlada nelegitimna. Ne glede na to, kaj si o tem mislimo (o.m. da je bilo to neprimerno in neumno in da demokracija zahteva drugačno obnašanje) to srečanje ni doseglo cilja, ki ga ja predsednica vlade javno oznanila, ko je protestnikom pisala: "Želela bi se seznaniti z vašimi predlogi za sodelovanje in s tem začeti odprt dialog".

II. Reševanje podjetij

Reševanje podjetij je vlada začela z jamstvom za Cimos. Da bi razumeli politično motivacijo reševanja tega podjetja je potrebno razumeti njegovo lastniško strukturo. Ideologija nacionalnega interesa je v majhni Sloveniji povzročila precejšnjo lastniško prepletenost večjih družb in s tem tudi sistemsko tveganje. Tako ima v družbi Cimos Prvi pokojninski sklad vezanih kar 44% vseh sredstev. Delnico Cimosa pokojninski sklad vrednoti po skoraj 7 evrov, v resnici pa je morda vredna 1 evro. Vendar se tega ne sme priznati, saj bi padec delnice na njeno realno vrednost razvrednotil pokojninske prihranke 30.000 ljudi, večinoma iz javnega sektorja. Zato tudi ni mogoče najti zasebnega investitorja ali banke, ki bi posodila denar brez državnega jamstva. In zato ni bil dosežen prvi dogovor s Cimosom lanskega decembra, saj lastniki niso bili pripravljeni pristati na nižjo ceno delnice. Zakaj so se pri Prvem pokojninskem skladu odločili vezati 44% vsega premoženja v Cimos bi veljalo vprašati podpredsednika nadzornega odbora Modre zavarovalnice, ki sklad upravlja - sindikalista Branimirja Štruklja? Zelo verjetno so bila zadaj standardna politična kupčkanja in enako politično nesprejemljivo je danes pustiti sklad pasti.

Potem je prišel Gašpar Gašpar Mišič. In "rešil podjetje". Kako? Tako, da je pristal na za državo dvakrat višjo ceno delnice, kot jo je bila pripravljena plačati prejšnja vlada (ki jo je že tako ali tako bila pripravljena preplačati). In lastniki so na zlato padalo z veseljem pristali (v njihovih očeh pa si Gašpar Gašpar Mišič nedvomno zasluži nagrado!) Takšno "reševanje" seveda ne pomeni, da je podjetje s 350 miljoni dolgov sposobno odslej preživeti na trgu. Pomeni zgolj, da so davkoplačevalci obilno častili dosedanje lastnike, le ti pa so se začasno izognili razvrednotenju premoženja in na srednji rok dobili butastega partnerja z veliko denarnico.

Prihodnji projekt Gašparja Gašparja Mišiča je reanimacija Primorja. Sledi SCT. Finance ob tem poročajo, da Černigoj in Zidar že ploskata z ušesi.

III. Dogovor s sindikati

Zadnji veliki uspeh vlade je dogovor o nižanju plač s sindikati. Ali, če ga imenujemo s pravim imenom, dogovor sindikatov z vlado o neodpuščanju, uravnilovki in prenosu rezov iz plač na investicije. To so bile namreč tri stvari, ki so preprečevale, da bi se dogovor s sindikati sprejelo prej.

Prejšnja vlada ni želela nižati plač, ampak plačno maso. Posledično bi se zmanjševalo število zaposlenih v javnem sektorju in ne njihove plače. S tem bi dolgoročno rešili strukturni problem - prevelik javni sektor. Gregor Virant je sindikatom popustil. S tem se ni niti dotaknil resničnega problema, ampak ga je še poslabšal. Ne le, da imamo kljub dogovoru še vedno preveč zaposlenih v javnem sektorju, ampak so zdaj ti še podplačani.

Povrhu dogovor velja le dve leti in kot takšen spominja na znamenito plačno reformo, ki je tudi nastavila mino neki prihodnji vladi. Včasih smo temu rekli pometanje težav pod preprogo.

Prejšnja vlada ni želela pristati na dodatno plačno kompresijo oz. novo uravnilovko, ker imamo tega v Sloveniji že danes preveč. To je gnili kompromis, ki poveča negativno selekcijo v javnem sektorju in otežkoča optimizacije, katerih nosilci so večinoma tisti z višjimi plačami. Gregor Virant s tem ni imel težav.

Prejšnja vlada tudi ni želela okrniti investicij. Virant pa -po drugi strani- pristaja na rezerve v materialnih in drugih stroških in ne v plačah. Po domače: vlada, ki ima polna usta rasti in zagona gospodarstva je namesto plač javnega sektorja pripravljena rezati tisto, kar dejansko omogoča rast in zagon gospodarstva.

