L I B E R T A R E C

Povprečni delavci, pridne gospodinje

2012-02-01T08:01:00.004+01:00

Zadnji OECDjev Society At a Glance kaže, da Slovenci in Slovenke opravimo nadpovprečno veliko neplačanega dela (gospodinjstvo, gradnja hiš, vrtičkanje, idr.) in smo hkrati zelo povprečni zaposleni.

Pretekle raziskave so ta pojav pripisale visokim obdavčitvam in majhni koristnosti dodatne ure plačanega dela, medtem ko se lahko z neplačanim delom davkom in takoimenovani solidarnosti izognemo in delamo zase.

V skupnem seštevku Slovenec vsak dan dela minuto manj od Američana.

Vir:
- OECD, Society at a Glance 2011

Koalicijska pogodba petorčka...

2012-01-29T08:43:00.003+01:00

...je odslej javna, najdete jo na tej povezavi.

Izobrazba vrhnjega 1%

2012-01-29T08:18:00.004+01:00

Health and Medical Preparatory Programs 11.8%
Economics 8.2%
Biochemical Sciences 7.2%
Zoology 6.9%
Biology 6.7%
International Relations 6.7%
Political Science and Government 6.2%
Physiology 6.0%
Art History and Criticism 5.9%
Chemistry 5.7%
Molecular Biology 5.6%
Area, Ethnic and Civilization Studies 5.2%
Finance 4.8%
History 4.7%
Business Economics 4.6%
Miscellaneous Psychology 4.3%
Philosophy and Religious Studies 4.3%
Microbiology 4.2%
Chemical Engineering 4.1%
Physics 4.1%
Pharmacy, Pharmaceutical Sciences and Administration 3.9%
Accounting 3.9%
Mathematics 3.9%
English Language and Literature 3.8%
Miscellaneous Biology 3.7%

(kot zanimivost - med konsistenčno najbolje plačanimi poklici ni diplomantov informacijskih tehnologij)

Vir: The New York Times via Yahoo

Nacionalni interes v številki in sliki

2012-01-18T20:58:00.003+01:00

Nora misel

2012-01-17T05:39:00.001+01:00

Dajmo pozornost namesto kritiki bonitetnih agencij raje posvetiti izboljšanju naših bonitetnih ocen.

Nacionalni interes

2012-01-16T06:51:00.004+01:00

Rekorderji nakazovanja v Ciper so velika podjetja v državni lasti (Elektro Ljubljana, Gorenje,...), največ pa je v zadnjem kvartalu tja nakazal Petrol.

Vir: Finance

Mussomeli s podnapisi

2012-01-13T06:30:00.031+01:00

V preteklih tednih je del javnosti navduševal nerodni ameriški veleposlanik s svojimi ne pretirano diplomatskimi izjavami. Nekateri so se spraševali, kako lahko ZDA za diplomata postavijo človeka s tako malo čuta za slovensko politično realnost. Odgovor na to vprašanje je - niso ga. Veleposlanik nam je v preprostem jeziku prenesel stališče ZDA. Nobene naključnosti ni bilo. State Department je našega veleposlanika v ZDA povabil na razgovor zato, da so mu ponovno pojasnili njihovo stališče. V preprostejših besedah, da ne bi bilo kakšnih dvomov.

Razmislimo o tem, kaj nam ZDA skozi izjave Mussomelija sporočajo?

Korupcija v zgornjih slojih družbe, nedelujoč pravni sistem in rdeči trak za neposvečene pri poslih so nekateri izmed ključnih problemov Slovenije. (10. oktober)

Frustriran sem nad kompliciranostjo in težavnostjo pridobivanja dovoljenj za tuje naložbe v Sloveniji in nad zakonodajo, ki na vse načina preprečuje odpuščanje ljudi, ki ne dosegajo pričakovanih rezultatov. (10.oktober)

Kljub izboljšavam v zakonodaji o javnem naročanju sistem javnega naročanja še vedno ne deluje, kot bi moral. Splošno prepričanje je, da na resnejšem razpisu ni mogoče zmagati, če niste "insider". Obtožbe o korupciji spremljajo skoraj vsako večje javno naročilo, proces privatizacije pa je po 20 letih še zelo daleč od zaključka. (16. november)

Svarimo, da tujih naložb ne bo, dokler ne odpravite preokorne birokracije in ne izboljšate sistema javnega naročanja, nujen bo tudi umik države iz gospodarstva. (9. januar)

Kljub bleščečim frazam in impresivnim študijam se Slovenija še ni iskreno odločila, da bo odprla svojo ekonomijo za tuje vlagatelje.Bodimo zelo odkriti, nekateri Slovenci so postali in ostali zelo bogati zaradi skrivanja za nacionalnim interesom. Dokler bodo ljudje izrabljali nacionalni interes za varovanje svojih osebnih interesov, bo težko za Slovenijo. (9. januar)

"Nismo zadovoljni z vašim izigravanjem pravnega reda v poslu in z izrinjanjem naših interesov na izrazito nekorektne načine. Niste le brezupno nekonkurenčni, ampak tudi zaprti. In to namerno. Vemo kdo, kako in zakaj zapira Slovenijo. V zelo kratkem času ste uspeli pregnati dve zelo veliki investiciji - Harrah's in Hewlett Packard. V poslu ne veljate več za verodostojnega sogovornika in dokler se bistveno ne spremenite, novih tujih naložb verjetno ne bo."

Levi in desni politični tabor bi moral imeti možnost odkrito govoriti o dogodkih v Sloveniji med in po drugi svetovni vojni (10. oktober).

Odločitev sodišča, da ne dovoli poimenovanja ulice v glavnem mestu po Jugoslovanskem komunističnem voditelju titu je pogumna in zgodovinska, javnomnenjske raziskave, ki kažejo podporo Titovi ulici pa nas spominjajo na tretji svet. (10.oktober).

"Prosimo, ne zlorabljajte našega zavezništva v Drugi svetovni vojni za notranje- politične obračune in za promocijo tistega, česar ZDA nikoli niso podpirale."

Iskreno, zunanji minister, predsednik in Zoran Janković niso moji prijatelji, lahko rečejo, kar želijo. (9. januar)

Slovenci ste zelo topli in večinoma zelo pošteni. Glede na to, kako znajo nekateri mediji obrniti zadeve, so ljudje še vedno zelo prijazni. (9. januar)

"Ne podpiramo levega pola slovenske politike. Zadnja, še sprejemljiva opcija za ZDA je - uravnotežena vlada. Če boste ustoličili levico, boste izgubili naklonjenost ZDA. Pri tem vsi ne bodo verjeli vsemu, kar v medijih piše in ne bodo podlegli cenenemu hujskaštvu in anti- amerikanizmu, tako da se na to ne zanašajte."

Ena izmed dobrih stvari v Sloveniji je, da ima bolj uravnotežen odnos do Rusije, ni tako paranoična in zaskrbljena v odnosu do Moskve kot nekatere druge države v regiji. To je zdravo. Če bi to pomenilo boljše gospodarske odnose z Rusijo, je to odlično. Če bi Slovenija in večina Slovencev izbirala, nihče ne bi hotel pretrgati zvez z ZDA in z zahodno Evropo, četudi bi bil predsednik vlade Janković. Rusija je blizu in zato je normalno, da se razvijajo odnosi s to državo, to me ne skrbi. Bi pa me, če bi se Janković toliko osredotočil na Rusijo, da bi zanemaril odnose z zahodom, o čemer pa dvomim. (9. januar)

"Tudi približno nam ni všeč vaše koketiranje z Rusijo. Bojimo se, da se bo Slovenija s svojimi vplivnimi komunističnimi elitami in tradicijo poslovne netrasparentnosti ter politične ekonomije razklala po vzoru Ukrajine, na pro-zahodni in pro-Ruski del. Bojimo se, da našim gospodarskim interesom zapirate in Ruskim odpirate vrata iz političnih razlogov, da bi lažje še naprej dominirali na notranjepolitičnem področju. Gospod Janković je s tem opozorjen, da vemo za njegove zveze z Rusi in bomo v primeru približevanja Slovenije Rusiji in oddaljevanja od ZDA v njegovem mandatu branili svoje interese s podpiranjem opozicije."

Predsednik vlade Borut Pahor ni bil zadovoljen s kritikami. Še posebno potem, ko je ameriško zunanje ministrstvo izdalo izjavo, s katero me podpira, je nenadoma več obotavljanja. Zdaj je jasno, da sem le opravljal svoje delo. (9. januar)

"Jemljite nas zelo resno."

Možgani na begu

2012-01-09T09:51:00.008+01:00

Mlado slovensko strokovnjakinjo za informacijske tehnologije, ki se je izselila v Avstralijo so vprašali pod katerimi pogoji bi razmislila o vrnitvi v domovino?

Predvsem bi se morale znižati cene nepremičnin, da bi bile glede na življenjski standard dosegljive. Druga stvar je stopnja obdavčitve dela. Glede na razmeroma visoke dohodke v panogi informacijske tehnologije (IT) smo se takoj uvrstili v najvišji obdavčitveni razred, čeprav pravzaprav nismo toliko zaslužili.

Vir:
- Finance, Podjetna »itjevka« deželi tam doli

Kulturni vpliv

2012-01-02T17:51:00.005+01:00

Metelkova v Novem Sadu.

Najtežji trenutek

2012-01-01T14:28:00.118+01:00

Če žabo vržete v vrelo vodo, si bo poskusila rešiti življenje. Če jo date v hladno vodo in jo na nizkem ognju počasi segrejete do vrelišča pa se bo skuhala brez odpora.

Našega gospodarstva ni podrl val finančne krize pred štirimi leti, ampak dvajsetletno upiranje institucionalnega okolja v katerem posluje sodobnih zahodnim vzorcem organiziranja družbe; in vztrajanje na lažnih vrednotah, katerih edini namen je bil cementirati obstoječe vzvode in položaj nosilcev moči v državi.

Verodostojnosti nismo izgubili zaradi zavrnitve nedomiselne in površinske pokojninske reforme, ampak zaradi finančnega ministra in njegove tujim vlagateljem in konkurenci sovražne nacional- interesne klike, ki se ju ne bi sramoval Kim Jong-un.

V letu 2011 bi iz naslova pokojninske reforme privarčevali toliko, kot smo vložili le v nacionalnega letalskega prevoznika, izposodili pa smo si sedemdesetkrat več. V takšnih razmerah bi edinole domača bonitetna agencija pod budnim nadzorom EIPF in strokovnim vodstvom Jožeta Mencinerja ugotovila, da javna poraba ni ušla izpod nadzora in so problemi še posebej akutni izven naše države, v ekonomsko- socialnih sistemih ki jih nimamo in v marginaliziranih političnih opcijah. Pri nas pa je vse v najlepšem redu.

Pravljice je zdaj konec.

Nastopil je trenutek streznitve, ko bomo morali za napake iz bližnje preteklosti plačati. Vse naše ideološke norosti - titoistično zadolževanje; prisilno dohodkovno izenačevanje; samopreskrbnost kot izgovor za ohranjanje nekonkurenčnosti in posiljevanje potrošnika; dvigovanje minimalnih plač z dekreti; demoniziranje podjetništva in svobodne gospodarske pobude; marksistično razredno bojevništvo; ustvarjanje političnih anomalij na trgih; konfiskacijsko obdavčevanje profesionalcev; mencingerjansko ekonomsko šamanstvo; kupovanje volilk in volilcev z davkoplačevalskim denarjem in preganjanje in izigravanje tujih vlagateljev - so kamni v mozaiku našega na obroke umirajočega ne- inventivnega in statičnega gospodarstva.

Dobra novica je, da večina političnih strank danes razume, da ljudje niso motivirani za delo, če jim država vse pobere (Lafferjevo načelo). Da tuji investitorji ne bodo vlagali denarja v blaginjo političnega razreda, ampak v svoj dobiček. In celo, da je Skandinavija že zdavnaj opustila norosti, ki jih tu -na hribovitem Balkanu- nekateri še vedno tržijo kot skandinavske. Politični programi so zato v mnogočem poenoteni.

Slaba novica pa je, da so zaradi strahu pred iracionalnimi odzivi, ki so jih elite načrtno vsidrile v manj sofisticirane skupine volilk in volilcev za obrambo svojih pozicij, premalo odločni, da bi omogočili hiter zasuk Slovenije v pravo smer.

Za nekatere (pre)radikalni ukrepi so v resnici najbrž premalo in prepozno, da bi imeli želene učinke. Realnost je, da Slovenija pri sedanji produktivnosti potrebuje tretjino nižje stroške dela, četrtino nižjo javno porabo, enotno davčno stopnjo, popoln izgon politike iz gospodarstva in povrhu še triletno zdravo recesijo, ki bi najbrž pobila naše zadnje takoimenovane nacionalne šampijone, denimo Gorenje, ker se država ni pravočasno umaknila iz njih. Ker bomo ta prehod na vse mogoče načine blažili, bo gospodarstvo okrevalo mnogo dlje. Izgubili bomo dve desetletji. In na koncu se bo vse našteto vseeno zgodilo.

"Ho ho ho"

2011-12-25T13:35:00.021+01:00

več časa · manj stresa · delo, ki vas veseli · znanja · radovednosti · otrok · gospodarske rasti · čimmanj nacionalnih interesov · več samodiscipline kot lani · razigrane spolnosti · zdravega življenja · pogovorov, ki razširjajo obzorja · različnosti · dostopnosti stanovanj · manj brezposelnosti · nič politike · več družine · prijateljev · zaupanja · poštenih tekem · manj preganjanja čarovnic · več sreče in miru · priznanj odličnosti · mrzlih zimskih večerov ob domačem kaminu · zanimivih ljudi · nizkih davkov · ustrežljivih žen in ljubic · prijaznih tašč · kulture · konkurenčnosti · resnice · svobode · podjetniških uspehov · trajnih dosežkov · gurmanskih užitkov · dobrih knjig · popotovanj v daljne dežele · diplom · umika zahodnih sil iz Afganistana · ljubezni · vztrajnosti · in kar ni napisano, pa je za vas pravo in dobro.

Bo kapitalizem preživel?

2011-12-23T14:38:00.009+01:00

Ken Rogoff: liberalni kapitalizem ni le vzdržen, ampak v tem trenutku predstavlja najboljšo alternativo in edino upanje.

Povezava:
- Is Modern Capitalism Sustainable by Kenneth Rogoff

Uvrsti in podredi

2011-12-23T13:13:00.052+01:00

V Slovenski politiki že dolgo poznamo prigode pikčastih in progastih, ki jih je pred leti v javnost plasiral kolumnist Financ Črt Jakhel, od takrat pa so med pisci ponarodele. Te zgodbe govorijo o političnem razkolu v naši državi, od leta 1945 pa do danes skozi oči tistih, ki se znajdejo med dvema ognjema.

V politični areni se to bitko bije tako, da se sredinske kandidate po vsej sili želi uvrstiti v nasprotni tabor. Ker sta tabora sprta do točke, ko prehodov med njima skorajda ni - uspešno uvrstiti sredinske stranke v nasprotni tabor pomeni obvarovati svojo volilno bazo pred politično konkurenco. Zato je bil, denimo, Gregor Virant v isti osebi za ene lahko izdajalec SDS, ki se je nedvomno spečal z Milanom Kučanom in za druge spin-off SDS, vnaprej dogovorjen z Janezom Janšo. To ni neumnost ene ali druge politične opcije - to je zmagovalna strategija političnega boja v izrazito polarizirani družbi, ki bi ji lahko rekli: "Uvrsti in podredi."

Kdor je ne razume težko sprejme sredinsko držo. V odvisnosti od tega, v kateri politični tabor sodi, gleda sredino bodisi na svoji levi ali svoji desni. Ker se ima vsak izmed nas rad za zmernega in razumnega je naše stališče naše izhodišče. Če je to oddaljeno desno, gledamo tiste na sredi kot zelo oddaljeno leve in obratno. Naprimer: pred leti so bili libertarci in klasični liberalci razglašeni za skrajne desničarje, neke vrste neoliberalno Al Kajdo (© Tomaž Mastnak), ker je bila večina političnih analitikov in opinion makerjev v tistih časih mnenjsko blizu oddaljeni levici. In so to iz svojega zornega kota pač iskreno tako videli.

Pred dnevi sta se v mojem poštnem nabiralniku znašli pismi desničarja, ki me je obtožil izdaje desnih vrednot in napada na svobodo govora zaradi kritike spisa Tomaža Majerja in pismo levičarja, ki me je vprašal, če sem slučajno sam Tomaž Majer (?) Tako močna in protislovna je delitev na prijatelje in sovražnike v naši družbi, da je vsak izmed njiju v mojem pisanju spregledal vse dobro o sebi in bral le dobro o svojem nasprotniku.

Tovrstna: "Naj sosedu krava crkne," miselnost naši družbi preprečuje hitreje napredovati. V praksi se ta razklanost v politiki sprevrže v nekooperativnost, blokade in destruktivnost; med ljudmi pa manifestira tudi v obliki vse pogostejših demonstracij moči in prezira, ki imajo namen nasprotnika uničiti ali ponižati. Tako ne gre več naprej.

Lepo bi bilo, če bi bil sprejem interventnega zakona s 100% podporo v parlamentu začetek nečesa novega in boljšega. Škoda je, da smo morali v megli priti do roba fiskalnega prepada, da smo lahko ugledali ta žarek sonca. Ampak ... padli še nismo, ne?

Trgi napovedujejo I.

2011-12-20T17:50:00.003+01:00

Po novici o smrti Kim Jong Ila so delnice Južnokorejskih orožarskih podjetij poskočile za 15%.

Vir:
- Bloomberg

Ekonomija antičnega Rima

2011-12-19T14:08:00.004+01:00

Walter Scheidel in Steven J. Friesen sta izdelala študijo ekonomije antičnega Rima s ključnimi makroekonomskimi kazalci.

V Rimskem cesarstvu je bila dohodkovna različnost precej podobna sedanji. 1.5% prebivalstva je nadziralo 15-25% vsega dohodka. Javna poraba pa zaradi šibkega davčnega aparata ni presegala 7% BDP.

Vsi naši Celovški dvori

2011-12-16T22:19:00.217+01:00

Abū Zayd ‘Abdu r-Raḥman bin Muḥammad bin Khaldūn Al-Hadrami je pol tisočletja pred Émilom Durkheimom razumel moč enoumja. Imperiji so bili zanj periodični pojavi, ki jim je bilo usojeno, da jih zruši njihovo kulturno bolj povezano obrobje.

Tedanje razlike med puščavskimi nomadi in prebivalstvom mest ter njihova (ne)povezanost so bili posledica podobnega dela, izobrazbe, vere in življenskega stila - čemur je Durkheim pozneje rekel solidarnost.