Na koncu je Virant vprašal zakaj prejšnja vlada takšnega dogovora ni podpisala že januarja? Zdaj...to bi bilo nekoliko lažje, če je takrat ne bi aktivno razbijal. Vsekakor pa bi bilo tudi brez tega še vedno problematično, saj se enostavno ni želelo popustiti v tolikšni meri, kot je to storil Gregor Virant. Če bi se takrat želelo skleniti takšen za sindikate udoben dogovor, bi se ga.

Živo se spominjam tedanjih leninističnih govorov Branimirja Štruklja na Ekonomsko socialnem svetu, prežetih z istimi sporočili, kot jih je ob podpisu sporazuma navajal Gregor Virant (Branimir pa se je poleg smehljal, kot da ne more verjeti svojemu vzgojnemu uspehu). Gre za povsem legitimna politična stališča. Le tega ne vem, kje v programu Državljanske liste piše, da je za ohranjanje javnega sektorja za vsako ceno, za negativno selekcijo v njem, za več davčne represije, za višjo plačno uravnilovko in za zažiranje v državne investicije za zadovoljevanje sindikatov.

Takšnih uspehov nikar!

Draga vlada, to niso uspehi države, ampak zmagoslavje interesnih skupin. Kar počnete je izvajanje nacionalnega programa reševanja tajkunov in javnega sektorja. Draga predsednica, glede fiskalnega pravila imate popolnoma prav - ob takšnem razmetavanju z davkoplačevalskim denarjem je to do leta 2015 povsem neizvedljivo. Ne zato, ker se ne bi dalo. Še manj zaradi upokojencev ali sociale. Ampak, ker v sedanji politični konstalaciji kot ujetnica rdečih interesov vi tega preprosto ne zmorete. 

  Tako je govorila Alenka Bratušek o Šušteršičevi obveznici, izdani v težjih pogojih kot jih ima sama, ki so bile povrhu za državo precej cenejše.

»O možnosti neuspeha pri takšni dragi izdaji obveznic je skoraj nemogoče govoriti. O tem priča izjemno zanimanje za naše obveznice. Investitorji so za praktično popolnoma varno državno obveznico Slovenije dobili večji donos, kot če bi kupili npr. državni dolg Hrvaške, Španije, Italije in celo Nigerije. Govoriti o uspehu je neverjetni cinizem.«
--Alenka Bratušek o neverjetnem cinizmu govorjenja o uspehu

»Ali se zavedamo, kaj pomeni skoraj šestodstotna obrestna mera? Samo za obresti za ta novi paket dolga bomo na leto odšteli okoli 135 milijonov dolarjev.«
--Alenka Bratušek o skoraj šestodstotni obrestni meri

»Mnogi se še spomnijo situacije s švicarskim frankom pred približno dvema letoma. Če se kaj podobnega zgodi z dolarjem, nas bo še zelo bolela glava.«
--Alenka Bratušek o izdaji obveznic v ZDA

 

 

Preberite si še:
- Vsepovsod neoliberalci V. (Fidel Castro ukinja milijon delovnih mest v javnem sektorju)
- Vsepovsod neoliberalci IV. (Švedska privatizira ceste)
- Vsepovsod neoliberalci III. (Milan Kučan poziva k reformam in odrekanjem)
- Vsepovsod neoliberalci II. (Butalski neoliberalizem)
- Vsepovsod neoliberalci I. (Danska išče izhod iz krize z nižanjem davkov) 

  (govor na dnevih Jožeta Pučnika 2013)

Konzervativizem je v praksi vedno lokalen. Njegov pomen določa tisto kar v določenem okolju velja za tradicionalno. V Sloveniji se v javni govor dostikrat ponesrečeno prenaša ameriške definicije, ki so za naš prostor neprimerne. Pri nas je namreč vrhovna tradicionalna vrednota socializem, saj večina tu živečih ljudi v življenju nikoli ni poznala ničesar drugega. Ko se nekdo želi v Sloveniji vračati v preteklost in nasprotovati spremembam ter zahodnemu življenjskemu slogu je ta oseba ponavadi jugo- nostalgik. Biti konzervativen in nazadnjaški, boriti se za ohranjanje statusa quo in obstoječih razmerij moči v družbi pri nas pomeni biti socialist.

Elementi skrajnega krila ameriškega konzervativizma so pri nas bolj predmet kulturnega boja kot resne teme. Npr. polemike o splavu in ločitvi države in cerkvi so v Sloveniji irelevantne, saj nihče ne-marginalen tem načelom ne oporeka - kljub temu pa se jih dostikrat želi uporabiti kot stičišče ameriškega in domnevnega slovenskega konzervativizma, predvsem v propagandne namene. Vkoreninjeni anti-amerikanizem kot predvojni, medvojni in povojni pojav, ki je idejno družil fašiste, socialiste in narodne socialiste je namreč še danes močen mobilizacijski faktor. Če uspeš v Sloveniji neko spremembo ali politično opcijo prikazati kot ameriško, jo lahko zavreš.

Ključni nasprotujoči si viziji v Sloveniji sta vizija zagovornikov močno- regulirane in  drage države, ki je prežeta s politično korupcijo in vedri in oblači v vsaki pori posameznikovega življenja. Prepovedano je vse, kar ni izrecno dovoljeno, sistem pa daje veliko moč politiki in uradništvu.

To državo smo imeli včeraj in jo imamo danes.

Na drugi strani je vizija do posameznika prijazne države, kjer je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Pposamezniku zaupa in prepušča pobudo ter skrbi za kvalitetno regulirano okolje v katerem lahko vsak uresničuje svoje življenjske interese.

Ključne lastnosti naše države danes so: močno- reguliran trg; ena največjih vlog politike v gospodarstvu v razvitem svetu sploh (z državnim bančništvom, državno komunalo, državnimi telekomunikacijami, državno distribucijo goriv, državnim igralništvom, državnim varjenjem piva, državno proizvodnjo pralnih strojev in sesalcev, državno proizvodnjo generičnih zdravil, itn...). Skoraj povsem državni so tudi temelji podsistemi - zdravstva, šolstva in pokojnin. Imamo visoke davke, še posebej na produktivno delo. In eno najvišjih stopenj prisilnega dohodkovnega izenačevanja v razvitem svetu.

To je Slovenija. Podalpski, socialistični raj za včerajšnje ljudi. V njej ni zaznati takoimenovanega “neoliberalizma”, razen če pokukate v 90% medijev, ki o tem pišejo vsak dan in vsako uro.

In zato smo v težavah.

Dobra novica je, da se počasi, toda vztrajno premikamo iz bolj socialističnega v bolj liberalni tip družbe. Če iščete pristen pomen besed:”We need time,” je ta v hitrosti te spremembe. O tem se Slovenci ne strinjamo. Ker nismo mačke in imamo samo eno življenje, bi nekateri spremembe radi uveljavili šele tisti dan, ko odidejo s tega sveta, drugi pa bi jih vseeno nekoliko prej.

Nekdanja ideološka nasprotja počasi, ampak zanesljivo izginjajo. Soočenja z resničnostjo prinašajo nova politična soglasja tudi tam, kjer so se naši pogledi zdeli preveč nezdružljivi, da bi se to kdaj zgodilo.

Pred desetimi leti je Mičo Mrkaič dejal, da je ena ključnih nalog politike zagotoviti pogoje za dolgoročno gospodarsko rast. Takrat je bil deležen ostrih napadov, rdeča nit teh napadov je bil slogan: “Rast ni vse!” Časopisi so tekmovali v iskanju stvari, ki so pomembnejše od rasti. Potem je prišel čas, ki nas je vse naučil, da imajo obdobja brez gospodarske rasti svoje ime. Pravimo jim krize. In da sta Albanija in Burkina Faso le državi, ki sta skozi zgodovino nekoliko počasneje rasli od drugih. Danes boste težko našli socialista v Sloveniji in Evropi, ki gospodarske rasti ne bi štel med tri glavne prioritete države, da bi se le izognil stabilizaciji javnih financ. Po novem se vsi strinjamo, da je rast pomembna. V tem smislu smo zdaj vsi Mičo Mrkaič. Korenito se razlikujemo le v pogledih, kako jo doseči. Eni verjamejo v strategije, centralne plane in državno megalomanstvo na kredit. Drugi verjamemo v podjetništvo in v ljudi.

V času, ko je bil Mičo Mrkaič predsednik strateškega sveta se je konkurenčnosti v določenih medijih reklo: “Divja tekma vseh proti vsem.” Pravi razlog za to je bil zaščita obstoječih monopolov in s tem razmerij moči v družbi ter pravilno kanaliziranje denarja iz teh virov. Danes imamo besedo konkurenčnost skoraj vsi za pozitivno. In to je dobro izhodišče, da si upamo nekoliko glasneje razmišljati o tekmi multinacionalk za to, kdo bo bolje zadovoljil naše potrebe kot o nečem pozitivnem. Kar nam veča izbiro, viša kvaliteto in niža cene dobrin.

Včasih se res zdi, da je socializma v Sloveniji vse več. Toda, kot je dejal slovenski politik, je treba ločiti med virtualno in resnično resničnostjo. Gospodarske razmere pospešujejo sprejemanje vzorcev razvitega zahoda. V bitki konceptov smo s pomočjo svobodnega sveta tako temeljito porazili levico, da so ji zvesti ostali le tisti, ki se jih nikoli ni dalo rešiti. Vse drugo je sprejelo danes najbolj razširjeno zvrst socializma, ki ji pravimo oportunizem.

V le nekaj mesecih se je “kraja stoletja” spremenila v prvo prioriteto leve vlade. “Uničevanje esence naše družbe” se je spremenilo v drugo prioriteto. “Veleizdaja” pa v tretjo. Po novem tem stvarem tudi naši dragi prijatelji na levi pravijo samo še slaba banka, stabilizacija javnih financ in privatizacija. Včerajšnja sočna retorika se je ohranila le v politični satiri in v besednjaku klovnov, ki se ne zavedajo, da nastopajo v njej.