Karl Marx je kulturno povezane skupine ljudi na svojstven način razvrstil v razrede. Kohezivne vrednote je poimenoval superstruktura in šel prek meja organske solidarnosti z mislijo, da poleg objektivnih dejavnikov razvrščanja ljudi v razrede obstaja tudi subjektivna razredna zavest. S tem je vnaprej uganil, da bo zadovoljitev Maslowih potreb nižjih nivojev posameznikom nekega dne omogočila privilegij nepovezanosti njihovega dejanskega ekonomsko socialnega stanja z ravnanjem in prepričanji tistih, ki jim ga omogočajo oziroma rojstvo sodobnega proračunskega salonskega levičarstva, bojza aktivizma in kaviar trenirkarstva.

Solidarnost, ki jo ta razmišljanja poudarjajo se pravzaprav v večini novodobnih ideologij prevede v isto misliti, družbena stabilnost ki iz nje izhaja pa je stabilnost enoumne družbe.

Skozi to optiko je zgodovinski konflikt levičarstva in nacionalizma zabloda. Obe ideologiji in njuni derivati zasledujejo ideal družbe v kateri bo trenj manj, ker bodo ljudje v njej razmišljali podobno. Imeli bodo podobno delo, izobrazbo, vrednote in življenski stil.

Nacionalist vidi enakost ljudi znotraj kulturne entitete naroda, socialdemokrat pa znotraj plačnega razreda. Nacionalist pravilno zaznava, da priseljevanje ljudi iz drugih kulturnih okolij ustvarja kulturne odtujenosti, ki so vzrok konfliktov. Socialdemokrat pa pravilno zaznava, da razlike v plačah znotraj družbe povzročijo to isto kulturno odtujenost in družbeno konfliktnost.

Z željo po utopični brezrazredni stabilnosti lahko pojasnimo tudi mnoge druge zgodovinske delitve. Rasizem je zgolj skrajna redukcija neke ozkoglede miselnosti, ki se rojeva iz strahu pred konfliktom in ji je za pavšalno razvrščanje ljudi v kulturne razrede dovolj že barva kože. Ali pa rojstvo v drugih kulturnih okoljih. Nacionalni socializem pa je sinteza levičarskega razrednega bojevništva in anti- semitizma. Kratek sprehod po Calvinovih arhivih nacional- socialistične propagande pokaže, da je stereotipni Žid tedanjega časa predstavljan kot kapitalist in špekulant na borzi, ki izkorišča delavce in deviantno spolno občuje z lepimi Nemkami - zrcalna slika od proletarske kulture odtujenega internacionalnega kapitalista iz Sovjetske zveze.

Nasproti temu pojmovanju je sprejemanje različnosti. Zaradi prepričanja, da razpršenost razmišljanj in obnašanj srednjeročno in dolgoročno koristi družbi - brez družbenih ekscesov ne bi bilo Alberta Einsteina, Johna Lennona, Billa Gatesa (in tudi priljubljenega post-Fordizma ne). Ali pa iz prepričanja, da je pravica posameznika biti drugačen nad željo skupine po enoumju.

Tej miselnosti pravimo liberalizem. Liberalizem ne zavrača tveganj, ki iz različnosti izhajajo, ampak poziva k njihovem sprejemanju in išče poti za njihovo blaženje.

Meje mogočega mu v sodobnem svetu postavlja Švica. Švica je konfederacija narodov. V njej so razlike med plačami (v govorici levice: neenakost, merjena z ginijevim količnikom) med najvišjimi v svetu; v njej cveti zasebno zdravstvo; ustava se začne z besedami "V imenu vsemogočnega boga"; vsa gospodinjstva so do zob oborožena; v Švici dela največji odstotek tujih delavcev na kontinentu; ljudje tam prakticirajo neposredno referendumsko demokracijo; je dom številnih multinacionalnih in globalnih korporacij; davki in javna poraba pa so med najnižjimi na svetu. In je ena najstabilnejših, najmirnejših in najbogatejših držav v zgodovini človeštva.

To ni čisto noben čudež. Da se nam zdi, da bi morala biti takšan država popolna katastrofa in da v njej iščemo nacistično zlato je le praktičen prikaz globine ran, ki jih je socializem pustil na naši psihi in kako ideološko indoktrinirani smo še. Ker naše "znanje" in Švicarska realnost ne gresta skupaj in ker jezno zavračamo kakršnokoli možnost, da ne bi bili najpametnejši na svetu in vsega vedeli o dekadentnem, kapitalističnem zahodu - si lahko pojav, ki ga ni mogoče zanikati in nasprotuje našim dogmam razložimo kvečjemu s čudežem.

Kaj je hujši greh, kot da v takšnem enoumnem okolju nekdo glasno zakriči: "Cesar je nag!" S tem osvetli prav posebne kategorije resnic o katerih se ne sme govoriti. Ker razbijajo enoumje, na katerem temelji naša družbena kohezija.

Denimo - ko so rezultati volitev v Nemčiji leta 2004 neposredno odražali socialne transfere in je bilo očitno, da so okraji, ki so prejemali socialne transfere volili za leve stranke, ki so obljubljale še več socialnih transferov - je bilo na glas govoriti o tem neprimerno.

Ali pa, ko so se v Skandinaviji soočali s pojavom uvoza volilcev in so priseljenci iz muslimanskih dežel večinoma volili Socialno demokracijo, ta pa je na oblasti vodila politiko priseljevanja - s katero je hote ali nehote skrbela za njihov uvoz, so tistim, ki so na to opozarjali grozili s politično nadkategorijo verbalnega delikta imenovano sovražni govor.

In nenazadnje: ko v Ljubljani, v volilnem okraju, ki zajema naselji Fužine in Štepanjsko naselje na državnozborskih volitvah Melito Župevc z liste Zorana Jankoviča izvolijo s 57% vseh glasov in tega ni mogoče pojasniti z izjemnostjo kandidatke, je nezaželeno na glas reči, da je v resnici prišlo do nacionalno profiliranega glasovanja. Torej do obnašanja, ki si ga pri večinskem volilnem telesu najbrž res ne želimo.

Ampak točno to se je zgodilo. In kaj potem? V življenju se zgodi še marsikaj drugega, kar morda ni čisto v skladu z našimi predstavami o vesolju, svetu in sploh vsem. Strah pred naglas izrečeno resnico družbi škodi, saj krepi tiste, ki resnico glasno izpostavljajo. In si tako pridobijo kredibilnost iz nje potegniti skrajne, neumne in nelogične zaključke.

Pošten človek, ki se proti laži bori z lažjo tvega, da ga ob morebitnem razkritju izenačijo z lažnivcem in tako izgubi svoj najpomembnejši adut.

Namesto tega bi se bilo bolje vprašati po sistemskih vzrokih, ki so do nacionalno profiliranega glasovanja pripeljali. Fužine in Štepanjsko naselje sta blokovski naselji iz sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, kamor so z aktivnimi socialnimi politikami pretežno naseljevali socialno šibkejše in priseljence, med drugim tudi avtorja tega bloga. S tem smo bili prikrajšani za raznolikost pogledov, ki jo mlad človek potrebuje, kadar njegovi starši ne premorejo zadosti kulturnega in socialnega kapitala in bi je bili deležni v bolj razslojenem t.j. raznolikem okolju. Posledica nacionalne in povrhu še socialne getoizacije je bila naša omejena socialna mobilnost in precej podobne navade.

Če občasno zaznate majhnost in zatohlost naše družbe, ko je treba odpreti glave in srca za nove, napredne zamisli si predstavljajte kako je bilo šele biti miselno ujet v blokovsko naselje z dvajset tisoč prebivalci, sredi tujega okolja, kot del krasnih novih socialnih eksperimentov izgradnje novega človeka in pravičnejšega sveta.

Če lahko iz te zgodbe potegnemo nauk ta ni, da je s prakticiranjem političnih pravic ali široko mobilizacijo volilcev karkoli narobe. In tudi ne, da lahko o kulturnih vzorcih in preferencah ljudi sodimo že po oblačenju, pa čeprav bi imeli tu antropologi najbrž marsikaj za povedati. In kar je še drugih neokusnih opazk, ki smo jih o svojih sodržavljanih poslušali v preteklih dneh ob zelo nesrečno izbranem času in priložnosti (če odmislimo dejstvo, da o volilnih izbirah drugih državljanov sploh ne bi smeli presojati, ker nas čisto nič ne brigajo). Ampak, da kombinacija uvoza nizko kvalificirane delovne sile in njihova geotizacija skozi državne socialne programe ljudi lahko za več generacij oropa priložnosti postati vse, kar je v njih.

Vprašanje perspektive

2011-12-06T10:01:00.004+01:00

(Bojza aktivist pride h kmetu in mu razlaga krasni, novi svet.)

Aktivist: "Če bi bilo po naše, mleka vaših krav ne bi pili le vi, ampak vsa vas!"

Kmet: "To je zelo plemenito."

Aktivist: "In če bi bilo po naše, volna vaših ovc ne bi grela le vas, ampak vse v vasi!"

Kmet: "Res dobra zamisel."

Aktivist: "Če bi svet urejali mi, jajc vaših kur ne bi jedli le vi, ampak vsa vas!"

Kmet: "Poberite se z moje zemlje, preden vas na vile nataknem! Jalla, jalla..."

Aktivist (zmedeno): "Ne razumem...kaj je narobe? Sem kaj narobe rekel?"

Kmet: "Krav in ovc nimam. Kure pa imam!"

Najprijetnejša mesta na svetu

2011-12-01T12:40:00.008+01:00

Objavljena je Mercerjeva lestvica mest z najvišjo kvaliteto življenja za leto 2011.

1.Vienna (Austria)
2.Zurich (Switzerland)
3.Auckland (New Zealand)
4.Munich (Germany)
5.Düsseldorf (Germany)
6.Vancouver (Canada)
7.Frankfurt (Germany)
8.Geneva (Switzerland)
9.Bern (Switzerland)
10.Copenhagen (Denmark)
11.Sydney (Australia)
12.Amsterdam (Netherlands)
13.Wellington (New Zealand)
14.Ottawa (Canada)
15.Toronto (Canada)
16.Hamburg (Germany)
17.Berlin (Germany)
18.Melbourne (Australia)
19.Luxembourg (Luxembourg)
20.Stockholm (Sweden)
21.Perth (Australia)
22.Brussels (Belgium)
23.Montreal (Canada)
24.Nurnberg (Germany)
25.Singapore (Singapore)
26.Canberra (Australia)
27.Dublin (Ireland)
28.Stuttgart (Germany)
29.Honolulu, HI (United States)
30.Adelaide (Australia)
31.Paris (France)
32.San Francisco, CA (United States)
33.Calgary (Canada)
34.Oslo (Norway)
35.Helsinki (Finland)
36.Boston, MA (United States)
37.Brisbane (Australia)
38.London (United Kingdom)
39.Lyon (France)
40.Barcelona (Spain)
41.Lisbon (Portugal)
42.Milan (Italy)
43.Chicago, IL (United States)
44.Madrid (Spain)
45.Washington, DC (United States)
46.Tokyo (Japan)
47.New York City, NY (United States)
48.Seattle, WA (United States)
49.Kobe (Japan)
50.Pittsburgh, PA (United States)

Opomnik: "Da se Ljubljana v naslednjih štirih letih povzpne na Mercerjevi lestvici najboljših mest po kakovosti življenja na svetu med prvih deset."
-- program župana Ljubljane, g. Zorana Jankoviča, za mandat 2010 - 2014

Vsak ima rad politika z jasnimi stališči

2011-12-01T09:26:00.000+01:00

Mazzini: Razvojno socialna laž

2011-11-30T17:42:00.002+01:00

Miha Mazzini pojasnjuje vladno subvencioniranje podjetij.

Soočenje: Za domovino gre

2011-11-23T22:21:00.002+01:00

Stališča kandidata (2 - Tomaž Štih) v volilnem okraju Grosuplje o javnem šolstvu, javnem zdravstvu, pokojninski reformi in univerzalnem temeljnem dohodku na soočenju Za domovino gre, ki ga je prenašalo radio Ognjišče in ga je prijazno gostil Zavod Antona Martina Slomška v Mariboru.

Debirokratizacija stanovanjskega področja

2011-11-23T19:45:00.006+01:00

Kako ozdraviti stanovanjski trg? Prvi korak je umik politike iz državnih bank. V procesu umika bodo le te odprodale naložbe, ki ne predstavljajo njihovega core posla, med njimi stanovanja in delnice podjetij. Država bo hkrati v uporabo dala vsa prazna stanovanja in nepozidana zazidljiva zemljišča v državni lasti. Na dolgi rok pa je potrebno ustvariti pogoje, pod katerimi bo mogoče ceneje graditi - vzpostaviti nacionalni sistem kazalcev o dostopnosti stanovanj s katerim bo mogoče takoj identificirati nevralgične točke in ukrepati na pravem mestu; sprostiti mnogo več zazidljivih zemljišč; skrajšati in poceniti postopke gradnje - od prostorskega planiranja in umeščanja v prostor pa do izdajanja gradbenih dovoljenj; prevetriti metodologijo komunalnih prispevkov; ukrepati proti razširjeni korupciji na nivoju občin in države (tam, kjer kraljujejo dvorni občinski arhitekti; kjer župani izsiljujejo investitorje; kjer se trguje z notranjimi informacijami; kjer v praksi ni transparentnosti prostorskega planiranja).

Ljubo doma, kdor ga ima

2011-11-18T16:36:00.003+01:00

Vikendica Michaela Moora

Predstavljajte si, da ste tuj vlagatelj

2011-11-09T13:55:00.003+01:00

Obdavčitev plač srednjega sloja

2011-11-08T19:59:00.004+01:00

Trenutna obremenjenost plač z davki in prispevki v OECD kaže, da v Sloveniji nadpovprečno obremenjujemo srednji sloj.

Delitev na pozicijo, opozicijo in neopredeljene je privilegij miru

2011-11-08T10:34:00.017+01:00

Ena izmed zavez kandidatov z Virantove liste je, da politika o bolečih dogodkih iz bližnje preteklosti govori le, ko doseže skupno stališče, ki ljudi povezuje in ne razdvaja; sicer pa naj vsakemu posamezniku prepusti pravico do svojega razumevanja zgodovine.

Sredi recesije (in v predvolilnem boju) je tema nezaželena tudi zato, ker polarizira. Namen kulturnega boja je bil vedno enak - volilke in volilce sprovocirati v odločitev za tiste kandidate, ki sicer morda zagovarjajo ekonomsko samomorilstvo, ali pa o tem sploh nimajo mnenja – se pa politično korektno opredeljujejo do cerkve, povojnih pobojev, istospolnih in drugih ognjev okoli katerih se ponavadi pleše bojne plese.

Povejmo brez dlake na jeziku – v preteklosti je kulturne boje vedno podpihovala stran, ki si je obetala 70% od delitve volilk in volilcev na razmerje 30%:70%, do katerega ti prepiri vedno pripeljejo.

V preteklem mandatu je tovrstno polit-zgodovinarstvo doseglo novo dno. Ne iz gostiln, ampak iz parlamenta se je slišalo, da je menjava vojaške hunte z vojaško hunto osvoboditev; da imamo v državljanskih vojnah »izdajalce« in »ljudstvo«; da se je slovenska država rodila v Jajcu na zasedanju Avnoja; da smo neke vrste volilno pravico dobili leta 1945; da nismo izgubili hladne vojne; in da diktatura ni diktatura, če se ne dotakne tistih ki so tiho ali pa bolj diktatorski od diktatorja. Pametni smo bili tiho in počakali, da je ustavno sodišče vzelo metlo in smetnišnico ter opravilo svoje delo.

To so bila stališča, ki so razdvajala. O njih se večina Slovenk in Slovencev ni strinjala. Pripadala so le enemu političnemu polu. Če je bil tako slep, da tega ni videl; je bil drugi -hvalabogu- tako pameten, da tega ni gledal. In, upajmo, tega ne bo ponavljal.

Štiri mesece po eni najbolj krvavih bitk v državljanjski vojni je predsednik »polovice ZDA« v Gettysburgu s prisotnimi delil naslednje misli:

Four score and seven years ago our fathers brought forth on this continent a new nation, conceived in liberty, and dedicated to the proposition that all men are created equal.

Now we are engaged in a great civil war, testing whether that nation, or any nation, so conceived and so dedicated, can long endure. We are met on a great battle-field of that war. We have come to dedicate a portion of that field, as a final resting place for those who here gave their lives that that nation might live. It is altogether fitting and proper that we should do this.

But, in a larger sense, we can not dedicate, we can not consecrate, we can not hallow this ground. The brave men, living and dead, who struggled here, have consecrated it, far above our poor power to add or detract. The world will little note, nor long remember what we say here, but it can never forget what they did here. It is for us the living, rather, to be dedicated here to the unfinished work which they who fought here have thus far so nobly advanced. It is rather for us to be here dedicated to the great task remaining before us—that from these honored dead we take increased devotion to that cause for which they gave the last full measure of devotion—that we here highly resolve that these dead shall not have died in vain—that this nation, under God, shall have a new birth of freedom—and that government of the people, by the people, for the people, shall not perish from the earth.

Razumel je tisto, česar mnogi še danes ne. Da je treba po vojni živeti skupaj. Krivice se težko pozabljajo. Kri se suši več generacij. Sredi vojne namesto zamer zaradi tega kar je, graditi vizije tega kar bo, za vse, pa je Abrahama Lincolna naredilo za najbolj priljubljenega predsednika v zgodovini ZDA (tako priljubljenega, da celo Delo, Dnevnik ali Mladina o njem nikoli še niso napisali, da je oče republikanske stranke in prvi republikanski predsednik v zgodovini).

Po državljanski vojni se vedno spravljajo zmerni. Skrajni do konca življenja nosijo breme sovraštva do lastnega naroda - to je kazen, ki so si jo na ramena naložijo sami.

Pri nas, žal, zmerni doslej niso imeli dostopa do mikrofona. Najbrž zato, ker je nekonfliktnost medijsko manj zanimiva. Ni drame, težkih besed. Kdo še želi v letu 2011 gledati in poslušati razumevanje in žalost?

Ko gre Janez Slehernik v vojno tega ponavadi ne počne zaradi Hitlerja ali Tita. Mobilizirancev po vzrokih nihče niti ne sprašuje. Najstniki in fantje v zgodnjih dvajsetih, ki se jim to »zgodi« imajo redko možnost reči »ne« in postavljati pod vprašaj ukaze nadrejenih.

Da bi razumeli zakaj se ljudje borijo - vprašajte najprej partizana, če se je boril za to, da bi po vojni s krampi pobijali desettisoče Slovenk in Slovencev in jih metali v jame; da bi jih tristo tisoč socializem pregnal v tujino; da bi se na oblast povzpela vojaška hunta in petdeset let kršila Slovencem in Slovenkam temeljne človekove pravice? Ali pa morda zato, da bi pregnal okupatorje iz Slovenije? Potem vprašajte vaškega stražarja ali se je boril za plinske celice za Žide; za prisego na Bežigrajskem stadionu; za Rajh? Ali pa morda zato, da bi obranil svojo vas pred komunisti?

Oba sta bila izdana s strani skrajnih, ki so rezultate njune borbe zlorabili za neke njima tuje namene. In sta še vedno njihova talca. Ne pustijo jima najti tistega, kar sta imela skupnega - boj za dobro Slovenije - kakor sta pač verjela ali bila prisiljena vzeti na znanje, da se bo to doseglo. Namesto tega ju spominjajo na vse tisto, za kar se nikoli nista borila in česar nista povzročila. In jima to vsiljujejo kot »njuno krivdo«.

Noben patriot, nikoli, ne bi polovice svojega naroda označil za izdajalce ali zveri. Noben demokrat jim nikoli ne bi odrekel pravice do svoje poti, nemške ali sovjetske, in se skliceval na izid svetovne ali hladne vojne, da bi opravičeval krivice, ki jih je njegova stran povzročila drugim Slovenkam in Slovencem. Patriot in demokrat lahko le obžaluje, da so šle stvari tako daleč, da se nesporazumov znotraj naroda ni dalo rešiti po mirni poti. Svetla plat državljanske vojne zato zanj ni vojaška zmaga, ampak njen konec.

Trickle Down

2011-11-04T14:17:00.004+01:00

Dohodek gospodinjstev v ZDA po percentilih v inflation adj. dolarjih.

Ali kapitalizem ne deluje...

2011-11-02T09:20:00.002+01:00

...ali je žrtev svojega uspeha?

Nerazumljene elite I.

2011-10-30T11:03:00.003+01:00

Zasebni lastnik ni nujno boljši od državnega...

2011-10-29T16:29:00.029+02:00

...ker tega dejstva ekonomisti niso izračunali na posamičnem primeru. Če presojate tisoč podjetij -ki delujejo na trgu pod enakimi pogoji- pa bodo podjetja v zasebni lasti vselej uspešnejša od državnih (javnih, javno-zasebnih) podjetij.

Kdor temu ugovarja z navajanjem posamičnih primerov je neodgovoren hazarder. Ignorira ekonomsko znanost in nam predlaga, da kolektivno premoženje stavimo na statistično manj verjetno možnost. Takšen radikalen eksperiment smo po svetu množično izvajali od Oktobrske revolucije pa do kolapsa socializma. Resda je bilo kakšno posamično podjetje iz Nemške Demokratične Republike boljše od posamičnega podjetja iz Zvezne Republike Nemčije. Toda po pol stoletja sta se državi, ki sta bili nekoč eno in sta izšli iz iste kulture razlikovali za trideset let.

Država je v Sloveniji največji menedžer, podjetnik in kapitalist. Lani je imela po besedah Boruta Pahorja osem milijard gospodarskih naložb, kar je štirikrat več, kot jih ima najbogatejših sto Slovenk in Slovencev.

Med državnimi podjetji je uspešna Krka. Pred leti je svoje generike veselo prodajala našemu javnemu zdravstvu po enakih ali višjih cenah, kot tuje originatorje. Zasebnim podjetjem bi bilo svoj uspeh težje graditi na našem zdravju in slabših storitvah zdravstvenega varstva, kot je bilo to nacionalnemu šampijonu v državni lasti. Danes večino rasti ustvari v tujini. Toda poleg Krke je bilo državno podjetje tudi Vegrad - v javnosti priposovan Hildi Tovšakovi, v resnici pa v tretjinski lasti državnega PDP. V državni lasti je bila Industrija usnja Vrhnika. V državni lasti je Hit - edini igralniški kompleks, ki v Sloveniji ustvarja izgubo. V državni lasti je Telekom - danes vreden sedemkrat manj kot na vrhuncu dot- com cikla. In NLB, ki je v enem letu požrla deset lansko- letnih dobičkov Krke, ki pripadajo državi.

Zato nam -lepo prosim- ne kažite več srebrne vilice, nismo impresionirani. Pokažite nam cel pribor.

Še bistveno večji hazard od zavračanja zasebne lastnine, ki statistično verjetneje vodi do boljših rezultatov od statusa quo (in ta je, da imamo v Sloveniji največji delež državnega lastništva gospodarstva v OECD) pa je ideologija družinske srebrnine.

Risk managerji bi rekli, da družinska srebrnina pomeni, da imamo vsa jajca v isti košari. In če pade na tla, se vsa hkrati razbijejo. To niso nobene dramatične besede, to se nam je zgodilo. Leta 2007 je naš borzni indeks SBI, ki je agregat naših najuspešnejših podjetij presegel 2.500 točk, danes je vreden 643,09 točk. Vrednost premoženja se je znižala za 74%, od vsakega evra družinske srebrnine je ostalo 0,25 centa. Za primerjavo - tudi nemški DAX je dosegel najvišjo vrednost 8.100 v letu 2007. Danes je vreden 6.346,19 točk ali 21,6% manj.

Če bi se pravočasno znebili družinske srebrnine in namesto tega kupili Nemško, Kitajsko, Švicarsko ali Norveško zlatnino se padec gospodarske uspešnosti Slovenije ne bi tako drastično poznal na naših pokojninah, zadolževanju in premoženju. To je ta bistvena razlika med našo ideologijo družinske srebrnine in portfeljskim vlaganjem kakšne Avstralije ali Švice.

Ni absurdno, da nam decembra 2011 politiki še vedno prodajajo pravljice in laži o poštenih politikih™, neodvisnih imenovanjih™ in pravih menedžerjih™, ki da bodo vse rešili. I tako pet- šest puta. Absurdno je, da v svetlo prihodnost in Der End Sieg propadle ideologije družinske srebrnine sploh še kdo verjame.

Petkove protirecesijske X.

2011-10-28T11:03:00.001+02:00

Se pogovarjata Kangler in Bossman.
Kangler: "Čuj, ki si se te rodil ti?"
Bossman: "V Gani."
Kangler: "Kaj bom te vgibo! Povej mi!"

Preberite si še:
- Petkove protirecesijske IX.
- Petkove protirecesijske VIII.
- Petkove protirecesijske VII.
- Petkove protirecesijske VI.
- Petkove protirecesijske V.
- Petkove protirecesijske IV.
- Petkove protirecesijske III.
- Petkove protirecesijske II.
- Petkove protirecesijske I.

Učinkoviti

2011-10-24T22:56:00.004+02:00

V Združenih Narodih poteka trinajsti (13.) krog glasovanja o našem sedežu v Varnostnem svetu.

Peanuts

2011-10-23T20:44:00.028+02:00

Slovenske bejbi- bumer generacije so štele trideset tisoč pripadnikov, danes pa se velikost generacije giblje okoli dvajset tisoč. Iz te številke lahko čez palec ocenimo, da se letno upokoji poldrugi odstotek zaposlenih (če ima kdo točno številko je bom zelo vesel).

Zdi se torej, da imajo prav tisti ki trdijo da oklestiti javni sektor za najmanj dva odstotka letno ni ambiciozen cilj, saj do tega lahko pride po naravni poti in brez odpuščanja. Potrebno je le prilagoditi operativo, da lahko z manj ljudmi opravi enako količino dela. In ne zaposlovati novih delavcev, ko se stari upokojijo.

Toda ta razmislek ne upošteva ključnega dejavnika. Razlike med teorijo in prakso.

V teoriji nam vladajoče koalicije že dva mandata obljubljajo, da bodo vsako leto oklestili javni sektor. Za najmanj dva odstotka. Vendar pa se to v praksi kar noče zgoditi.

Pomislite kje bi bili danes, če bi politiki te (ne)ambiciozne obljube držali? Naš javni sektor bi se krčil že osem let; vsako leto po najmanj dva odstotka. Bili bi en mandat daleč od primerljivosti z Nemčijo in Avstrijo in dva mandata daleč od primerljivosti s Švico.

V slovenski politiki je ambicioznost cilja zmanjšati javni sektor za najmanj dva odstotka letno v tem, da mislite resno.

Če bi Janševa in Pahorjeva vlada to obljubo držali v letih 2004 in 2008 bi bilo v javnem sektorju danes 23.800 manj zaposlenih. V prihajajočem mandatu pa dva odstotka letno pomeni 12.500 manj zaposlenih v javnem sektorju.

Švica

2011-10-23T13:57:00.005+02:00

Raziskava doing business

2011-10-21T08:20:00.006+02:00

Junijski podatki so na voljo na spletni strani Doing business. Slovenija je napredovala na področju zunanje trgovine in registracije premoženja predvsem po zaslugi uspešnega uvajanja elektronskega poslovanja; najbolj neučinkoviti pa smo na področju kreditiranja, davkov in gradbenih dovoljenj, kjer smo utrpeli tudi največji padec - na 81. mestu v družbi Konga, Bangladeša, Ruande in Nigerije smo se znašli predvsem zato, ker postopki reguliranja gradnje trajajo dlje in so glede na dohodek na prebivalca dražji kot drugod.

Na vzhodu nič novega

2011-10-19T13:12:00.047+02:00

Ko je novinar v studiu prisotne vprašal, kaj je povzročilo množičnost protestov proti vsemu, česar si utopični aktivisti ne znajo razložiti - v studiu ni bilo nikogar, ki bi mu odgovoril pošteno: "Vi."

Ta zgodovinski dan se je na ulice dvo in pol milijonskega Rima napotilo skoraj petsto protestnikov; po osem milijonskemu New Yorku je hodilo več kot šest tisoč ljudi; v dvanajst milijonskem Tokiju in v dvo in pol milijonskem Torontu so jih našteli najmanj tisoč; v dvesto osemdeset tisoč glavi Ljubljani je bilo na ulicah tri tisoč ljudi.

Površen pregled svetovnih medijev pokaže, v katerih večjih svetovnih mestih so štiri dni kasneje protesti (še) vroča tema - v Ljubljani, Celju, Mariboru in Kopru. Ne bodite prezgodaj zaskrbljeni. Svetovna revolucija neumnosti se ne začenja v Ljubljani. Pri nas se zgolj nikoli ni končala.

Protesti so pri nas množičnejši zato, ker protestniki niso tujek v našem organizmu. To je naš mainstream. Njihovi radikalni "prebliski" so v bolj uglajeni formi že dvajset let na ustih politikov, ki veljajo za resne. In zelo zmerne.

Slovenski utopisti ne premorejo nobenih resnih mislecev. In zato so obsojeni na kopiranje receptov od drugod. Ker pa se naše okolje precej radikalno razlikuje od zahodnega, tako v gospodarskem kot v institucionalnem smislu - se predlogi kakšnega Krugmana ali Pelosijeve v Sloveniji berejo kot še več enakega. Sprehodimo se nazaj po naši slavni preteklosti. V leto 1968. Študentje so na ulicah Ljubljane protestirali za pravice črncev. Obeh dveh. In proti vojni v Vietnamu. JLA ni bilo v Vietnamu. Tam je bilo zgolj orožje naše vojne industrije. Toda protesti niso bili uperjeni proti temu. Niti proti Ho Ši Mihnu. Bili so kopija dogajanja v deželi iz katere naši utopisti najraje kopirajo. ZDA.

In tako leta 2011 v Ljubljani protestirajo proti pohlepnim bankirjem. Ki jih ni, ker so dokapitalizirane banke državne.

Proti privatizaciji dobičkov in socializaciji izgub bank. Kljub temu, da imamo že 66 let socializacijo dobičkov bank, ker pač niso zasebne.

Za podržavljenje državnih bank.

Pred borzo ki ne deluje, ker je za vsak evro gospodarstva v lasti znamenitega enega odstotka v Sloveniji sedem milijard v lasti stotih odstotkov t.j. države, ki ima v lasti največji delež gospodarstva v OECD. Veliki podmizni posli v Sloveniji pa se le redko zgodijo na borzi.

Protestniki bi radi več redistribucije dohodka v državi, ki se lahko po izenačevanju plač kosa s Skandinavijo. V sistemu, v katerem so "bogataši" pri tisoč tristo evrih mesečnega dohodka obdavčeni do grla, da se ne bi pretirano razslojili.

Radi bi bolj reguliran finančni sektor tu, kjer je sektor bančništva in zavarovalništva demokratično izvoljena oblast ne le regulirala, ampak je bil ta ves čas tudi v narodni lasti in je vanj nastavljala socialno čuteče preverjene kadre. Predvsem pa prepovedala vse, česar ni razumela in posledično derivatov sploh nismo poznali.

In vse to v državi, kjer so vsi ključni sistemi - zdravstva, šolstva in pokojnin - državni.

Recimo bobu bob. V Sloveniji imamo resne težave, ki večinoma izhajajo iz politike in države in ne iz zasebnega kapitala.

Soočeni smo s kombinacijo gneva tistih, ki so v bistvu vseskozi podpirali mencingerjanske eksperimente na živih ljudeh nad rezultati teh eksperimentov; in njihovimi inkvizicijskimi težnjami, da krivce zdaj po vsej sili najdejo zunaj svojih krogov; po možnosti pri tistih, ki so jih vseskozi opozarjali, kako se bo politiziranje gospodarstva in celotnega življenja sploh končalo.

Za vse tiste, ki (še vedno!) ne razumete kaj je potem ta neoliberalizem, ki da je za vse kriv, ker je 66 let vladal Sloveniji? Ah, neoliberalizem; to so naši temnopolti in naša Vietnamska vojna! Kakor gre tisti stari rek: "Videla žaba da se konji potkivaju pa i ona digla nogu."

I'm the adult

2011-10-15T08:02:00.001+02:00

Lahko bi bilo huje

2011-10-14T09:50:00.004+02:00

Znamenja časa

2011-10-13T21:01:00.007+02:00

Zakaj Delu pada branost?

2011-10-10T01:15:00.028+02:00

Delov ~~politaktivi~~ ~~čegevaris~~ ~~komisa~~ raziskovalni novinar Borut Čibej je obiskal protestnike, ki te dni kampirajo v zasebnem parku pri Wall Streetu. Od tam je poslal naslednje poročilo o dogajanju:

~~"¡Viva el Maoismo!"~~

~~"¡Viva La Revolución Proletaria Mundial!"~~

"Čajankarsko gibanje so prostovoljni sužnji, ki od države zahtevajo, naj jim še manj pomaga kot doslej in vedo, kaj hočejo. Še več istega v istem korumpiranem plutokratskem režimu. Zametek prvega gibanja, ki se res zavzema za pravice ljudstva, pa jasnih zahtev, ki bi jih postavilo sedanjemu družbenopolitičnemu sistemu, nima. Niti jih ne more imeti. Predsednik Barack Obama, ki je veliko obetal in še več obljubljal, je dokazal, da se sistema od znotraj ne da spremeniti. Edina resnična zahteva protestnikov bi bila lahko le ena: revolucija."

-- Delo, 9.10.2011

( Ali nimamo več kakšne novinarske nagrade za to? )

Politični nerealizmi I.: nepremičninski davek namesto dohodnine

2011-10-05T06:56:00.017+02:00

Naslednji izračun je narejen čez palec in na podlagi predpostavk, ki so lahko deloma zavajujoče. Zato ne gre niti za predlog, niti za trditev; ampak za razmišljanje.

Statistika gradbenih dovoljenj razmerje med stanovanjski in drugimi stavbami v kvadraturi že nekaj let postavlja na 60:40. Povprečna velikost gospodinjstva je 2.6 oseb. Pod predpostavko stabilnosti obeh številk bi morali imeti v Sloveniji okoli 650.000 stanovanjskih stavb in 260.000 drugih stavb, skupaj 910.000 stavb (ki so statistično vse enako velike zaradi česar pri izračunu ki temelji na njihovi tržni vrednosti nastane napaka, za katero vemo in jo zanemarimo)

Če v povprečju na stavbo odmerimo 100 evrov mesečnega davka (če se davek odmeri kot odstotek od tržne cene to pomeni, da za manj kvalitetna stanovanja na neuglednih lokacijah lahko plačate 50 evrov, v centru Ljubljane pa 150 evrov - k obojemu plus izjeme in socialne klavzule) - dobimo iz tega naslova 1.09 milijarde evrov.

Takšen izplen nepremičninskega davka pa pomeni, da lahko v celoti ukinemo dohodnino in državljankam in državljanom nikoli več ni treba plačati niti evra iz naslova produktivnega dela.

Cesta Johna Lennona

2011-10-04T13:40:00.011+02:00

[To: zoran.jankovic@ljubljana.si]

Spoštovani gospod župan,

v zvezi z današnjo odločitvijo ustavnega sodišča o neustavnosti imena ceste mimo parka Stožice predlagam, da se ta imenuje po ustanovitelju skupine The Beatles - Johnu Lennonu.

Lahko pa tudi po nedavno preminulem velikem slovenskem glasbeniku Lojzetu Slaku.

Lep pozdrav,
Tomaž Štih

Preberite si še:
- Stožice Miltona Friedmana
- Stožic Miltona Friedmana ne bo!

In rodil se je Keynesianizem

2011-10-02T17:50:00.019+02:00

Tega dne je Keynes obupan slonel na okenski polici učilnice in na glas razmišljal: "Le kako naj spodbudim porabo? Ljudje se bojijo prihodnosti in ne želijo trošiti."

Obrnil se je k študentom in jim razložil: "Da bi rešili krizo potrebujemo potrošnika brez predsodkov! Nekoga, ki bo trošil veliko in brez razmiselka. Ki se ne bo oziral na ekonomsko upravičenost vlaganj. Ignoriral bo bodoče generacije - ker bo na dolgi rok sam tako ali tako mrtev. Najemal bo kredite in jih porabljal še preden ti pridejo na bančni račun. Ne bo poznal občutka odgovornosti. Obnašal se bo iracionalno, kot otrok v trgovini z igračami. Razsipen bo kot da troši denar drugih ljudi."

Iz kota se je oglasila plaha študentka: "Profesor Keynes, kaj pa če bi dali denar politikom?"

V učilnici je izbruhnih glasen smeh. Le Keynes se ni smejal.

Keynes je vtaknil mezinec v usta in tiho zamrmral: "Poo-li-ti-kom?"

In rodil se je Keynesianizem. Socialisti in socialni demokrati verjamejo, da je Keynesianizem zaupanje ekonomije v politično avantgardo - v njihovo sposobnost in modrost; v resnici pa je od prvega dne le globoko zaupanje v njihovo nesposobnost in norost.

Alternativa in folklora

2011-09-27T22:23:00.037+02:00

Marcel Štefančič ima prav ko trdi da se pojem Kljukec pogosto uporablja za politično diskreditacijo. Res pa je tudi, da vsak Kljukec ni Albert Einstein.

Včeraj sem bil gost v oddaji Studio City. Zagovarjal sem tezo, da levica na letošnjih volitvah ne more ponuditi alternative, ker bi ta lahko temeljila le na praznih obljubah o višji javni porabi, ki je proračun ne dopušča.

Resnična alternativa se lahko letos pojavi samo na desni - kot reakcija na nesorazmerje med močjo desnice in kvaliteto njenih zvestih strankarskih kadrov. Desnica se je v preteklih štirih letih intelektualno izjemno okrepila pri čemur novi ljudje niso strankarsko opredeljeni (niti ne čutijo nujno potrebe to biti), si pa želijo s čisto človeškega vidika dati svoj prispevek za lepšo Slovenijo. Ni nujno, da se bo alternativa manifestirala kot politična stranka, saj je potrebno premisliti kako najbolje koncentrirati politično moč, ki je potrebna za spremembe.