Ne gre le za to, da -očitno- po novem obstaja soglasje za te spremembe. Zdaj jih v besedah premierke “absolutno zmoremo, hočemo, smo odločni, znamo, vemo kako in bomo absolutno dosegli!”

Ni več daleč dan, ko se bomo strinjali, da imajo delavci na kapitalističnem zahodu višji standard od nas, ki smo 70 let živeli v socialnem eldoradu. Da naši izobraženi in izkušeni bežijo tja, kjer je več domnevnega izkoriščanja in so dovoljene večje premoženjske in dohodkovne razlike. Da, skratka, težava ni v liberalnem kapitalizmu zahodnega tipa. Niti v zunanjih ali notranjih sovražnikih, ki sabotirajo naš sistem. Ampak v načinih, kako stvari počnemo mi.

Prišel bo dan, ko se bomo strinjali, da je nenehno stremljenje kapitalistov za dobički in zasebnimi koristmi najboljši način za dvig standarda delavca, ki ga poznamo. Dodana vrednost ne raste na ukaz, po centralnih planih ali navodilih uradništva, ampak ko vlagatelj spozna, da lahko na delu z višjo dodano vrednostjo kuje višje dobičke. Najboljši način, da revni prenehajo biti revni je, da pustimo bogatim, da postanejo še bogatejši.

Nismo več tako zelo oddaljeni od priznanja, da za gospodarsko krizo pri nas niso krivi in je niso povzročili zahodni neoliberalisti in mitske deregulacije, ampak strukturne težave naše države.

Da je takšna "odgovornost do prostora", ki vlagateljem onemogoča več let postaviti tovarne in jim podraži gradnjo zelo resna ovira za razvoj in blaginjo vseh.

Da visoke obremenitve plač najinovativnejšim jemljejo motivacijo za delo in spodbujajo njihovo izseljevanje. Da visok strošek znanja pomeni, da se pri nas splača izdelovati izdelke z nizko dodano vrednostjo, drugih pa ne. In tako sindikati sami silijo v tekmo s Kitajsko in Indijo, ki jo tako zelo prezirajo.

Da državna izobrazba ni edino, kar zvišuje možnosti mladim. Mladi potrebujejo tudi priložnost pridobiti delovne izkušnje v svetovno konkurenčnih multinacionalkah. Dohodke in plače jim mnogo bolj višata znanje in izkušnje, kot pa ulica, pravičnejši družbeni redovi in formalne diplome.

Da je fleksibilen trg dela na katerem si lahko v primeru izgube službe delavec hitro najde novo boljši od zaščitenih delovnih mest, ki podjetja veliko stanejo in pomenijo trajno tveganje za zaposlitve.

Da lahko država zagotavlja temeljne storitve zdravstva in dostopnost šolstva tudi, če jih ne izvaja - ampak namesto tega izvajanje odda na javnih razpisih. To je še vedno vsem dostopno javno zdravstvo in javno šolstvo. Le bolj konkurenčno in inovativno.

Prišel bo celo dan, ko se bomo naposled strinjali, da ni mogoče premagati narave in izgraditi novega človeka. Da so si od antičnega Rima do modernih ZDA motivi posameznika in dejavniki uspeha in neuspeha družbe zelo podobni. Da skrivnost uspešnega sistema ni v izkoreninjanju egoizma, pohlepa in potrošništva; ampak v njihovi mobilizaciji tako, da vse troje dela za skupno dobro.

Pa da varnost in svoboda nista nasprotji. Da ni treba vselej žrtvovati varnosti, da bi postali bolj svobodni. In da, ko človek vstopi skozi vrata Auschwitza in se odpove vsej svobodi zato ne postane bolj varen.

Mislite, da je to utopija? Da se nikoli ne bo zgodilo? Ste pred tremi meseci verjeli, da bo vlada Alenke Bratušek postala najbolj vestni izpolnjevalec programa SDS 10 + 100? Da se bo sodeč po njeni retoriki zdelo, da je najvplivnejši stric iz njenega ozadja kar Janez Šušteršič? Da boste lahko v Dnevniku prebrali članek o privatizaciji kot o priložnosti brez, da bi ga uokvirili in pribili na steno misleč, da se nikoli ne bo ponovilo.

Danes vsaj približno razumemo, da je gradualizem samo druga beseda za to, da ne izkoristiš časa takrat, ko ga imaš. In potem v stiski na CNNu prosiš zanj.

In čeprav nismo naivni in vemo, da bo del te pripravljenosti na spremembe izpuhtel takoj, ko bo vplačano zadostno število obveznic in se bo v pretežni meri nadaljevalo s staro agendo; vseh obljub ne bo več mogoče prelomiti.