Nekateri menijo, da je ta scenarij utopističen in da moje stališče ni politično realno. Moje mnenje je da bi bilo zanje koristno, da svoja stališča oblikujejo še na čem drugem kot le na mitih o desnici, ki so jih sami sproducirali po načelu "šta se babi htilo, to se babi snilo". Enega izmed ključnih -o generalu Janezu Janši kot črni luknji opozicije- je razgalila sedanja politična kriza. Ne samo da se je pokazalo, da je SD enako Borut Pahor; LDS enako Katarina Kresal in Aleš Zalar; da je Zares enako Gregor Golobič in DESuS enako Karel Erjavec; in da brez omenjenih voditeljev teh strank kot upoštevanja vredne politične sile sploh ni. Pokazalo se je tudi, da je desnica izjemno heterogena. Od naših lastnih utopistov in lobistov, ki imajo potencial desnici povzročiti škodo in sramoto (denimo gibanja Aleša Primca in veleposestniškega lobija iz SLS), pa do prepoznavnih intelektualnih elit, ki jim ljudje zaupajo, ki niso podrejene kakšni strankarski disciplini in ki miselno pripadajo moderni in tolerantni evropski desnici.

Desnica danes črpa svojo intelektualno in operativno premoč ravno iz kadrov, ki niso SDS. Na levi pa kredibilne rezervne vojske ni.

Odtod izvira moje prepričanje o nujnosti njihovega katarzičnega očiščenja, ki se jim lahko zgodi le v opoziciji. V štirih letih bo levica v dobro Slovenije morala sproducirati nove osebnosti in se prenoviti od znotraj. Ali pa bo izginila. Letos jih čaka poraz. Njihovi upi so bodisi že pokopani ali pa še niso pripravljeni, da opravijo svoje delo. Gregor Golobič je politično truplo; Zoran Jankovič ima na državnem nivoju zaradi prestolničnega egoizma zelo omejen doseg; Danilo Turk ni resen kandidat za kakršnokoli operativno funkcijo; Janez Potočnik pa (zelo verjetno še) ni pripravljen deliti bridke usode Boruta Pahorja in dati glave na tnalo za očitno nefunkcionalno politično grupacijo.

V danih razmerah se levica deli na pragmatiste in utopiste. Slednji -denimo Stanič, Hanžek in Žnidaršič- pa bodo folklora in ne alternativa teh volitev.

Povezava:
- Studio City, 26.9.2011

Statistike in predsodki X.

2011-09-27T13:00:00.029+02:00

V nasprotju s trditvami samooklicanih poznavalcev neoliberalizma javna poraba v ZDA že več kot sto let narašča. Danes ZDA za normalno delovanje države porabijo dvakrat večji delež skupnega bruto domačega proizvoda, kot so stali vsi javni programi skupaj na vrhu velike depresije...in to jih ni zaščitilo pred ničemer.

Preberite si še:
- Statistike in predsodki IX. (o obdavčenju kapitala in dela na Švedskem)
- Statistike in predsodki VI. (o bodoči "velesili" EU)
- Statistike in predsodki V. (o "dveh službah" in prostem času prebivalcev ZDA)
- Statistike in predsodki IV. (o najvišjih korporacijskih davkih)
- Statistike in predsodki III. (o kriminalu v ZDA)
- Statistike in predsodki II. (o splavu v Sloveniji)

Zgodovinsko dejstvo: ko politiki in lobiji izsilijo nov nivo javne porabe se ta -razen kot posledica konjunkture- nikoli več ne vrne v nekdanje meje.

Ustaviti podivjane mlade družine

2011-09-25T16:51:00.024+02:00

Parlament v odhajanju je v tem mandatu sprejel obvezno plačilo odškodnine za graditelje na kmetijskih zemljiščih. Z dobrim namenom ustaviti podivjano pozidavo, kot kmetijski minister Dejan Židan imenuje gradnjo stanovanj. Poglejmo si preprosto resnico o izginjanju obdelovalnih površin v Sloveniji -

Tabela (vir: ARSO) kaže kako je skozi čas Slovenijo zaraščal gozd.

Merjeno s pokrovnostjo je zaradi neobdelovanja kmetijskih zemljišč od osamosvojitve gozd zarasel več zemlje, kot je vseh pozidanih površin skupaj. Dovolj za 2 milijona novih ljudi, ena generacija v Sloveniji pa šteje 22.000 pripadnikov (toliko otrok se rodi vsako leto). Le manjšina mladih gospodinjstev si sploh zgradi hišo ali kupi novo stanovanje. Večina se vseli v že obstoječe stavbe.

Trend zaraščanja Slovenije z gozdom pa ni od včeraj. Kako oddaljene so sanje podivjanega Dejana Židana (hej, uporabljamo le isti pridevnik, kot ga je uporabil sam) in tisto, kar kmetje dejansko zmorejo ali želijo obdelovati je očitno že 136 let. Od 1875 pa do danes nobeno leto kmetje niso obdelali vseh razpoložljivih površin. Prav vsako leto je gozd zarasel več obdelovalne zemlje, kot prejšnje leto.

Dejan Židan si je izmislil težavo, ki je v resnici sploh ni in zagrenil življenje mladim graditeljem. Njegov resničen namen je bil: 1) dodatna obdavčitev in 2) želja kmetijskega lobija, da nadzoruje transakcije z zemljo v državi.

Dejan Židan pripada interesnim krogom Žerjavove SLS, minister pa je postal znotraj kvote Pahorjeve SD.

Tragičnemu premieru...

2011-09-21T09:28:00.010+02:00

...ki je vse mislil in govoril prav medtem ko sta njegova vlada in celo njegova lastna stranka vse delali narobe ali pa sploh ničesar nista počeli - v slovo posvečamo kompozicijo...

...Pleše z volkovi.

Kako ozdraviti stanovanjski trg?

2011-09-15T20:30:00.238+02:00

Prodajna cena stanovanja dolgoročno ne more biti nižja od stroška gradnje

Stanovanje je kot Big Mac, ekonomski agregat. Stroški njegove izgradnje zrcalijo konkurenčnost graditeljev, trg dela, učinkovitost gradbene regulacije, monopolne rente in davke.

Prodajno ceno stanovanja sicer oblikuje razmerje med ponudbo in povpraševanjem, vendar pa stroški gradnje določajo mejo do katere ta lahko pade. Čeprav kratkoročno lahko zaniha tudi pod stroške (in vlagatelji realizirajo izgubo) - dolgoročno v takšno neprofitabilno panogo nihče več ne bi vlagal in bi odmrla.

Dohodki gospodinjstev so prenizki, da bi vzdrževali sedanjo raven cen

Ocenimo razpoložljivi dohodek povprečnega gospodinjstva. Povprečna neto plača znaša 975 evrov na mesec, povprečna velikost gospodinjstva v Sloveniji pa ima 2,6 člana. Upoštevajmo še, da vsako gospodinjstvo nima dveh dohodkov in določimo razpoložljivi dohodek gospodinjstva na 1,7 kratnik povprečne plače, s tem pa njegovo mesečno kreditno sposobnost na 552 evrov. Če za izhodišče namesto povprečne plače vzamemo razpoložljivi dohodek na prebivalca pridemo do zelo podobnih rezultatov. Pod temi pogoji petnajstletna kreditna sposobnost povprečnega gospodinjstva v Sloveniji znaša med 70.000 in 75.000 evri.

Obstoječa regulacija ne omogoča bistveno cenejše gradnje

Dohodki gospodinjstev so prenizki, da bi lahko vzdrževali sedanjo raven cen. Gradbinci pa v okviru obstoječe regulacije stanovanj ne morejo graditi ceneje.

Ko utihne Keynes

V danih razmerah bi bilo reševanje špekulantov z denarjem davkoplačevalcev brezupno. Še več, bilo bi škodljivo. Država ne more odpraviti tolikšnega neskladja med povpraševanjem (kupno močjo) in ponudbo. Morebiten odkup bi zato pomenil zgolj zlato padalo za vlagatelje. Temeljnega neskladja pa ne bi odpravil in ko bi učinki stimulusa prenehali delovati bi panoga znova zamrla. Plač preprosto ni mogoče dovolj hitro dvigniti, da bi v času delovanja programa nastala zadostna kupna moč.

Država ne more ničesar rešiti z intervencijami na trgu. Lahko pa se z njega umakne in izvede obsežno deregulacijo gradnje. Ta bi znižala stroške gradnje in omogočila prodajo novih stanovanj po bistveno nižjih cenah. S tem ko bi se približala zmožnostim večine prebivalstva bi gradbena panoga znova postala zanimiva za vlagatelje in posel bi stekel. Pridobili bi vsi - gospodinjstva, gradbena panoga, novi vlagatelji in država. Cena za to pa je da tisti, ki so se zašpekulirali in si nakopičili nekurantne zaloge realizirajo izgube. Tudi državne banke. Politika mora spoznati, da jih ni več mogoče rešiti in jih prodati ali pa prepustiti svoji usodi.

Vidni stroški regulacije

Naštejmo najprej nekaj primerov v gradnji stanovanj vidnih stroškov regulacije.

Najbolj očiten je obdavčenje. Končni kupec na vsak v hišo vgrajen material plača davek na dodano vrednost. Na ta način je hiša takoj za 20% dražja. Vsako pošteno plačano delo na hiši oziroma storitev je povrhu najmanj enkrat precenjena, saj mora izvajalec za delo zaračunati pol višjo ceno, da lahko državi plača davke in prispevke zaposlenih in druge dajatve. Pri gradnji hiše je lepo razvidno, kako visoki davki v resnici bremenijo končnega kupca -mlado gospodinjstvo. So neposredno v ceno hiše vračunani strošek. Posledično tako temeljna dobrina kot je lasten dom pri nas ni poceni.

Lokalna skupnost pri gradnji neposredno zaračuna še komunalni prispevek. Ker je ta skoraj povsem v pristojnosti lokalnih veljakov lahko doseže tudi 50.000 evrov za enodružinsko hišo. Na spletu so na voljo številni pogovori navadnih ljudi, graditeljev o tem kakšni grozljivi samovolji smo izpostavljeni. Komunalni prispevek direktno prispeva h končnemu strošku gradnje. Ne boste gradili hiše za 100.000 evrov, če vam občina zaračuna pol te vsote še preden zasadite lopato v zemljo, kajne?

Po drugi strani pa je komunalni prispevek lep primer, kako mali ljudje na koncu plačajo za rokovnjaštvo pri javnih projektih. Ne le preko davkov - preplačane ceste plačujete tudi, ko gradite hišo. Takrat občina potencialen strošek gradnje preplačanih cest, kanalizacije, vodovoda, tunelov, stavb - preprosto prenese na vašo hišo v obliki komunalnega prispevka.

Najhuje pa je da njegovo plačilo ni nikakršno jamstvo, da boste precenjeno komunalno urejenost kdaj uživali. Mnogokrat ostane pri obljubah in ljudje desetletja zaman čakajo na preplačano infrastrukturo.

S stališča dinamike izplačil bi bilo komunalni prispevek najbolje ukiniti in ga nadomestiti z nepremičninskim davkom. Marsikdo bi lahko zgradil hišo ceneje in pozneje plačeval davek; ne more pa si privoščiti visokega vstopnega stroška že na začetku.

Skriti stroški regulacije

Še huje kupce stanovanj prizadanejo skriti stroški regulacije. Naštejmo nekaj za končnega kupca škodljivih politik, ki bistveno podražijo gradnjo.

Najpomembnejši je gotovo centralno planiranje zazidljivosti. V Sloveniji to pogosto počnejo ljudje, ki ne razumejo temeljev ekonomije. Ko dajejo pravljične izjave -kot denimo- da je "stanovanj dovolj" s tem le kažejo, da ne razumejo osnov delovanja trgov. Pomagajmo jim - cena je ključen del razmerja med ponudbo in povpreševanjem. Stanovanj za 3.500 evrov na kvadratni meter je preveč, stanovanj po 1.000 evrov na kvadratni meter pa pač zelo primanjkuje. Jasno? Zato zazidljivosti ni mogoče planirati po "štetju glav prebivalstva", ker je ključni del te enačbe tudi cena zazidljive zemlje in morata za normalne cene obstajati tudi presežek in kvalitetna izbira.

Do sedaj smo pozidali manj kot 4% ozemlja. Če naredimo dvojnik vsake stavbe, ceste, železnice; ki smo jo uspeli v preteklih stoletjih zgraditi bo nepozidanega ostalo 92% državnega ozemlja. Zakaj torej ne podvojimo števila zazidljivih parcel v okolici urbanih središč? Večja količina zazidljivih parcel pomeni več ponudbe in ob enakem povpraševanju nižje cene teh zemljišč.

Komunalno opremljanje, politika gradbenih dovoljenj in količina zazidljivih zemljišč so med ključnimi dejavniki razlike med ceno kvadratnega metra zazidljivega in nezazidljivega zemljišča. Če je ta razlika velika to ne kaže nikakršne naravne danosti in ni izraz tržnih dejavnikov, ampak kaže rigidnost pri komunalnem opremljanju, politiki gradbenih dovoljenj in količini zazidljivih zemljišč. Ta razlika ni cena zemljišča, ampak cena politične privolitve da je zemlja zazidljiva. Oblast si lahko za cilj zada to razmerje spraviti v meje normale - naprimer največ 1:5. Če se kje to razmerje preseže se pač sprosti dodatna zemljišča.

Ugovor o potrebah kmetijstva je jalov saj mu zemlje ne odžirajo mlade družine. Te pač morajo nekje stanovati! V resnici najkvalitetnejša kmetijska zemljišča v Sloveniji zaradi neobdelovanja zarašča gozd.

Velika dodana vrednost preredkih političnih dovoljenj nekje graditi je tudi vir korupcije. V Sloveniji je vsakdanji pojav, da imajo otroci občinskih veljakov -denimo v Ljubljani- brez šol in kakšnih posebnih sposobnosti uspešna podjetja, ki milijone služijo s preprodajo - informacij o zazidljivosti in možnostjo spreminjanja namembnosti. Tovrstna korupcija se pri ustreznem razmerju med ceno zazidljive in nezazidljive zemlje preprosto ne bi več izplačala; to področje pa bi bilo zato manj in ne bolj kavbojsko, kot napačno sklepajo nekateri.

Razmislimo, kako na cene zazidljivih zemljišč vplivajo vizije centralnih planerjev o strnjeni gradnji večnadstropnih hiš. Ena izmed težav takšnih ideoloških programov je, da centralni planerji ponavadi razmišljajo le o strošku in delu birokracije, ker od tam tudi izhajajo. Ne pa tudi o ekonomskih posledicah na končnega kupca. Kupno moč, ki naj njihove velike vizije podpira privzamejo kar kot samoumevno.

Gradnja večnadstropnih hiš omeji število izvajalcev, ki znajo in zmorejo takšne projekte izpeljati. Mnoge spremeni v podizvajalce. Posledica pa je, da se pojavijo rente, kot posledica manj ponudbe in s strani državne politike uzakonjene prevlade določenih izvajalcev. Če takšne vizije spremlja še manj zazidljivih parcel (ker bodo "potrebe" zadovoljene z gradnjo v višino) se podražijo tudi zemljišča in na koncu je prodajna cena m2 stanovanja lahko bistveno dražja, kot če bi gradili enodružinske hiše v slogu ameriških primestnih naselij - razliko pa poberejo izvajalci, ki so takšne omejitve zlobirali.

Kaj pa obvezna strnjena gradnja? To pomeni, da je parcel vse manj; da so vse manj kvalitetne (tudi po konfiguraciji, kar zviša stroške gradnje); in da so povrhu zaradi nesproščanja novih vse dražje. V bistvu je to para- davek na novoprišleke, ki omejuje izbiro in posledično viša cene.

Kolikšni so učinki tega omejevanja ministrstvo ob uvajanju svojih velikih vizij nikoli ni izračunalo. Zadovoljevali so se s stališči "uglednih strokovnjakov", ki so bili večinoma in so še vedno čisto navadni lobisti, ki jih posledice politik niti ne brigajo in se namesto izračunov poslužujejo analogij tipa "v urejeni Švici je tudi tako", pozabijo pa povedati, da ima v Sloveniji v lasti nepremičnino več kot 82% gospodinjstev, v Švici pa zaradi izredno drage regulacije manj kot 35%.

Med skrite stroške regulacije lahko prištejemo še monopolne rente para- državnih Holdingov, ki vam edini lahko nudijo priključke, ker je politika v preteklosti na teh področjih dušila zasebno pobudo in ni dovoljevala poštene tržne tekme.

Črni scenarij blokade se nam že dogaja

Boleča resnica je, da smo imeli v trdem socializmu liberalnejšo gradbeno zakonodajo, kot jo imamo danes. Konec osemdesetih je bila zaradi tolerantnega odnosa oblasti do črnograditeljev vsaka sedma gradnja v državi črna. To ni rešitev, vendar pa pojasni, zakaj je bila ljudem nepremičnina takrat bolj dosegljiva, kot jim je danes. Če graditelj obide prav vse stroške države potem je hiša tako poceni, da si jo lahko privošči vsak.

Da pa se Slovenija ne bi spremenila v ciganski tabor potrebujemo regulacijo. Vendar mora biti ta bolj kot z okusom petičnežev usklajena s finančnimi zmožnostmi povprečnega mladega gospodinjstva.

Velja omeniti, da kljub hiper- regulaciji na Dolenjskem obstajajo cela na črno zgrajena naselja in torej zakoni, ki naj bi nas pred tem ščitili in nam že dvajset let dražijo domove, ničesar niso rešili.

Smisel Slovenije je v tem, da gospodinjstvu s povprečnimi dohodki ne preprečuje, da bi si ustvarilo svoj dom. S tem ne le izpolnjuje svoje poslanstvo, ampak je to dolgoročno tudi ekonomsko najbolj smiselna politika. Gradbeni panogi se na ta način omogoči razvoj in rast - svoje izdelke in storitve lahko prodaja najštevilčnejšemu sloju. Mladi lahko večji del svojega razpoložljivega dohodka namenjajo za investicije z višjo dodano vrednostjo in ne porabijo vseh življenjskih prihrankov (vključno s pomočjo dedkov, babic in staršev - pri katerih živijo najdlje v OECD) za cementno kockico.

Kaj bodo na strmoglavljenje cen rekli lastniki stanovanj? Nič. Večina jih na svoje stanovanje ne gleda kot na investicijo, ampak kot na dom. Višja cena stanovanja jim pomeni le breme: pomeni višji davek pri potencialni prodaji stanovanja, višji nepremičninski davek in večje doplačilo med sedanjim in novim stanovanjem v primeru menjave.

Nasprotniki deregulacije trdijo, da so visoke cene stanovanj "vrednota", ki jo je treba na vsak način ohraniti. Za tržne cene trdijo, da so "stabilne". Ampak v resnici bi lahko rekli tudi, da so toge oziroma da so zrcalna slika Slovenije. Ne padajo zato, ker se ne spremeni noben ključen dejavnik poslovnega okolja. Slovenija pa zaradi svoje togosti ni stabilna, ampak izpostavljena večjim tveganjem, kot bolj dinamična okolja. Ker iz prenapihnjenega balona ne dovolimo spustiti zraka obstaja nevarnost, da ta v nekem trenutku eksplodira.

Vsi kazalci kažejo da se črni scenarij, ki je posledica prav te zgrešene politike v gradbeništvu že dogaja.

Flipper...

2011-09-13T14:36:00.009+02:00

...za gospodarskega ministra.

© Metro Goldwyn Mayer 1963, LDS 2010 in Libertarec 2011

Najslabši očetje in najboljše matere na svetu

2011-09-12T09:40:00.004+02:00

V nasprotju z drugimi evropskimi državami slovenska sodišča v ločitvenih postopkih devet od desetih otrok dodelijo njihovim materam.

Predlog davka na stanovanjske črne gradnje

2011-09-12T08:09:00.011+02:00

Predlagam, da se za stanovanjske črne gradnje, ki niso povsem nezdružljive z okolico, ki ne predstavljajo nevarnosti za življenja ljudi in ki bistveno ne degradirajo okolja - kar naj država ugotavlja mimo in ne glede na določila sprejetih izvedbenih in prostorskih aktov - namesto rušenja uvede enkratni davek, ki je sorazmeren z vrednostjo zgrajenega objekta.

Gre za skoraj idealen davek:

1) buldožiranje stanovanjskih hiš je barbarsko in v ekonomskem smislu primerljivo z vojno škodo, saj tako za posameznika kot za družbo uničuje že ustvarjeno vrednost, ta predlog pa jo v celoti ohranja,

2) država povrhu na ta način pridobi dodatna sredstva in to skozi enega redkih neelastičnih davkov, ki jih bodo zavezanci rade volje plačevali

in

3) kazen za kršitev zakonov se ohranja, davek plačajo le črnograditelji, hkrati pa je socialen saj se ga plačuje skladno z ocenjeno vrednostjo investicije.

Zasebni sektor je učinkovitejši od javnega...

2011-09-10T08:38:00.052+02:00

...zato nižja javna poraba praviloma omogoči učinkovitejšo uporabo sproščenih virov v zasebnem sektorju in s tem spodbudi gospodarsko rast. Že res, da obstajajo izjeme - toda te le potrjujejo pravilo. Če bi bilo drugače bi se to moralo poznati na grafu, ki kaže 40-letno zgodovinsko razmerje med deležem javne porabe v BDP ter gospodarsko rastjo.

(na sliki: razmerje med javno porabo kot deležem BDP in gospodarsko rastjo, vir: Gwartney)

Zniževanje moralnega hazarda

2011-09-07T22:33:00.012+02:00

Poleg iskanja ekonomskih rent, je državno lastništvo bank tudi potencialen vir moralnega hazarda, saj se sredstva zaradi konflikta komercialnih in političnih interesov lahko razporejajo po političnih kriterijih (crony capitalism), kar privede do neučinkovite porazdelitve kapitala. Zato je nujno zagotoviti, da so banke neodvisne od politike in rigorozno nadzorovane glede svoje kapitalske ustreznosti in varnosti poslovanja.

Je Mićo Mrkaič leta 2004 napisal v Vzorčnem ekonomskem programu.

O zidovih na mejah

2011-09-06T15:19:00.016+02:00

"No, I don't support a fence on the border. The fact is, it's 1,200 miles from Brownsville to El Paso. Two things: How long you think it would take to build that? And then if you build a 30-foot wall from El Paso to Brownsville, the 35-foot ladder business gets real good."

-- citat iz ameriške predsedniške kampanje

Upravljanje s pričakovanji

2011-09-06T14:19:00.017+02:00

"Franciji ne grozi zdrs nazaj v recesijo."
-- Francois Baroin, Francoski minister za finance

"Ni strahu pred recesijo z dvojnim dnom."
-- Barack Obama, predsednik ZDA

"V Nemčiji ni recesije!"
-- Angela Merkel, Nemška kanclerka

"Ne vidim recesije v EU, evro je najtrdnejši odkar obstaja."
-- Herman Van Rompuy, predsednik Sveta evrope

"V Nemčiji ni znamenj recesije."
-- Wolfgang Schäuble, Nemški minister za finance

"Ne pričakujem zdrsa EU nazaj v recesijo."
-- Jose Manuel Barosso, predsednik Evropske komisije

"Razvoj dogodkov potrjuje moje pomladanske napovedi, da se jeseni lahko začne nov val recesije. Nova recesija bi sicer utegnila biti krajša in manj globoka, vendar bo zaustavila okrevanje gospodarstva."
-- Borut Pahor, Slovenski premier

Palica ima dva konca

2011-09-06T12:52:00.020+02:00

Februarja 2009 so nizozemskemu parlamentarcu Geertu Wildersu prepovedali vstop v Veliko Britanijo zaradi nevarnosti izbruha nemirov.

Septembra 2011 Sindikat srbskih policistov od države zahteva, da njihovim članom na letošnji Paradi ponosa, ki bo 2.oktobra v Beogradu jamči varnost ali pa jo prepove zaradi nevarnosti izbruha nemirov.

Spolnosti prijazna država

2011-09-06T12:29:00.011+02:00

V Bonnu so na mesta, kjer se zadržujejo prodajalke in prodajalci ljubezni namestili Siemensove davčne avtomate, na katerih le- ti lahko vsako noč plačajo pavšalni davek za opravljanje svoje dejavnosti v višini €6.00 ter postavili majhne, lesene objekte (t.i. consummation areas) namenjene uporabi njihovih uslug.

Vir: BBC

Proračunski mehurčki

2011-09-03T11:23:00.102+02:00

Vsak peti Slovenec in Slovenka verjameta, da bi morala vlada več denarja nameniti šolstvu. To se na lestvici prioritet umešča takoj za zdravstvo. Vendar pa na pod- vprašanje, koliko denarja vlada sploh namenja za šolstvo ali koliko odstotkov proračuna predstavlja ta del javne porabe na ulici ne zna odgovoriti praktično nihče.

Politika doživlja razcvet kadar volilke in volilci cenimo količino sredstev namenjenih domnevnem doseganju rezultatov bolj, kot rezultate. Ali po domače - ko se besede cenijo bolj od dejanj. Gregor Golobič je medijem predstavil "rezultate" svojega ministrovanja tudi številčno - obvestil jih je, za koliko je zvišal sredstva za znanost. Noben novinar se ob tem ni spomnil postaviti vprašanja ali se je zato povečalo število patentov na raziskovalca obteženo z njihovim ekonomskim izplenom oziroma kakšni so bili drugi dejanski rezultati teh vlaganj? Saj ne vlagamo v znanost zato, da bi vlagali v znanost.

Primerov takšnega v ne-redno-preverjane ideje zaljubljenega razmišljanja je mnogo celo v stroki. Konvencionalno znanje naprimer pravi, da manj učencev na učitelja pozitivno vpliva na učne rezultate. Generacije politikov so se v ZDA štirideset let trudile za dodatno zaposlovanje v šolstvu. V tem času so upoštevajoč inflacijo potrojili realna sredstva na učenca, hkrati pa je danes v izobraževalnem sistemu na vsakega učenca skoraj dvakrat toliko zaposlenih, kot v sedemdesetih. Potem pa je Neal McCluskey izmeril učne rezultate teh vlaganj ( ravne črte na grafu kažejo odstotek izboljšanja na testih iz matematike, znanosti in branja; modra pa rast vlaganj v šolstvo ) -

Vlaganja v šolstvo in učni rezultati v ZDA (za Slovenijo ni na voljo standardiziranih zgodovinskih podatkov)

Ko na trgu množica vlagateljev na podlagi slepe vere verjame v nek trend, obstaja nevarnost, da se jim zgodi mehurček. Ni razloga, da se enako ne bi zgodilo znotraj proračuna. Politike malo stvari razveseli bolj od vere ljudi, da država nekje premalo troši. Svoje storitve z veseljem prodajajo po dve-, tri-, desetkratni ceni; če so jih volilke in volilci pripravljeni plačevati. Tako nastanejo s strani volilk in volilcev spodbujevani proračunski mehurčki.

Če želimo boljšo državo, moramo o njej prenehati razmišljati površno in navijaško, kot kakšen Slavoj Žižek. Države ni premalo, država je premalo učinkovita. Prevladujoča politična miselnost, da je "za rezultate preprosto potrebno več denarja" v resnici ne rešuje nobenih težav ampak je pogosto celo vzrok zanje, saj pretirano trošenje na določenih občutljivih področjih veže rezerve, ki bi jih lahko koristneje porabili drugje.

Kaj je KIPP efekt? V ZDA so na podlagi rezultatov standardiziranih testov (CAT) sociologi ugotovili da učenci ne glede na socialni položaj staršev med šolskim letom napredujejo enako. Med počitnicami pa učenci premožnejših staršev vsako leto napredujejo bolj od učencev manj premožnih. Po desetletjih verovanja, da je s šolo nekaj narobe in religioznih vlaganj v njeno izboljšanje je bilo ugotovljena da je šola ves ta čas delovala, razlike v akademskem uspehu pa nastajale zaradi pozitivnega ali manj pozitivnega vpliva staršev na otroke med počitnicami. Zato so jih otrokom manj premožnih staršev enostavno skrajšali in nastale so KIPP šole, ki se danes lahko pohvalijo z enakimi rezultati vseh otrok, ne glede na socialni položaj njihovih staršev.

Če je tri leta trajajoča kriza podjetja naučila, da se da z bistveno manj zaposlenimi dosegati enake ali celo boljše rezultate (politiki temu pravijo "jobless growth") in je vsaj v tem smislu blagodejno vplivala na produktivnost in strukturo preživelega gospodarstva, se v javnem sektorju ta proces še ni začel.

Namesto tega vrači neosocializma še vedno sanjarijo o pospeševanju rasti, razvojnih prebojih in novih zmagah za kar so po njihovem mnenju potrebni višji davki, več davkov in večji in obsežnejši javni sektor.

Kot da je že (kdaj, kje) kakšen narod vzdržno blaginjo dosegel z obdavčevanjem in zadolževanjem in ne s pametjo in trdim delom.

Manj je več

2011-08-24T18:02:00.057+02:00

Generacije Ljubljanskih funkcionarjev so skušale zapreti bližnjico čez progo po kateri je mogoče s Povšetove priti naravnost v park Kodeljevo. Opozorila, ovire in celo uničenje ozke steze ljudem ni preprečilo, da ne bi uhodili nove. Kombinacija potrebe in praktičnosti je bila močnejša od vseh normativov. Zaupanje vase in v lastno presojo pa od nevarnosti.

Če neko formalno ali neformalno družbeno pravilo ni praktično, če je samo sebi namen - ga bo zelo verjetno izrinilo takšno, ki bo spoštljivejše do realnosti. Ali pa bo v njegovo uveljavljanje potrebno vložiti več naporov, kot bo dejanske koristi. Po domače - ljudi ni mogoče vnedogled strašiti in na druge načine posiljevati z neumnostmi.

Oboroženi s tem znanjem lahko razrešimo naslednji paradoks: sindikati trdijo, da je delavec danes v Sloveniji brez zaščite; delodajalci pa, da ga zakonodaja ščiti kot Kočevskega medveda. Kako imajo lahko oboji prav? Ker ne govorijo o isti stvari. Delodajalci se pritožujejo nad vsebino zakona, sindikati pa nad njegovim neizvajanjem. Ker je zakon neživljenjski, trpijo interesi vseh vpletenih. Poštene delodajalce kaznuje z drakonskimi socialističnimi zaščitami, ki grobo posegajo v pravico razpolaganja z lastnino in sklepanja pogodb z drugimi ljudmi in jih povrhu ne poznajo nikjer drugje na svetu - posledično pa je vse več tistih, ki zakona bodisi ne upoštevajo, ali pa ga zaradi stroškov sploh ne morejo več upoštevati. Opraviti imamo s še eno ideološko motivirano tablo, na kateri piše: "Prehod čez progo strogo prepovedan," in stoji tam, kjer bi morali namesto nje zgraditi podhod pod progo.

Kdor je verjel ne ravno pretirano bistri tezi Slavoja Žižka, da potrebujemo več države je nasedel neki skrajni politiki, ki se izraža v absolutih in ne razume, da veliko regulacije ne pomeni nujno dobre regulacije. V praksi je največkrat ravno obratno. Komplicirana zakonodaja z mnogo izjemami omogoča tudi mnogo načinov interpretacije in vsebuje mnogo zakonskih lukenj.

Ko klasični liberalci pravimo, da potrebujemo deregulacijo - imamo v mislih manj regulacije, ki naj bo bolj razumljiva običajnim ljudem, kvalitetnejša in jo bo mogoče dosledneje izvajati.

Pa tudi tistih, ki jo izvajajo ni premalo. Ampak so slabo organizirani. Nabuhel javni sektor lahko nudi bistveno slabši servis od vitkega. Želite dokaz? Nemčija in Avstrija imata glede na število prebivalcev tretjino manj zaposlenih od Slovenije. Ali morda zato svojim državljanjkam in državljanom nudita slabši državni servis in manj kvalitetno pravno državo od Slovenije?

Jelinčič proti Zgodovini

2011-08-19T11:16:00.009+02:00

Jelinčič: "Žena Monika na obisku Burmanskem kralju spekla torto za rojstni dan in dobila v dar 8 karatni diamant."

Google: Jelinčičeva žena dobro skriva svoja leta. Zadnji burmanski kralj Thibaw Min iz Konbaung dinastije je kraljeval do leta 1885. Dinastija Konbaung je preživela (princ Taw Phaya), toda monarhije v Burmi ni že 125 let.

Jelinčič: "Nedavno prodal izjemno redek bakreni kovanec za 3-kopejke iz leta 1776 (Katarina II., Rusija) in zanj dobil 250.000 evrov."

Google: Glede na to, da so prvi kovanci za 3-kopejke prišli v obtok v 19. stoletju je čisto možno, da je Zmagov kovanec res izjemno redek; saj je edini svoje vrste na svetu.

Russia Siberia Kopek 1764 to 1781

The coins in this series were minted in 1, 2, 5, and 10 kopek denominations, with the only major difference between them the size, as follows:

1 kopek: 24 mm diameter
2 kopeks: 29 mm
5 kopeks: 38 mm
10 kopeks: 47 mm

Obrazec O/M-1

2011-08-09T13:45:00.018+02:00

Pomperipossa i Monismanien

2011-08-08T12:08:00.002+02:00

Pomperipossa v deželi denarja je satirična zgodba, ki jo je avtorica Pike Nogavičke Astrid Lindgren napisala leta 1976. Nastala je kot protest proti 102% davčni stopnji, ki je privedla do tega, da je tisto leta zaslužila manj kot je plačala davka. Anekdotično je odločilno pripomogla k prvemu porazu levice na volitvah na Švedskem v 40 letih.

Povezava:
- Pomperipossa in Monismania (ang.)

Modra knjižica I.

2011-08-08T10:08:00.001+02:00

O aktualnem političnem in gospodarskem položaju v Sloveniji

2011-07-27T20:04:00.008+02:00

V novi številki Demokracije sem gost Telegrafa, pogovor teče o aktualnem političnem in gospodarskem položaju v Sloveniji. Nekaj misli je spodaj, za več pa boste morali kupiti svoj izvod.

"Vlada ni postala neoperativna zaradi odhoda Zaresa ampak je Zares odšel, ker je bila vlada neoperativna."

"Nenehno višanje javne porabe je pot na ulice."

"NLB je na trgu vredna osemsto milijonov evrov; davkoplačevalci pa bodo neposredno vanjo zmetali pol milijarde, posredno pa še veliko več."

"Če cesto potrebujete jo je smiselno tudi zgraditi. Vsekakor bolj kot tega ne storiti, da bi lahko financirali javne uslužbence, ki jih ne potrebujete."

"Težava nikoli ni bila socialna država. Tisto, kar draži naša življenja ni pomoč revnim."

"Imamo prerazdelitveno gospodarstvo tipa - od vsakogar po njegovih zmožnostih k vsakomur po njegovih političnih zvezah."

"Tudi zdravstveni sistem bi morali »resetirati«."

Povezava:
- Demokracija, 28. julij 2011, rubrika Telegraf

Stožic Miltona Friedmana ne bo!

2011-07-27T15:10:00.003+02:00

Spoštovani,

Iz kabineta župana nam je bila, kot upravljavcu parka Stožice, posredovana vaša ponudba za imenovanje Stožic na dan 31.07.2011.

Za ponudbo se vam zahvaljujemo ter vam sporočamo, da dnevno poimenovanje ni v našem interesu.

Hvala in lep pozdrav!
ŠPORT LJUBLJANA
NATALIJA PANZOVA
Poslovna sekretarka

Preberite si še:
- Stožice Miltona Friedmana

Helter Skelter

2011-07-26T16:45:00.016+02:00

»Ko imate opraviti z osebo, ki je pripravljena streljati na otroke je precej vseeno v kaj verjame.«

Nekateri namernim pomorom civilistov pravimo terorizem. Drugi menijo da je: »Terorist enih - borec za svobodo drugih.« Za določena teroristična dejanja iščejo sistemske, socialne in ekonomske vzroke. Pripravljeni so iti celo tako daleč, da žrtve terorizma izenačijo s kolateralnimi žrtvami vojne. Seveda pa dopuščajo tudi izjeme – za dejanja, ki ne dopuščajo razmišljanja o ozadju in vzrokih in jih lahko takoj pripišemo čistemu zlu.

Tovrstno razmišljanje se do terorja ne opredeljuje apriori negativno, ampak glede na njegove cilje. Če so ti avantgardni, potem ima prav Slavoj Žižek. Če niso, pa George W. Bush. Če je terorizem relativen, potem ga ni. Ko izgine razlika med »nami« in »njimi« in se zlijejo legitimna politična stališča in streljanje nedolžnih civilistov - v dobrem in v slabem - rezultat pogosto ni obsodba legitimnih političnih stališč, ampak opravičilo streljanja.