Težki časi pred nami bodo povzročali dobro in slabo. V splošnem pa se bo ob spremljajočih ekscesih, ki so običajen spremljevalec krize - politični prostor še naprej koncentriral okoli sredine. Desni politični pol se je že v dobršni meri posodobil in Reaganiziral, levi pa se bo sčasoma Blairiziral. Slovenija bo napredovala, ker druge možnosti nima. Tudi s pomočjo trojke, če bo to potrebno.

Liberalci nismo zmagali v tekmi priljubljenosti idej. Marsikdo jih sprejema skozi stisnjene zobe. Vendar jih. Potrebno bo še mnogo let, preden bodo razumeli, kakšno škodo so povzročili Sloveniji in kje bi bili danes, če jih ljudje ne bi poslušali. Vendar so jih. Zgodovine se ne da spremeniti, potrebno jo je sprejeti. Ob njej se lahko le kislo nasmehnemo in poskrbimo zase. Mimo države in na najboljši ter najmanj obdavčen način kot znamo. V sebi pa nosimo tiste predrzne besede Margaret Thatcher: “Nič nimamo proti temu, da imajo drugi lastno mnenje. Dokler na koncu naredijo tako, kot mi rečemo.” 

 

Za primerjavo intervju, ki ga je CNN naredil z Janezom Šušteršičem. 

   

  Razmišljujoč človek preprosto mora biti navdušen nad Alenko Bratušek! Toliko nesmislov, kot jih je uspela nekaznovano prodati novinarjem v preteklih tednih, Janez Janša ni uspel prodati v celotni četrtini mandata. Zdi se, da že uresničuje točko svojega programa o bolj pozitivnem poročanju medijev. Z izjemo tistih 10%, ki predstavljajo Theresienstadt medijskega pluralizma pri nas.

Na dolgi rok vsi vodilni politiki lažejo. Le redki pa so takšni mojstri, da se zlažejo v mandatarskem nagovoru in obljube pozabijo še pred sestavo vlade. Alenka Bratušek je zagotovila: ”Kot svojo zavezo in apel koalicijskim partnerjem napovedujem prizadevanja za vlado, v kateri bi bilo več strokovnjakov kot politikov. Če mi boste z izvolitvijo omogočili predlagati novo vlado, bom storila vse kar je v moji moči, da bo ministrska ekipa strokovna in kompetentna.”

V njeni moči je bilo, da pet ministrstev dobi PS, po tri DL in SD in dva DESUS. To je skupaj 13. Če želi izpolniti obljubo in ministrska mesta prevladujoče popolniti s kompetentnimi strokovnjaki jih torej potrebuje 27. Pustimo se presenetiti. Nenazadnje je razparala Ministrstvo za pravosodje in javno upravo ter slednjo prišila k notranjim zadevam tako, da je prilagojeno ambiciji enega človeka. In ukrojila Ministrstvo za kulturo, ki naj dodatno utrdi v srednjem veku pridobljeno pravico dvornih norcev do višjega družbenega statusa (od plebejcev).

Zapletlo se je le pri Ministrstvu za finance. En za drugim so ponudbe zavrnili vsi verodostojni kandidati. Veš tisto, ko izbiraš skupino za košarko in na koncu ostanejo nerodni pritlikavci, ki jih nihče noče. No, na koncu sta ostala Aljoša Tomaž in Tomaž Kuntarič. Kako se je to zgodilo? Vrgli smo koalicijo, ki je bila programsko na pravi poti. Za krmilo so prišli teoretični socialisti, ki so svoje ekonomsko znanje pridobili na FDV, izkušnje pa črpajo iz pripovedk komisarjev Mladine in Dnevnika o koleri v zasebni šoli v Mongoliji in privatiziranem kisiku v Ugandi. Ker so vmes postali še bolj nori, kot so bili pred štirimi leti je edina rešitev čisto enako nor finančni minister. In ker mora biti ta verodostojna oseba, enačba ni več rešljiva.

Najbolje bi bilo prositi trojko, da nam ga kar oni postavijo. Da pozneje ne bo nepotrebnih zapletov (in stroškov) z njegovo menjavo.

Kakorkoli že - zdi se, da bomo dobili še eno tistih oportunih koalicij, ki niso imele pojma kaj bi. Če uspe Alenki Bratušek zadovoljiti nenadne energetske ambicije Državljanske liste, bi se lahko svet te stranke odločil za vstop v vlado, katere program bo skupek medsebojno nasprotujočih si floskul. Npr.:
- konec politike varčevanja in nižanje mase plač v javnem sektorju za 5%,
- spodbujanje gospodarstva in višanje DDV ter
- stabilizacija javnih financ in odpravljanje krivic ZUJF-a.