Družba, ki se ne zmore poenotiti v obsodbi terorizma pa ni sposobna obračunati z njim. Terorizem namreč zmaga, ko uspešno prekine ali vsili razpravo o želeni temi. Zato je najboljši odgovor nanj nadaljevanje življenja, kot je potekalo pred terorizmom in skozenj udejanjanja načela: »S teroristi ni pogajanj.«

Neokusni primeri politizacije pomora otrok na Norveškem, ki se te dni pojavljajo v Sloveniji večinoma prihajajo s skrajne leve. Zdi se, da so v določenih krogih iz nerazumljivih razlogov v teroristu prepoznali nekoga, ki idejno pripada njihovim političnim tekmecem in bi ga bilo mogoče zlorabiti za kopičenje političnega kapitala. Ob tem pa so nerazumljivo spregledali dele manifesta blazneža, ki jim niso bili po godu. Denimo njegov bes nad intervencijami ZDA po svetu. Njegovo obsodbo enostranske intervencije NATA na Kosovu. Njegovo pripisovanje krivde za težave Skandinavije ekonomskemu liberalizmu in globalnemu kapitalizmu. Slogane, ki jih boste našli v praktično vsaki publikaciji Mirovnega inštituta, Liberalne akademije ali izdaji Mladine.

Kdo bi razumel poanto nekoga, ki obsoja uporabo pojma islamski terorist ker se vsaj deklarativno zaveda, da islam ni generator terorizma, ampak izgovor teroristov - in v isti sapi uporablja pojem krščanski terorist s čimer zanika svoj lasten načelen princip. To je nekonsistenčno razmišljanje, tudi če odmislimo dejstvo, da Breivik v 1.500 stranskem manifestu niti enkrat ne omeni Jezusa Kristusa, boga, svojega nebeškega poslanstva, svetega pisma ali sploh česarkoli, kar bi napeljevalo na njegove verske motive? Je vsekakor najbolj neveren verski blaznež doslej. Celo pri Charlesu Mansonu, psihadeličnem hipiju in Breivikovem alter-egu ki je svoj Helter Skelter, vizijo apokaliptične vojne med belci in črnci, ki je na las podobna Breivikovem 2083, pričel z umori nosečnic je zaznati bistveno več povezave s krščanstvom in svetimi knjigami.

Ampak, kjer je volja, tam je pot. Oziroma - kjer je obsesija, tam je neumnost. In tako ljudje, ki ob vsaki neprimerni priložnosti razlagajo svoje čvrste poglede na Jesus kampe v ZDA svojih »razmišljanj« še naprej ne bodo znali aplicirati na 13- letnike, ki se na Norveškem udeležujejo social-demokratskih političnih taborov in jih povrhu posredno financirajo davkoplačevalci. Zanje bo to vedno »drugače«.

Izrecimo nekaj bolečih resnic. Norvežani imajo resen problem. Ideološko spodbujana imigracija in zanikanje težav, ki iz tega izhajajo povzroča huda družbena trenja. Celoten nekdanji social- demokratski sever, deklarativno najbolj strpne družbe, ima v resnici s strpnostjo mnogo problemov. Ekscesi na Nizozemskem, na Švedskem in na Danskem so posledica določenih napak pri upravljanju družbenih sprememb, ki jih prinaša naglo in s strani politike orkestrirano mešanje kultur. Severnjaški model imigracije je bil tesno povezan z radodarno socialno državo. Priseljencem je zagotavljal stanovanja, službe, državne pomoči in ukrepe pozitivne diskriminacije. Model ZDA t.i. »melting pot« je priseljence od prvega dne obravnaval kot vse druge državljane. Brez posebnih ugodnosti. In se izkazal za uspešnejšega.

Ko so se problemi začeli kopičiti se je namesto soočenja z njimi pogosto raje zaostrovalo ideološko retoriko in celo preganjalo ljudi, ki so preostro opozarjali nanje. To tiščanje glave v pesek je pripeljalo do tega, da se danes pogovor s Skandinavcem iz srednjega sloja skoraj ne more razplesti brez neutemeljenih in žolčnih obtožb Islama. Pod odtujeno retoriko severnjaških političnih elit, med ljudmi, tli čisto nekaj drugega. In te škode, ki jo je povzročilo tiščanje glave v pesek ni mogoče popraviti s še več tiščanja glave v pesek.

Kot klasični liberalec verjamem da imigracija, ki ne obremenjuje proračuna, koristi vsem prebivalcem. Toda kot odrasel človek vem, da »imam prav« ni vedno dovolj. Ne morem zanikati, da naglo prepletanje zelo različnih (za marksiste: neenakih) kultur (za marksiste: razredov) povzroča določene probleme. In da pri priseljevanju, kot pri mnogih stvareh v življenju, vendarle obstaja ravnovesje med »imam prav« in »realne težave, ki nastanejo kljub temu, da imam prav«. Nobenega rasizma ali fašizma ni v priznanju tega.

Če kdo resno verjame, da bodo polemike o problemih, ki jih ljudje v Skandinaviji čutijo vsak dan izginile, ker je teroristični blaznež z njimi opravičeval svoj zločin; potem se najbrž ne more načuditi dejstvu, da Hitlerjevo vegetarijanstvo vseh ljudi ni spreobrnilo v karnivore. Če želite teroristu omogočiti doseči svoj cilj; vam normalni pri tem ne bodo asistirali. Potreb po priznavanju iz vesolja vidnih napak in iskanju rešitev zanje preprosto ni mogoče nadomestiti z vreščanjem histeričnih levičarskih gesel o nestrpnosti, fašistih in drugih fantazmah. Ne živimo več v letu 1945.

Po koliko je watt ideologije?

2011-07-16T09:30:00.009+02:00

"Kakšna je razlika med fotovoltaiko in korupcijo? Fotovoltaika je legalna."

Odkupne cene električne energije po vrsti vira (v državi, ki nima za pokojnine in že tri leta živi od tujih kreditov).

Vir: UL RS 56/2008

Preberite si še:
- Po koliko je kilogram možganov?
- 100.000 sončnih elektrarn Katarine Kresal

Statistike in predsodki IX.

2011-07-12T10:46:00.015+02:00

"Progresivne dohodnine so najboljši način ohranjanja proletariata, ki ga poznamo. Ne dotaknejo se tajkunov in preprečujejo delavcem, da bi z delom spodobno zaslužili."

Če ob polnoči vprašate kateregakoli sindikalista o pravični obdavčitvi, vam bo zrecitiral pravljico o Skandinaviji, kjer imajo visoke davke na korporacije in kapital in nizke davke na delo. V resnici je ravno obratno. Skandinavska konkurenčnost temelji na nizkih davkih za korporacije in kapital, ki jih namesto njih plačujejo delavci. Tisto čemur sindikalisti pravijo Skandinavski model, pa je v resnici značilno za anglo-saksonske dežele.

Vir: Wikimedia

Stožice Miltona Friedmana

2011-07-08T10:08:00.010+02:00

[To: zoran.jankovic@ljubljana.si]

Spoštovani gospod župan,

imenovanje Stožic stane 2.500.000 € za pet let oziroma 1.370 € na dan. Ponudnika ni. Zato MOL nudim 1.400 €, da se na 99. rojstni dan slovitega ekonomista, 31. julija 2011, Stožice imenujejo Milton Friedman.

Lep pozdrav,
Tomaž Štih

Država s 350 milijoni dokapitalizirala NLB

2011-07-07T21:47:00.020+02:00

Predstavljajte si, da si izposodite denar in ga posodite naprej. Ko vam dolžnik odplačuje posojilo, ga vi vračate svojemu upniku. Dokler je dolžnik zanesljiv se vam takšen dolg sploh ne pozna. Delujete zgolj kot kanal skozi katerega se denar pretaka od dolžnika k upniku.

Težava se pojavi, če vam dolžnik ne more vrniti dolga ali vam ga lahko vrne le delno. V tem primeru del dolga ali celoten dolg preide na vas.

Slovenija si je denar, ki ga je posodila Grčiji izposodila. Ko nam ga bo vrnila, ga bomo mi vrnili našim upnikom. Če bankrotira, pa bo njen dolg prešel na nas. V primeru Irske pa si Slovenija denarja ni izposodila, ampak je jamčila za Irsko, Irska pa si ga je izposodila pri drugih. Ko ga vrne, bo naše jamstvo prenehalo. Če ga ne vrne, ga bomo morali vrniti mi.

V čem je razlika? V tem, da volilke in volilci ne razumejo, da razlike ni. Kdor trdi, da: "tokrat nismo posodili denarja, ampak le dali jamstva," se norčuje iz nas ali pa iz sebe.

Danes nas je Miha Jenko iz Dela razveselil z novico, da je Nova Ljubljanska banka na mednarodnem trgu kapitala dobila 350 milijonov evrov posojila. Kljub temu, da NLB pred mesecem dni ni bila sposobna izplačati sedemsto tisoč evrov obresti na obveznice je po njegovo prevladalo zaupanje v strokovnost, ugled in utrjene dolgoletne poslovne vezi NLB v mednarodnem bančnem prostoru.

In zdaj, dragi bralci in bralke - preprosto vprašanje.

Na koga bo posojilo prešlo, ko NLB čez dve leti ne bo sposobna odplačati 350 milijonov evrov plus obresti?

Multiplikatorni učinki visokih tehnologij

2011-07-06T10:59:00.007+02:00

Visoko tehnološka podjetja imajo pogosto spregledane in nerazumljene multiplikatorne učinke na klasično gospodarstvo. S pomočjo visoko razvite kemijske industrije in industrije elektronike sta se dve drobni in s Slovenijo primerljivi Evropski državi - Belgija in Nizozemska - uvrstili med deset največjih svetovnih izvoznic kmetijskih pridelkov.

Iskrica, 6. julij 2011

2011-07-06T09:47:00.003+02:00

Javni sektor

2011-07-05T11:59:00.005+02:00

Podatki OECD kažejo, da je imela Slovenija v primerjavi z Avstrijo, Nemčijo in Švico leta 2008 v javnem sektorju približno tretjino (pre)več delavno aktivnih. Po učinkovitosti javnega sektorja izstopa Japonska.

Vir: OECD, 2008

Zaradi ekonomske krize in padca delovne aktivnosti pa se je število zaposlenih v JS kot odstotek vseh delavno aktivnih močno dvignilo. Ker novejših podatkov ni na voljo lahko naredimo izračun čez palec. 160.000 ljudi je zaposlenih v JS, 820.000 pa delavno aktivnih. V javnem sektorju torej dela vsak peti delavno aktivni oziroma 19.5% vseh delavno aktivnih.

Po koliko je kilogram možganov?

2011-07-04T12:47:00.024+02:00

Zakaj inženir v Švici za isti denar proizvede več inovacij od inženirja v Sloveniji? Zaradi nesposobnih gospodarstvenikov? Ker nimamo zadosti klasične proizvodnje?

Pravilen odgovor je - ker so možgani v Švici cenejši, kot v Sloveniji. Toda kako je to mogoče?

Predpostavimo, da ima podjetje za plačilo dela vrhunskega inženirja na voljo 8.000 evrov.

V Švici jih lahko v celoti nameni za njegovo bruto plačo, v Sloveniji pa za bruto-bruto plačo. Po odbitu prispevkov delodajalca lahko podjetje v Sloveniji za bruto plačo inženirja nameni le še 6.900 evrov.

Ker imamo v Sloveniji zelo visoke progresivne davke in tudi socialna zavarovanja v resnici niso zavarovanja ampak para- davki, odvisni od višine plače - bo inženir v Sloveniji prejel le 3.500 evrov neto (brez prevoza na delo in malice), inženir v Švici pa bo -ob za podjetje istem strošku dela- prejel kar 6.300 evrov neto.

Švicarski gospodarstvenik lahko torej z isto količino denarja zaradi učinkovitejšega javnega sektorja svojega delavca nagradi dvakrat bolje.

Neodgovorni otroci, ki nam vladajo

2011-07-02T16:03:00.035+02:00

Dušan Kumer je v intervjuju za RTV Slovenija določil, kdo je odgovoren za krizo.

Tradicionalno je na prvo mesto uvrstil notranjega-notranjega sovražnika, ki ga imenuje opozicijski odpadnik. Na drugem mestu je zunanji-notranji sovražnik, avtokratska opozicija. In na tretjem mestu zunanji-zunanji sovražnik, Ljubljanski nadškof osebno (in seveda tisti, ki "stojijo za njim" v Vatikanu)

Dušan Kumer ni gostilniški pijanček, ki bi mu tovrstne neumnosti oprostili. In tudi ne izjema. Je vodja največje poslanske skupine v parlamentu. Človek, ki nam že tri leta vlada z ene najvišjih političnih pozicij v državi. In prototip politike, ki mora oditi, če želimo kdaj postati normalna država.

Povezava:
- Dušan Kumer, intervju za MMC RTVSLO

Prototip grada iz boljeg malo sutra

2011-06-26T09:10:00.001+02:00

Gremo na volitve...

2011-06-14T23:25:00.187+02:00

...toda koga naj volimo? In kaj bomo s tem spremenili? Čeprav je vprašanje preprosto; odgovor nanj ni. Iskren opazovalec med skeptiki najprej opazi pomembno razliko - enim je ob pomanjkanju alternative dejansko vseeno, kdo je na oblasti; drugim pa je pogojno vseeno (kdorkoli, le Janez Janša ne).

Druga skupina v resnici niste skeptiki, ampak podporniki sedanje vladajoče koalicije, ki ste prevzeli retoriko skeptikov, ker z neposredno podporo vladi ne bi nikogar več prepričali.

Tisti, ki ne navijamo za eno ali drugo stran (in pred volitvami ne postavljamo pogojev, kdo sme in kdo ne sme biti izvoljen) v izrednih volitvah vidimo vsaj dve priložnosti: 1) vzpostavitve novih političnih normativov, ki bodo veljali za vse opcije in 2) poslati signal morebitnim alternativam, da si volilke in volilci resnično želimo sprememb.

Higienična funkcija volitev

Naša demokracija ima dvajset let. Z vsakimi volitvami zori; ne premoremo pa še prav vseh kolektivnih izkušenj volilnega telesa zrele zahodne demokracije, zasluženih s tristo letno tradicijo odprtosti in različnosti. Ko razmišljamo o njenem ustroju in vsebini je koristno, če si vedno znamo v vlogi šibkejšega predstavljati sebe. Svetopisemsko obravnavamo druge tako, kot si želimo biti obravnavani sami.

Će naj ima demokracija sploh kakšen smisel se moramo vsi sprijazniti s preprosto resnico - prišla bodo leta, morda tudi desetletja, ko bodo zmagali tisti, s katerimi se ne strinjamo. Tako pač je.

Zelo verjetno bi na jutrišnjih volitvah zmagala SDS, ker si v tem trenutku tako želijo volilke in volilci. In pravo vprašanje za tekmece ni, kako voljo naroda preprečiti ampak, kakšne norme bodo veljale za novo vlado?

Vsem vam, ki si volitev ne želite kar se bojite odločitve volilk in volilcev zastavljam preprosto vprašanje: "Ali si iskreno želite, da za prihodnjo vladajočo koalicijo veljajo enake norme, kot so za sedanjo?" Če diskreditirani parlament danes iz ljudem prepoznavnega hlepenja po moči, oblasti in denarju ne želi odstopiti in vi to opravičujete - kako boste, če bo Janez Janša vladal enako - njega pozvali k odstopu? Janša bo na takšno zahtevo lahko odogovoril:"Saj tudi vaša vlada ni odstopila." Vi pa boste izpadli kot nekdo, ki si za politične nasprotnike želi drugačna pravila igre, kot zase. Če gremo -po drugi strani- na predčasne volitve skupaj ustvarimo precedens.

Srednjeveška modrost pravi, da ko kralj vidi pasti glavo drugega kralja se ne veseli svoje zmage, ampak se ustraši za svojo glavo. Normativ, ki ga s kaznovanjem slabe oblasti vzpostavljamo velja za vse enako. Ko vpeljemo prakso razpustitve parlamenta zaradi zlorabe moči; temu podlegajo tudi vse njegove bodoče sestave.

V resnici so predčasne volitve, če nam njihov razpis uspe - dokaz, da na iniciativi ljudi temelječa politika lahko teče na dolge proge. In da niso vsa razmišljanja v tej državi pro ali kontra pikčastim ali progastim.

Starega psa ne moreš naučiti novih trikov...

...in zato potrebujemo mladiče, po možnosti nekih novih pasem. Resda jih na obzorju ni, toda bodite prepričani, da v tem trenutku vsi novi politični potenciali te države zrejo v rezultate pobude za resetiranje. Gre za igro kure in jajca. Potencialni ponudniki politične svežine čakajo znak, da si narod dejansko želi sprememb in alternative. Narod pa čaka na alternativo, ki bi jo lahko podprl. V krču čakanja drug na drugega se apatija na obeh straneh poglablja. Kdo ima prav? Prav imamo vsi tisti, ki se zavedamo, da alternativa ni nova politična stranka ali voditelj. Alternativa smo mi.

Zato sem podpisal peticijo Gremo na volitve in zato vas pozivam, da jo podpišete tudi vi.

Potop neoliberalizma v sliki

2011-06-02T16:29:00.025+02:00

Slovenija je z 2% gospodarsko rastjo znova pod evropskim povprečjem ter hudo zaostaja za primerljivimi konkurenti - denimo Baltskimi državami in Slovaško. Za koliko njihova gospodarska rast presega našo prikazuje naslednji graf.

Baltske države in Slovaška se na krizo niso odzvale z javnimi deli, investicijami v infrastrukturne projekte ali drugimi klasičnimi keynesianskimi politikami.

Vir: Economist

Mi plačujemo dovolj, vi delajte bolje!

2011-05-31T17:15:00.145+02:00

Ste za dojenčke ali proti dojenčkom?

Dvajset let po propadu socializma je naša slepa pega še vedno naše priučeno zaupanje v oblast in uradništvo. Pri izboljševanju države ponavadi že na začetku privzamemo, da naša malika delata idealno. Da trošita racionalno. In da moramo zato vsako novo željo tudi plačati z novimi davki.

Ugovor - mi plačujemo dovolj, vi delajte bolje - se v javni polemiki še vedno pojavlja zelo redko, pa čeprav se od nas to v službah pričakuje čisto vsak dan. Naučili smo se, da smo zaposleni zaradi ljudi, ki kupujejo rezultate našega dela; ne pa tudi, da čisto enako velja za oblast in uradništvo. Mi smo smisel njihovega dela in zato so enaka pričakovanja - boljših učinkov za zmernejšo ceno - kot veljajo v službi za nas poštena tudi do njih.

Nov komunalni prispevek za pse je točno to, kar potrebujemo. Ne bi mogel priti ob boljšem času. Razen med vojno za Slovenijo. Je ilustrativen primer neumnosti v morju norosti, ki odpira dileme, kot npr. ali ste za higieno ali ste proti higieni? Ali ste za dojenčke ali proti dojenčkom? Ali naj oblast čisti pasje iztrebke ali naj se zadušimo v njih? To so te lažne izbire. To je to nezrelo emocionalno izsiljevanje volilk in volilcev, prisotno na vsakem vogalu naše oblasti.

Prenehajmo se že obnašati, kot da smo normalna država. In začnimo že enkrat z brutalnim, neoliberalnim izkoriščanjem birokrata po davkoplačevalcu!

Če se ljudje ne želijo zadušiti v pasjih iztrebkih to ne pomeni, da komunalne službe že niso plačane dovolj, da jih počistijo. In če ljudem ni vseeno za živali to tudi ne pomeni, da jim občina že ne pobere dovolj denarja, da lahko vzdržuje zavetišče.