Dobra novica za vse je, da bo ta vlada zadnja svoje vrste. V tem desetletju. Slovenija bo jeseni prisiljena do skrajnosti zaostriti stabilizacijo javnih financ (austerity). Za tiste bolj temperamentne je dobra novica nedvomno tudi, da bodo brutalni rezi v t.i. “pridobljene pravice” elite na oblasti tako globoko diskreditirali pri njihovih volivcih, da bo dejansko prišlo do temeljitega prečiščenja političnega prostora. Brez protestov, prek glasovalnih skrinjic, na prihodnjih volitvah. Verniki v samopreskrbo boste dosegli, da bodo mnoga gospodinjstva vrtnarila kar na svojih balkonih. Situirani boste veseli novice, da bo kot posledica ekonomskega samomorilstva tokrat res prišlo do razprodaje Slovenije in da bo vse na voljo za pol sedanje cene. Verniki v socializem pa se lahko veselite soočenju z realnostjo, ki bo tolikšen šok, da boste vendarle lahko svoje zablode pustili za sabo. In ne boste več tako neizmerno trpeli ob ukrepih, ki niso skregani z zdravo pametjo, zmotno misleč, da imate odgovore na izzive tega stoletja.

Slovenija, na nek način in za vse, končno stopa na pot ozdravitve.

Naša “Geena Davis” je v mandatarskem nagovoru izrazila željo, da je ne bi presojali po dolžini njenega krila ampak po daljnosežnosti njenih rešitev. Ko bodo njene rešitve in njihova daljnosežnost preizkušene si bo do konca življenja najbrž želela, da bi bilo ravno obratno. 

  Danes je Türkova Komisija za preprečevanje korupcije objavila strokovno ugotovitev o slabi banki in Slovenskem državnem holdingu:

"Z ustanovitvijo slabe banke in Slovenskega državnega holdinga ter prenosom slabih bančnih naložb bo po mnenju KPK otežena sledljivost in transparentnost postopkov njihovega odobravanja. Komisija je opozorila, da prenos slabih bančnih naložb ne more in ne sme biti motiviran s težnjo, da bi se vodilne in vodstvene osebe bank izognile svoji morebitni kazenski kot tudi siceršnji odgovornosti za razmere v slovenskem bančnem sistemu."

 

   

   

   

   

   

  Vsak si sam določi svoje meje. Globina črt, ki jih skozi življenje riše v pesek pa določi njega. Identiteto osebe v ogledalu na koncu določijo tisti kompromisi, ki jih ni sklenila; tiste vrednote, za katere se ji je zdelo vredno boriti; tiste resnice, ki jih ni relativizirala. Preživite vsak trenutek - od sedanjega pa do zadnjega - tako, da boste vselej lahko iz srca pritrdilno odgovorili na vprašanje: "Ali je bilo vredno?"

 

   

 

Kot del proti- kapitalistične kampanje bodo z 21.12.2012 v Boliviji prepovedali Coca Cola.  

  In tako se je začelo in končalo. Z množičnim protestom šestih razjarjenih Ljubljančank in Ljubljančanov pred mestno hišo na prvem in kar dvakrat večji množici na današnjem drugem protestu proti županu Jankoviču. Margaret Mead je nekoč rekla: “Never doubt that a small group of thoughtful, committed citizens can change the world. Indeed, it is the only thing that ever has.” Indeed. Peščica iskrenih protestnikov, ki so slogane s transparentov vzeli preresno in premalo politično - je s svojo maloštevilnostjo nehote brutalno minirala “slovensko vstajo”.


Prva vstaja proti Zoranu Jankoviču

Doslej so bili protesti upor naroda proti politiki (imenovani tako, da so bili uperjeni enako proti vsem političnim opcijam, npr. "Janša naj odstopi!" ali "Franca, gotof si!"); odslej pa so malo temperamentnejša predvolilna zborovanja. Zbor 5.000 državljanov je kredibilen protest; zbor 5.000 pozitivnih in social- demokratov ter njihovih najbolj zvestih volivk in volivcev iz baze 50.000 članov pa je konvencija združene opozicije. Ki nezaupnico lahko predlaga tudi *znotraj* parlamenta, če bi rada sestavila svojo vlado.

Izplen Mariborske vstaje, ki je še najbližje pristnemu lokalnemu soočenju naroda s problemi z uporabo pred- poslednjega sredstva, je en zamenjan Franca Kangler. Cilj je dosežen. Za božič protestniki v Mariboru ne bodo potrebovali šalov, kap in rokavic. Bosta pa na stojnicah nedvomno velik hit vazelin in tista Štajerska narodna: ”Ka’ smo se za to borili?! Ka’ se nismo nič naučili?!”. Najverjetnejša menjava je namreč politično doslej neaktivni (razen v dijaški organizaciji, študentski organizaciji, strankarskemu podmladku in stranki, ki je vladala 63 od preteklih 67 let ... nekako celo življenje, razen, ko je dve leti z zasebnim podjetjem delal posle s stranko, paradržavo in državo) župan Frangež.

V Ljubljani je bila medtem brez glasu proti (in s sodelovanjem vse politike) sprejeta pokojninska reforma, ki deluje pet let in dodatno obremenjuje gospodarstvo. Narejena je bila luknja v proračun, da bi se financiralo visoko šolstvo in malice, ki bi se sicer financirale s prerazporeditvami, vendar si potem nihče ne bi mogel lastiti zaslug za to (to tragično kolo je vodila politična stranka, ki ji pripadam). Žiga Turk pa je ugodil Štrukljevim zahtevam ter ohranil normative in standarde francoskega dvora slovenskega šolstva, ki si jih ne moremo privoščiti. To so dosežki, to so spremembe! Bravo! Takšnega državnega trošenja doslej v Sloveniji res še nismo videli. Realnosti smo pokazali moč narodno- politične enotnosti. Zdaj moramo to le še razložiti tistim, ki nam posojajo denar za pravice, ki nam pripadajo.

Protesti, ki so se začeli kot boj proti 21- letnemu statusu quo so se končali kot zmaga nad spremembami. Sindikati se veselijo, social- demokrati se veselijo, pozitivci pa protestirajo dalje. Ampak ne proti Jankoviču. In ne za odpoklic županov. 

  Primerjava plač slovenskih učiteljev in učiteljev drugod po svetu.

 

 

Zahteva protestnikov v Ljubljani je -
nacionalizacija državnih bank.  

 

“Na današnji dan leta 1989 je bil napovedan miting resnice v Ljubljani.”

Zgodili so se nezadovoljneži. Po predvidljivem scenariju, s cvetjem za kamere in granitnimi kockami za spektakel. S slednjimi je domnevnih “30 neonacistov” - ki so ugrabili neprijavljen, nevarovan in odgovoren protest - vso noč držalo v šahu celotno Slovensko policijo. Tega po miroljubnih protestih druge dni v drugih krajih res nihče od organizatorjev ni mogel pričakovati. Nasilje? Mislim...kaj takšnega?

Na protestih so nekako pričakovano prevladovali stari znanci. Borci, da se po 67 letih v Sloveniji slučajno ne bi kaj spremenilo. Ne bi bilo prav, da bi manjkali. Odkar vemo zanje (če slučajno ne veste zanje ... pridejo vašim otrokom razložit svoje resnice tudi v osnovno šolo) na Facebooku in Twiterju vsak teden objavljajo poročila o “totalitarizmu v Sloveniji”, “pošasti neoliberalizma”, “genocidnemu Izraelu” in “velikemu čezatlantskemu satanu, kjer ljudje umirajo po ulicah ... med dvema službama”. Pred volitvami pozivajo h glasovanju za svoje. Ko jih izgubijo (t.j. obakrat v 67 letih) pa jezno vztrajajo, da je zdaj že res dovolj: vlada naj odide in njihovi naj se vrnejo, ali pa bo tekla kri! Zažigajo radarje in glancajo parkomate. Mitingi resnice so priložnost, da javnosti znova razložijo svoje ugledne strokovne poglede; za vsak slučaj, če kdo (še) ne bere Dnevnika, Dela, Mladine ali kakšne druge različice Politike Ekspresa.

Vendar bi bilo krivično ne omeniti drugih vrst protestnikov; te zmesi večno naivnih do-good-erjev; nezadovoljnih prejemnikov proračunskega denarja; zrevoltiranih slehernikov, ki so politično zaspali pred dvajsetimi leti in danes ne razumejo, kaj se je v Sloveniji vmes zgodilo; benefitorjev političnih strank, ki jih ni na oblasti; die-hard ideoloških agitatorjev in amaterskih revolucionarjev; nogometnih navijačev; ter simpatične družine Manson s FDV.

Pisana druščina, ki se le v malo- čem razlikuje od new- age sanjačev iz JUL-a Mirjane Markovič, socialistov Slobodana Miloševiča in nogometnih navijačev Željka Ražnjatoviča Arkana. Tistim -v 70 let stare klovnovske uniforme oblečenim- četnikom in četnikušam iz 1990-tih v Sloveniji v 2012 čisto dostojno parirajo titoisti; namesto kokard v osuple mimoidoče z njihovih kap zrejo sovjetske zvezde. Resda si predstavljajo da so neizmerno drugačni, urbani, ideološko diametralni in izvirni...ampak...princip in nijanse.

Ob petju internacionale in hkratnem zavzemanje za človekove pravice pred parlamentom pozivajo Vinkota, naj vendar pride ven. Surprise, surprise... Vinkota ni v parlamentu, pomotoma je ta dan na minstrstvu. Od vlade zahtevajo učinkovito sodstvo pred parlamentom. Ne zavedajoč se, koliko stvari je narobe s tem (namig: toliko, kot je ločenih vej oblasti).

Narod, ki mu takšni kalibri krojijo usodo je (že) na srednji rok obsojen bodisi na humanitarno pomoč ZN, NATO bombandiranje - ali pa kar oboje.