Katerakoli dva bizarna vladna urada si lahko izmislite - je njuno delovanje zelo verjetno dražje od celotnega izplena novega davka, ki je ocenjen na dva milijona. Nek Urad za mladino ima 3.8 milijona proračunskih sredstev, nek drug Urad za enake možnosti pa financiramo s pol milijona. Zakaj ravno dva urada? Ker je tu prihranek najenostavnejši. Optimizacije procesov niso potrebne. Prenos pristojnosti je trivijalen. Lahko se ju preprosto ukine.

Če ne za nas, pa za pse.

Županska in poslanska funkcija še nista nezdružljivi

2011-05-25T19:43:00.008+02:00

Državni svet bi lahko na zakon o nezdružljivosti županske in poslanske funkcije vložil veto. Če se to zgodi, bo za njegovo potrditev v Državnem zboru potrebna absolutna večina glasov.

Nisem imel prav

2011-05-25T03:21:00.009+02:00

Državljani, ki nismo neposredno vključeni v delo parlamenta, se pri svojem odločanju lahko zanašamo samo na uradne vire. Če so ti slabi, so takšni tudi naši zaključki. Zaradi napačnega vnosa na uradnem portalu Državnega zbora, kjer je zadnja različica Zakona o preprečevanju in zaposlovanju dela na črno objavljena brez datuma ter neobjave zakona tako v Uradnem listu kot na spletnem portalu Zakonodaja; sem pri lepljenju storil napako in se pozneje na portalu MMC pomotoma skliceval na 4. člen predloga zakona, ki pa je bil v zadnjem branju dopolnjen z amandmajem.

Po pregledu referendumskih materialov sem ugotovil, da za omenjeno spremembo ne vedo niti vladne službe. Referendumske zgibanke, pristojno ministrstvo in celo minister Svetlik še vedno izrecno poudarjajo, da vladni zakon pozna izjeme - naprimer medsosedsko pomoč - ki se ne štejejo za delo na črno. In da frizerka, ki ima svoj salon, pač ne sme brezplačno frizirati svoje sosede. V zadnjem trenutku popravljeni 4. člen zakona pa v resnici po novem dovoljuje prav vse neplačane oblike pomoči. Novo besedilo člena pravi: "Za delo na črno se šteje odplačno opravljanje dejavnosti ali dela," od starega zakona in prvotnega vladnega predloga pa se razlikuje samo po besedi odplačno, ki pa v pravni terminologiji pomeni - plačano delo.

Za zmoto, ki ni le moja, se opravičujem in jo odpravljam pred referendumom, da bi se ljudje na referendumu lahko odločali na podlagi resničnih dejstev. Hkrati tudi spreminjam svoje mnenje in bom na referendumu glasoval ZA Zakon o preprečevanju in zaposlovanju dela na črno, saj ta sprememba ne glede na to ali jo je vladajoča koalicija sprejela namerno ali pa - kot nakazujeta sama struktura zakona in nepotrebne izjeme - pomotoma, pomeni bistveno izboljšavo obstoječe zakonodaje.

Trije politični argumenti proti pokojninski reformi

2011-05-24T23:55:00.021+02:00

Zakaj nasprotovati zakonu, ki bi pripomogel k izboljšanju tekočega poslovanja pokojninske blagajne? Zakaj podpreti Dušana Semoliča in sindikate vedoč, da nimajo prav? V razmislek navajam tri politične argumente proti pokojninski reformi.

Prvi argument je, da pokojninska reforma ni reforma. Ne pomeni kakšne bistvene spremembe obstoječega sistema, ampak le ponovno nastavitev njegovih parametrov. Ne odpravlja slabosti pay-as-you-go sistema, ne omogoča zasebne pobude ali fleksibilnejšega upokojevanja, niti ne spodbuja na prihrankih temelječih pokojnin. Ravno obratno - ljudem celo daje lažno upanje, da bodo pokojnine, ki jih bo še naprej s kolhoznim prerazdeljevanjem zagotavljala država znova rasle v primerjavi s plačami.

Drugi argument je, da so učinki predlaganih popravkov sedanjega sistema kratkoročni. Veliko preveč pozornosti posvečamo temu, kdo ima prav. Premalo pa temu, za koliko časa ima prav. Predlagatelji trdijo, da bo pokojninska reforma stabilizirala sistem do leta 2025. In zdaj malo matematike: 2025 - 2011 = 14 let. Vrečo pay-as-you-go sistema bomo morali že po dveh mandatih znova krpati.

Ključni argument pa je, da je sedanja vlada bistveno večja grožnja naši finančni stabilnosti od sedanjega pokojninskega sistema. Trditi, da ima zakon blagodejen vpliv na poslovanje pokojninske blagajne, ne pa tudi na javno porabo je sicer računovodski nesmisel; toda v praksi to, da stabiliziramo en del javne porabe ni jamstvo, da drugi (nestabilni) del ne bo teh učinkov izničil.

Za bolj plastično predstavo - minister Križanič je le z odločitvijo da NLB ne bo prodal ampak dokapitalizal - zapravil za leto dni učinkov pokojninske reforme. Lani je samo s financiranjem razvojnih prebojev, ki se nikoli niso zgodili - javni blagajni povzročil enako škodo. V letošnjem letu pa nas je zadolžil že za toliko denarja, kot znašajo vsi ocenjeni učinki pokojninske reforme do leta 2025.

Sprejem pokojninske reforme bi pomenil zmago vlade in s tem nadaljevanje finančnih čarovnij Franceta Križaniča. Naj se javi tisti, ki verjame, da le te do konca (rednega) mandata ne bodo uničile vseh učinkov odrekanj, ki bi jih danes sprejeli?

Evangelij po Slavoju Žižku

2011-05-23T11:56:00.007+02:00

Klasično liberalni filozof Borislav Ristić primerja Evangelij Slavoja Žižka in ustaško krščanstvo in pokaže, da je v primerjavi s komunizmom ustaško krščanstvo - zmernejše, humanejše in bolj civilizirano.

Preberite si še:
- ŽIŽEK avec MILOŠEVIĆ: Beleška o jednom promašenom susretu

Delo na črno

2011-05-21T09:29:00.003+02:00

Moja predreferendumska razmišljanja o delu na črno - o državi za zmernejšo ceno in manj reguliranem podjetniškem okolju kot načinu zmanjševanja sive ekonomije in o nesprejemljivosti kriminaliziranja tistih, ki se odločijo, da za svoje delo ne bodo vzeli plačila.

Povezava:
- MMC RTV Slovenija

Neo-kardeljanci za pokojninsko reformo

2011-05-17T12:35:00.011+02:00

Nekdanji jugoslovanski ekonomisti iz obdobja socialističnega samoupravljanja - Tine Stanovnik, Ivan Ribnikar, Boris Majcen, Mojmir Mrak, Janez Prašnikar, Jože Mencinger, Rasto Ovin, Marjan Senjur, Dušan Mramor in Bogomir Kovač - so danes z javnim pismom podprli vladno pokojninsko reformo.

Žrtvovati blaginjo socializmu ali socializem blaginji?

2011-05-14T20:08:00.299+02:00

Brez sprememb se ne bo nič spremenilo

Smo lahko razumni krivi za norost nerazumnih? Smo lahki vsi mi, ki od začetka tisočletja vlagamo napore v to, da bi Slovenija postala normalna država krivi za krč političnih elit; ki se ves ta čas trudijo, da se to ne bi nikoli zgodilo?

Ko smo pred desetimi leti javnosti predstavili zamisli, ki bi jih po vsebini lahko razvrstili v kategorije: pravne države, razbitja kartelov in konca dogovornega gospodarstva, transparentnosti oblasti, več zasebne pobude, nižje javne porabe in fleksibilnejšega trga dela - smo z njimi ogrozili celotno slovensko elito.

Namesto revolucionarnih zaslug in senioritetnih načel smo ponudili meritornost. Namesto svetov modrecev in njihovih manifestov norosti smo ponudili programe na vrhunskih zahodnih univerzah izšolanih ekonomistov in podjetnikov, ki so svoj uspeh zgradili na prostem trgu brez pomoči politike in nacionalnih interesov.

Ogrožene elite so se odzvale silovito. Preko mehanizmov moči -trdno v njihovih rokah- so izvedle frontalen napad na realnost. Črno je postalo belo in belo črno. Socializem je postal prav poseben totalitarizem; kraja, pregon in celo ubijanje pa boj za pravičnejši družbeni red. Rodil se je pristni socialistični konzervativizem, ki ga vsako leto doživljamo kot nadrealistično mešanico zgodovinskega revizionizma, rdeče ikonografije in ideološkega poneumljanja, kakršnega Evropa ni poznala od socialistične zasedbe 1945. Pardon, osvoboditve.

S seboj so v brezno potegnili tudi mlade elite, zgrajene po njihovi podobi. Le te so v zahodno usmerjenih prišlekih prepoznale politične nevernike, ki so s svojim heretizmom predvsem spodkopavali njihovo varno prihodnost. Si predstavljate mlade ideologe brez izmišljenih državnih služb? Si predstavljate voditelje študentskih organizacij brez ribarjenja v proračunski mlaki? Si predstavljate Yes brez vodilnih mest v velikih, državnih podjetjih? Zgroženi nad mislijo, da se bodo iz najbolj perspektivnih kadrov v državi spremenili v čisto navadne mlade ljudi; so postali janičarji norosti.

Zdravi razum, delujoče zahodne prakse, transparentnost interesov, uporaba matematike in logike za reševanje matematičnih in logičnih problemov, zavračanje marksističnih razrednih delitev, spoštovanje ekonomskih zakonitosti in vsa druga na realnosti temelječa razmišljanja so dobila novo ime - neoliberalizem. Zagovor konkurence, proste izbire za potrošnika, tujih vlaganj in transparentne prodaje politično obvladovanega gospodarstva ter nižje javne porabe pa je že sodil v kategorijo radikalnega neoliberalizma. Razmišljanje o prodaji Telekoma (na vrhuncu cikla nove ekonomije, ko je bil vreden trikrat toliko, kot danes) je bilo nepremišljeno in (po 20 letih čakanja na pravi trenutek) prenagljeno.

Veje na kateri sedite - ni modro žagati. Konstruktivna politika ni idealizem ali naivnost, ampak je oportuno podpiranje tistih ukrepov, ki jih boste v prihodnosti uporabili sami. Kdor s pozicije šibkosti nasprotuje prav vsem zdravo- razumskim receptom za reševanje težav, lahko s pozicije moči izbira le še med norostjo in izdajo.

Najbrž smo kepo po hribu res vrgli mi. Z jedrnatim oznanilom da je cesar gol smo dregnili naravnost v gnezdo rdečih elit. Morali bi predvideti, da se bodo pred realnostjo branile tako, kot se vera pač brani pred znanostjo. Po drugi strani pa tudi drži, da bi resnične elite premogle toliko državniške razsodnosti, da ne bi zrušile vseh mostov v mesto...ker isti mostovi vodijo tudi iz mesta.

Uspeh propagande, ki so jo sejali je presegel pričakovanja. Odpor proti spremembam se jim danes vrača iz ravno tistih centrov moči, ki so jih krepili za potrebe nasprotovanja spremembam. Njihova vlada je postala žrtev lastnega (opozicijskega) uspeha.

Njena ideološkost in ne njena nekompetentnost pa je razlog, da so predlagani ukrepi tako nekvalitetni in zbirokratizirani. Socialni demokrati so v preteklosti medse privabili ljudi, ki jim besede merljiva korist, transparentna javna poraba in predvsem dobiček izzovejo epileptični napad. Zdaj morajo skupaj z njimi pisati zakone, ki bodo delovali v realnosti, kjer je dobiček gonilo napredka. Drobni popravki pokojninske in delovne zakonodaje, pretenciozno imenovani Pokojninska reforma in Malo delo so za konservativne socialistične frakcije morda res miselni presežki; realno pa ti predlogi sodijo v kategorijo gradualizma as usual.

Predlagane spremembe so kratkoročne. Vladi omogočajo predvsem mir v tem mandatu. Ničesar ključnega pa ne spreminjajo in tudi ničesar ne rešujejo. Pokojnine ostajajo v domeni države, izplačujejo se iz tekočih plač in bremenijo delavno aktivno prebivalstvo. Delo pa ostaja nefleksibilno.

Njihova plebiscitna zavrnitev kaže v kako globoke težave nas je pripeljalo desetletje Sovjetščine v javnem življenju. Drži, da so bili proti razočarani nad vlado in opozicijo - iz inata ali pa zato, ker so reforme zanič. Toda to na zadnjih volitvah ni bilo večina. Tehtnico so odločilno stran od vlade nagnile tiste skupine, ki so jo izvolile. Posledica poneumljanja zdaj-že-nekdanjih rdečih volilcev z neosocialistično propagando je, da nismo le reformno nesposobni, ampak po novem zavračamo tudi gradualne spremembe. Čas se je v Sloveniji popolnoma ustavil.

In kaj zdaj?

Nekateri namesto rešitev, ki bi delovale (pa so nepriljubljene) raje iščejo voditelje, ki bi vodili. Recept, ki ga je izumil nek avstrijski slikar in se pozneje razglasil za Nemca bi deloval, če bi blaginjo prenehali meriti z BDPjem in si omislili Stanovnikovo ljudsko demokracijo, Spomenkine ženske ali pa Žerjavove modrijane. Življenje bi v ekonomskem smislu postalo še bolj neznostno, vendar bi ohranili vso mitologijo in verovanja, ki se jim moramo v nasprotnem primeru odpovedati.

Drugi verjamejo v tujo upravo. Le ta bi sicer vpeljala finančno disciplino, vendar bi hkrati služila kot alibi sedanjim elitam, da se obdržijo na oblasti. Pred narodom bi cvilili, da ne podpirajo ukrepov - vendar so jih zli tujci prisilili vanje. Slovenijo bi slikali kot bogato deželo, ki jo izsušujejo povampirjeni kolonizatorji, po načelu: "What have the Romans ever done for us?"

Vlada in opozicija pa bi najraje hirali na obroke. Z gradualnimi rešitvami za en mandat, ki vodijo v še večje zadolževanje. In med ljudmi ustvarjajo točen vtis, da takšne reforme niso zdravilo, ampak bolezen.

Razlika med njihovo in našo potjo je jasna. Medtem, ko so se oni pripravljeni odpovedati blaginji, da bi lahko obdržali socializem v glavah; mi verjamemo, da se je treba odpovedati socializmu v glavah, da bi lahko ohranili blaginjo. Da je treba Slovenijo spremeniti od znotraj. Temeljito. In zdaj.

Mi smo na spremembe pripravljeni. Že deset let. Ne bojimo se jih. In ne skrivamo naših razmišljanj pred drugimi ljudmi. Navedimo jih nekaj.

Verjamemo, da je treba lustrirati sodstvo, ker naša pravna država ne deluje. Da bi morali zmanjšati in ustavno omejiti javno porabo in da to brez odpuščanja v javnem sektorju ni mogoče. Da bi morali sedanji pokojninski sistem postopno ukiniti in ga nadomestiti s kombiniranim sistemom, ki bi temeljil na zasebnih in javnih prihrankih. Da bi morali temeljito deregulirati trg dela - olajšati odpuščanje, ukiniti prevoz na delo in senioritetne dodatke. Da bi morali poenotiti davčno zakonodajo in uvesti enotno davčno stopnjo ter nizko obdavčiti kapital in dobičke. Da bi morali uvesti zasebno zdravstveno zavarovanje in zasebne zdravstvene storitve s socialno klavzulo po Švicarskem zgledu. Da bi morali uvesti vouchersko šolstvo in omogočiti staršem več izbire. Da bi morali transparentno prodati kontrolne deleže v vseh velikih državnih podjetjih in bankah, začenši z NLB. Tistemu, ki nam zanje ponudi največ denarja. Da bi morali unkiniti zakonodajo, ki po nepotrebnem zapira poklice in vzdržuje monopole.

Danes nas je premalo, da bi svoje vizije lahko uresničili. Naša krivda in odgovornost sta, da jih predlagamo. Krivda naših nasprotnikov pa, da jim zaradi svojih privilegijev nasprotujejo. Čigava je večja, bo pokazal čas.

Socializem, ki ga gradimo 65 let in je v celoti odgovoren za našo neuspešno spopadanje z gospodarsko krizo nas ni triumfalno pripeljal v socialni Eldorado...ampak do 500 evrskih plač in pokojnin. Zaposleni v državah, na katere smo ves ta čas gledali zviška in po mnenju ideologov tudi danes "propadajo"; imajo dvakrat višje plače od naših zaposlenih in za naše travme o njih sploh ne vedo.

Takšno stanje ne more dolgo trajati. Koliko mračnih tednov, mesecev ali let je pred nami naj napovedujejo ciganke, eno pa je gotovo: "Mi, ki danes živimo, bomo videli konec te norosti. Ta norost pa ne bo videla našega konca."

Koliko kdo dela?

2011-05-11T13:47:00.008+02:00

Graf prikazuje seštete plačane (v službi) in neplačane (v prostem času) ure dela posameznika po državah OECD.

Vir: Freakonomics

Verjemimo vladi in glasujmo proti

2011-05-11T13:36:00.006+02:00

Obljube v primeru zavrnitve pokojninske reforme:
- vlada bo prisiljena znižati javno porabo,
- vlada bo odpuščala iz javnega sektorja,
- vlada bo zmanjšala najrazličnejše transfere,
- pokojnine bodo v primerjavi s plačami še naprej realno padale,
- vlada bo bistveno težje najemala nove kredite.

Grožnje v primeru sprejetja pokojninske reforme:
- vlada bo ohranila ali zvišala javno porabo,
- službe v javnem sektorju bodo ne glede na krizo še naprej nedotakljive,
- upokojenci bodo v primerjavi s plačami prejemali višje pokojnine in
- vlada bo še naprej brezskrbno najemala kredite.

Himna nove levice

2011-05-03T21:35:00.002+02:00

Kaj pa Moskva?

2011-05-03T18:57:00.011+02:00

Javni projektni razpis za izbor predlogov za bivanje in delovanje slovenskih ustvarjalcev v stanovanjih v Berlinu, na Dunaju, v Londonu, New Yorku in Parizu, ki jih bo v letih 2011 in 2012 financirala Slovenija iz proračuna.

Povezava na razpis: Ministrstvo za kulturo

Rok za prijavo: 31. maja 2011

Če bo pokojninska reforma padla, bo treba varčevati tam, kjer najbolj trošimo, je dejal minister Svetlik. To so predvsem plače javnih uslužbencev, pokojnine in socialni transferji.
-- Minister Ivan Svetlik, 4. maja 2011

Srečen 1. maj!

2011-05-02T06:01:00.007+02:00

George Bush, 2001: "I want justice. There's an old poster out West that says, Wanted: Dead or Alive."
Barack Obama, 2011: "Justice has been done."