Ugledni in umirjeni politiki so izrazili razumevanje za nezadovoljstvo protestnikov. Upam, da premorejo tudi razumevanje za mojo pouliščino: R u retards? Rojeva se fašizem, vi pa razumete vzroke zanj?! Nestrpnost, socialno sovraštvo, lumpen- proletarstvo in dehumanizacijo božate po glavi, da ne bo jezna na vas? Milo mijavkate za kakšen dodaten glas? Veste kaj, jebem vam jaz na tako neetičen in umazan način pridobljene glasove. Če se z njimi zmaga, naj zmagajo drugi. En Munchen v zgodovini je bil popolnoma dovolj. V Sloveniji se od legalnih in legitimnih predstavnikov naroda zahteva tri pogoje - 1) kandidaturo, 2) izvolitov in 3) večino. Veselo na delo. Mitingi resnice niso nadomestilo za to.

Tehnična vlada nima večjega zaveznika od pisca teh vrstic. Zagovarjal jo je, ko so se ji mnogi, ki danes na ulici zahtevajo tehnično vlado, smejali. Toda obstajajo tehnične vlade in tehnične vlade. V enih so Gaspariji, Šoltesi, Tajnikarji, Mencingerji, Stanovniki, Prašnikarji, Kovači, Udeti, Toši, Štiblarji. V drugih pa Zakrajški, Mrkaiči, Brščiči, Masteni, Šušteršiči. Sodeč po sovjetski ikonografiji, ki spremlja proteste, najbrž ni treba dvakrat ugibati, katero bi si želeli graditelji krasnega, novega sveta. Da bi do nje sploh lahko prišlo, bi morala biti izpolnjena dva predpogoja. Prvi bi bil, da bi parlament razmišljal bistveno drugače, kot po volitvah, ko je bila ideja zavržena kot najslabša možnost. Drugi pa, da obdobje politične nestabilnosti ne bi finančno tako izčrpalo države, da ne bi imeli več druge možnosti, kot da zaprosimo za pomoč. Veliko vprašanje je, če škoda, ki je povzročena percepciji o naši politični stabilnosti ni že prevelika, da bi bila Slovenija sploh še rešljiva.

Trojka pomeni da bodo tisti protestniki, ki so na ulice odšli ker jim je vlada z rezi v predimenziniran javni sektor znižala plače za nekaj deset evrov pri priči izgubili vsaj še trikrat toliko; usodo bodo delili z upokojenci. Pomeni, da bomo delali pet let dlje. Da bodo imeli naši otroci v šolah in vrtcih še bistveno slabše pogoje, kot danes. Naprimer takšne, kot smo jih imeli mi, ko smo bili otroci. Da bomo imeli zaposleni 30 dnevni odpovedni rok in nam odpovedi pogodbe nihče ne bo utemeljeval ali pojasnjeval. Da ne bo plačane malice in prevoza na delo. Da se bo stabilizacija javnih financ pospešeno nadaljevala. Da se bo omejilo referendume. Da se bo zapisalo fiskalno pravilo v ustavo. Da se bo privatiziralo državna podjetja, če jih bo zaradi nestabilnosti sploh kdo še želel kupiti. In to je zgolj vrh ledene gore sprememb, ki nas čakajo.

Razvojna zavora Slovenije ni vlada. Ampak tisti na ulici, ki v resnici niso pripravljeni na te spremembe. Ki ves čas držijo figo v žepu, podprejo le spremembe, ki se jih ne dotaknejo. Želijo si politikov, ki jim bodo še naprej lagali - da so vsega krivi tajkuni, kapitalizem in drekavac iz tunela. Neke nove čarovnice, prave in izmišljene. Imamo korumpirano in nesposobno politiko, ja, ker smo jo vsa ta leta volili. Vse, ki so razmišljali drugače smo pregnali. Bili so namreč pretnja naši najvišji vrednoti: statusu quo. Takšna miselnost ne vodi iz krize, ampak v krizo. To je pot v Miloševičevo Srbijo in v vojno.

Dvajset let smo samovšečno stali na mestu in si predstavljali, da se bo svet prilagodil nam ter tako zamujali priložnosti, da bi se mi prilagodili svetu. Zdaj pa bi radi...da se nam svet že končno enkrat prilagodi.

Minili sta dve leti, odkar smo s prijatelji iz Otpora (s tistimi, pravimi, ki so ostali v Srbiji; ne s tistimi, ki iz bazenov po svetu prodajajo know- how vsakemu, ki plača) napisali Bohinjsko deklaracijo. Tisti jesenski večer v Beogradu sem upal, da je naloga Slovencev, da podpiramo mlado demokracijo in liberalizem v Srbiji. Kdo bi si mislil, da bo tako kmalu obratno. 

  Računalniško štetje pravi 8172. Z vsemi opazovalci, novinarji in policisti vred.



Vir: Forum alter.si, uporabnik keber