Specialne enote ZDA so 1. maja v Pakistanu ubile Osamo Bin Ladna.

Pred Belo hišo in na Time Square-u so se spontano začele zbirati množice.

Prenos praznovanj v živo

Srečen dan proti imperialistične fronte

2011-04-27T10:46:00.001+02:00

Zakaj vlada ne bo preživela padca pokojninske reforme?

2011-04-21T19:12:00.055+02:00

Iz Biltena javnih financ je razvidno da Slovenija potrebuje nov rebalans proračuna. Po domače: novo zadolževanje. Križaničeva vlada se je na začetku mandata odločila za hazard: ker smo bili nizko zadolžena država je stavila, da bo finančne krize konec prej, kot možnosti zadolževanja. Finančne krize je konec, lokalna gospodarska kriza pa se je šele dobro razplamtela. Proračun je v plamenih in vladni predstavnik za stike z javnostjo Borut Pahor javnosti zdaj že povsem iskreno pojasnjuje, da je sprejetje pokojninske reforme nujno, da bi lahko nadaljevali po poti zadolževanja.

Še nobena vlada doslej ni govorila resnice z manj dlak na jeziku:

"Pokojninske reforme ne sprejemamo zato, da bi uredili pokojninsko področje ampak da bodočim upnikom demonstriramo sposobnost Pahorjeve vlade - vladati."

Ker je tudi ta vlada namesto reform doslej izvedla le priljubljene protireforme - povišala minimalne plače, z dokapitalizacijami utrdila lastništvo v državnih bankah, zagotavljala varnost državnih služb za vsako ceno, iz proračuna plačevala podjetjem, da niso odpuščala nepotrebnih kadrov - in se na sploh obnašala, kot da je cilj ekonomske politike v državi vse drugo le BDP in stabilno gospodarstvo ne, že dlje časa ne živimo več od tega kar ustvarimo, ampak od tega, kar nam posodijo.

Izguba suverenosti, pred katero premier opozarja se je že zgodila. Postali smo Kosovo. Edini vir preživetja našega državnega aparata v sedanji obliki so tuja posojila. Če naši oblasti pred tujimi investitorji odpade še zadnja tančica kredibilnosti, je z njo konec. Četudi bi ji pri njenih volilcih pomagal novi mesija; ji pred upniki ne bi. Ti si želijo rezultatov. Namesto občutij pri njih štejejo le številke in dejanja.

To je tudi odgovor na vprašanje, ali lahko vlada preživi morebiten padec pokojninske reforme. V sedanji obliki to skoraj ni verjetno saj brez kredibilnosti pred tujimi investitorji do konca mandata ne bi več mogla financirati svojega obstanka na oblasti. Soočeni z dilemo iz konca osemdesetih let bodo zelo verjetno raje sestopili sami kot tvegali, da jih v nekem trenutku odnese pobesnela ulica.

Izobraževalni mehurček

2011-04-20T14:17:00.012+02:00

Realna poraba davkoplačevalskega denarja na 17 letnika (modra črta) in rezultati testov (vse druge barve) kažejo, da so učinki dodatnega vlaganja v izobraževanje v ZDA od srede osemdesetih do danes praktično nični.

Z grafa je odčitljiv tudi učinek predvolilne podpore sindikatov izobraževanja kampanji Baracka Obame.

Naučeni argumenti in kmečka pamet

2011-04-17T19:46:00.009+02:00

Izpodbijanje legitimnosti Referenduma o malem delu zaradi pregovorno nizke volilne udeležbe je toliko manj razumljivo v luči dejstva, da je proti zakonu glasovalo toliko volilk in volilcev, kot jih je na volitvah leta 2008 skupaj glasovalo za vladni trojček, ki je zakon predlagal. V poljudnem jeziku: "Če je nelegitimen rezultat referenduma je merjeno z enakimi vatli nelegitimna tudi vlada."

Atlas Shrugged, film

2011-04-16T21:59:00.006+02:00

Film, posnet po istoimenski knjigi Ayn Rand, po Svetem pismu drugi najvplivnejši knjigi vseh časov, so začeli v svobodnem svetu prikazovati 15.aprila 2011.

Kako je Slovenec iskal prihodnost

2011-04-16T19:46:00.004+02:00

(Pripoved s foruma Financ)

Gre Američan po cesti in sreča Slovenca. Američan hodi z vedrim in odločnim korakom, dobre volje, nasmejan in cool, Slovenec pa, po svoji stari navadi, zakrknjen, nezaupljiv, mrk, črnogled, tečen in utrujen.

"Howdy, partner" veselo pozdravi Američan. "What's up ?..." Potem naenkrat prebledi in beseda mu skoraj obstane v grlu: " Džizs, Janez... A veš, da imaš 129 pijavk prisesanih na glavi ? Ni čudno, da si cel izcuzan. Daj, naj ti pomagam..."

Slovenec, še pred sekundo napol crknjen, promptno besno zarenči nazaj:

" Mrš, stran od mene, svinja neoliberalna imperalistična ! Ti boš polagal svoje umazane tace name ? Ti prekleti fašistični okupator, kapitalistični manipulator. Ne boš ti mene na limance ! To niso nobene pijavke, ampak 129 nenadomestljivih rdečih starcev , politikov, menedžerjev in uglednih akademikov - to je moja elita, nujno potrebna za srečno prihodnost moje domovine. Zato odjebi, kavboj primitivni, in mi raje povej, ali je to cesta za prihodnost ?"

Američan gleda začudeno, potem zamahne z roko in pravi : "Whatever... Sicer pa - ja, to je cesta za prihodnost. Goodbye!"

In gresta naprej, vsak na svojo stran.

Potem Slovenec sreča Avstrijca, dobro rejenega, zadovoljnega, rdečeličnega, v irhastih hlačah in s širokim nasmehom na obrazu. Pa Avstrijec prijazno pozdravi:

"Grüss Gott, sosed ! Kako k..." In tudi Avstrijcu zamrzne beseda v grlu. "Donnerwetter, Janez... A veš, da nosiš na hrbtu 200 kilogramskega zamaščenega prasca, ki te za povrh še nateguje v rit ? Kako lahko to prenašaš ? Daj mi dovoli, naj ti pomagam..."

In Slovenec, ki je še pred sekundo deloval kot na smrtni postelji, ponovno oživi:

" Jebi se, jodlar smrdljivi, ki si v 1000 letih okupiral 70% slovenskega narodnostnega ozemlja ! A te je kdo kaj vprašal ? Sicer pa, to na mojem hrbtu ni nikakršen 200 kilogramski zamaščeni prasec, ki me za povrh še nateguje v rit, temveč je to državni aparat, nujno potreben za srečno prihodnost moje domovine. Auu...nekaj mi škripa v križu..."

"Zum Teufel, Janez, a ne vidiš, da ti škodi... Vrži tega prasca takoj dol, še preden boš cel pohabljen ! Naj ti pomagam, no..."

" Stran, ti prekleti avstroogrski naci, stran od mene ! Ti ne razumeš, kaj pomeni biti Slovenec. Jaz znam stisniti zobe, znam potrpeti... Auuu... ne pa tako kot vi, mehkužci, ki mislite, da se da vse rešiti z zdravo pametjo...Auu, kako to boli...prekleto življenje ! Zdaj mi pa povej, ti kmetavzar v irhastih hlačah - a je to cesta za prihodnost ?"

Avstrijec gleda zmedeno in sočutno na Slovenca, potem skomigne z rameni, in pravi: "Jawohl, to je cesta za prihodnost... Aufwiedersehen."

In gresta naprej, vsak na svojo stran.

Potem pride mimo Madžar. Madžar je že na prvi pogled dokaj revnejši od Američana in Avstrijca. Njegov obraz je rahlo upadel, kot bi ravno okreval po dolgi in težki bolezni. Ampak vseeno prijazno pozdravi Slovenca:

" Servusz, sosed Janosz... Lepo te..." In mu zamrzne beseda v grlu. " Madona, Janosz... a veš, da ti sedita na ramenih dve debeli, zlovešči črni vrani, ki ti kar naprej krakata direktno v ušesa ? Ubožec, kako lahko to prenašaš ? Daj, naj ti pomagam, pregnal jih bom..."

In spet se Slovenec z zadnjimi napori vzravna in besno zarjove :

" Spizdi, ti preklemani golaž-fašist, ti boš mene učil ? Haha, poglej se, reveža... Javi se, ko boš imel tak standard, kot je pri nas. Sicer pa, to nista nobeni debeli, zlovešči črni vrani, ki mi kar naprej krakata v uho ! Na levi strani so moji slovenski mediji, ki me nenehno obveščajo o imperialističnih zarotah zahodnih sil in njihovih domačih petokolonaških špijonih , na desni strani pa izobraževalni sistem, ki me neprestano uči, kako moram misliti in se obnašati v skladu z načeli revolucije. To ti ne razumeš, madžaroš nekulturni, necivilizirani... Oboje je nujno potrebno za srečno prihodnost moje domovine. Zdaj mi pa samo še povej, ali je to cesta za prihodnost ?"

Madžar, še vedno rahlo negotov in krhek od komaj prestane bolezni, katere strašne simptome očitno prepoznava tudi pri svojem sogovorniku, se sicer začudi Janezovemu odzivu, nato pa vendarle rahlo pokima: "Igen, Janosz...To je cesta za prihodnost. Adijo."

In gresta naprej, vsak na svojo stran.

In tako hodi Slovenec dalje, s 129 pijavkami, prisesanimi na glavi, z 200 kilogramskim zamaščenim prascem na hrbtu, ki ga povrh še jebe v rit, na ramenih pa z dvema debelima, zloveščima vranama, ki mu neprestano krakata v levo in desno uho.

"Prekleto življenje," zastoka Slovenec vsake toliko časa, ko ga nihče ne vidi. "Auu, kako boli križ... Joj, ko bi ti dve vrani vsaj za trenutek utihnili... Ko bi si lahko vsaj za minuto odstranil te pijavke iz glave...Auu, ko bi mi lahko ta 200 kilogramski prasec vsaj enkrat povlekel tiča iz riti... Prekleto življenje..."

In hodi naprej. Dan gre h koncu in pokrajina se začenja spreminjati. Zelena, bujna dežela, skozi katero je hodil na začetku svoje poti, postopoma prehaja v temačno, sivo puščobo, polno zapuščenih, zanemarjenih stavb, neobdelanih polj, razbitih oken na hišah... Povsod tišina in zlovešč občutek destrukcije, obupa, apatije... In nikjer nikogar. "Kam grem, kam grem ?" se vpraša Slovenec. "Saj to je vendar cesta za prihodnost, mar ne ? Čudna neka prihodnost..."

In potem , nekje v daljavi, Slovenec končno spet zagleda postavo, ki se mu približuje. Slovencu zaigra srce, ker bo lahko spet spregovoril s človekom... ampak se hitro obvlada in si nadene svojo standardno zakrknjeno, mrko masko, tisto za posebne priložnosti.

Ta, ki prihaja nasproti, je drugačen od vseh, ki jih je videl do sedaj... Črnolas je, neobrit, v ponošeni obleki, skoraj malo raztrgan, ampak vseeno vedrega obraza in jasnega pogleda. Slovenec ga gleda nezaupljivo, poln sumničenja.

" Salam Aleykum, kolega ..." veselo pozdravi Egipčan. " Kam pa, kam ? .... " In mu zamrzne beseda v grlu, tudi njemu, ki se je ravno skobacal izpod 30-letne diktature.

" Pri Preroku Mohamedu ! Janez, a veš, da te po nogah grize 7 nadležnih sfriziranih pudljev, ki so te obgrizli že skoraj do kosti ?! Joj, ena pudlica te grize celo za jajca... Glej, cele noge imaš že krvave, izkrvavel boš ! Naj ti pomagam, pregnal jih bom ..."

In spet vzroji naš kranjski Janez, spet v trenutku odpadejo vsi njegovi dvomi :

" Kaj ?! A prav slišim ? Ti, smrdljivi Arabec, ki spiš v dreku in natepavaš ovce, ti boš meni govoril ? Umakni se mi s poti. Sicer pa, to niso nobeni sfrizirani pudlji, temveč je to slovenski pravosodni sistem, vključno z odvetniki, tožilci in represivnimi organi. Ta je še posebej ključen za srečno prihodnost moje domovine ! Le tiho bodi in mi daj mir..."

In Slovenec se odločno požene naprej, mimo Egipčana, s krvavimi nogami, bolečim križem in zmedeno glavo...A po par korakih ga senca dvoma le premami. Ustavi se, se obrne in naduto zakliče Egipčanu : "Hej, smrdljivec, povej mi... a je to RES cesta za prihodnost ?"

Egipčan je rahlo jezen in malo ga ima, da bi nadutežu pretipal obisti... Vendar ima čisto dovolj drugih, pomembnejših opravkov. Mudi se mu. Zato le pokima: "Ja, Janez... to je cesta za prihodnost. Srečno. "

In gresta naprej, vsak na svojo stran.

Zdaj je Slovenec že resnično utrujen. Izgubil je že mnogo krvi, pijavke ga sesajo, pudlji grizljajo, vrane krakajo, prasec ga jebe brez prestanka... Ampak on gre naprej. Pokrajina postaja vedno bolj podobna puščavi, le tu in tam ob cesti raste še kak posušen grm na zadnjih vzdihljajih. Ruševine , uničeni tanki, sežgani avtomobili... "Kam sem prišel ?" se sprašuje Slovenec. Spusti se noč. Nikjer nikogar. Slovenec pa še kar hodi, hodi... Nato se mu zazdi, da zasliši pred sabo korake, ki se mu približujejo...Da, res je. Nekdo je tam.

"Free Libya !" se zadere iz noči. "Free Libya, Janez..." se zareži Libijec, ko se končno srečata. Libijec je pretepen, okrvavljen, raztrgan, z minometom na ramenu, ampak z neustavljivim žarom v očeh, poln upanja, poln življenja... Obraz mu žari. "Janez, prijatelj, kako sem vesel, da sem te srečal. Si prišel pome, da mi pokažeš pot ? Hvala ti, efendi, hvala ti. Pridi, pojdiva skupaj v prihodnost ! Daj mi roko, brat, greva skupaj za vsemi ostalimi."

Slovenec sumničavo odtegne roko. Kaj je zdaj to ? Je to prihodnost ? Nekaj mu ni jasno. Kljub temu ne pokaže zmedenosti. Sikne skozi stisnjene zobe:

" Ne dotikaj se me, prase umazano... Poglej se, kakšen si ! Uprl si se svojemu dobremu polkovniku in kaj imaš zdaj od tega ? Ha ! Ranjen si, lačen, raztrgan... Bedak. Kje je tvoja varnost, kje je tvoja zaščita ? Vsemu si se odpovedal, le za to iluzijo svobode in prihodnosti. Hahaha, kak idiot. Takih ljudi, ki se uprejo svojim avtoritetam, jaz ne spoštujem. Nič nočem s tabo, bandit kontrarevolucionarni... "

Libijec ga gleda začudeno in rahlo razočarano...Ampak vseeno mu je. Njegova pot je jasna, njegov pogled uperjen v eno samo točko na obzorju. Pripravljen je tudi umreti za svojo svobodo. Slovenca ne bo mogel nikoli več razumeti. " Ja, škoda, Janez... sem mislil, da bova šla skupaj, bi nama bilo lažje. Ampak, ni panike...Lahko grem tudi sam. Ampak, nekaj sem vseeno radoveden... daj mi še prosim povej, kaj je ta 300 kilogramska krogla kompaktnega postanega dreka, ki jo tako skrbno valjaš pred sabo, kot hrošč govnač ?"

Slovenec se zdaj junaško izprsi, kolikor mu to še omogoča pohabljeni križ, in ponosno izjavi:

" To, ti kontrarevolucionarni pro-zahodni sodelavec temnih imperialističnih sil, to ni nobena 300 kilogramska krogla kompaktnega postanega dreka... To, ti fašistični nelojalni terorist, ki tega ne boš mogel nikoli razumeti - to je moj Ponos. My Precious ! To je moja slavna revolucionarna preteklost, brez katere ni srečne prihodnosti moje domovine ! Nosim jo s sabo, kamorkoli grem. Raje crknem, kot da bi se ji odpovedal."

Libijec gleda Slovenca, zabodeno kot tele v nova vrata... In reče le : "Ojoj!"

Potem si zadega svoj minomet na ramo, se obrne in stopi z odločnim korakom naprej, ne da bi se sploh poslovil od Slovenca. Mudi se mu... Prihodnost ga čaka. Nima časa za neumnosti.

Slovenec gleda za njim. Nekako se mu zdi, da je prišel do točke, kjer ni več vrnitve... Ampak vseeno še zakliče za Libijcem: "Hej, a je to cesta za prihodnost ?"

In Libijec se obrne in se zasmeje: " Je, seveda je cesta za prihodnost...Ampak, Janez, ti hodiš v napačno smer. Čao."

Potem se Janez ustavi. Pijavke na glavi mu še naprej sesajo kri, 200 kilogramski prasec je še vedno zadovoljno pozicioniran na njegovem hrbtu, pudlji mu grizljajo jajca, vrane še vedno krakajo svojo mračnjaško lajno, 300 kilogramska krogla postanega dreka še vedno čaka, da jo bo zakotalil naprej... Takrat se Janezu počasi, počasi začne svitati.

"Zakaj moram vse to prenašati ? " se vpraša. " Ali res MORAM ? Zakaj ne bi odvrgel tega prasca s hrbta, odstranil pijavk, zbrcal pudljev s svojih nog, nagnal teh fatalističnih vran s svojih ramen... In zakaj, zakaj, zakaj, ZAKAJ bi moral v nedogled s sabo, kamorkoli grem, vlačiti to smrdljivo, popolnoma neuporabno 300 kilogramsko kroglo ? Zakaj ?"

Toda... Še v tistem trenutku, ko začne Janez razmišljati svoje prve kontrarevolucionarne misli, to zaznajo pijavke, prisesane na njegovih možganih. Pijavke nemudoma pošljejo signal vranam, da je treba takoj drastično povišati glasnost krakanja, tako da ne bo imel Janez več niti priložnosti misliti. Pijavke tudi sporočijo 200 kilogramskemu prascu, da naj ga zatlači še globlje v Janezovo rit, pudljem pa, da zagrizejo še odločneje v njegove kosti. Protinapad parazitov je učinkovit. Janezu se od povečanega pritiska skoraj zmeša. Kot dobri primerek Pavlovovega psa, ki zna refleksno reagirati na zunanje signale, takoj poveže svojo prepovedano kontrarevolucionarno misel z bolečino v riti, v ušesih in kosteh. Takoj, ko neha misliti, pijavke sporočijo ostalim parazitskim sodelavcem, da lahko pritisk spet popustijo. Terapija doseže svoj namen in Janez je ponovno nevtraliziran. Oddahne si. Če ne bo mislil kontrarevolucionarnih misli, bo smel živeti. Sicer je res, da bo to bolj životarjenje, ne življenje... Ampak njegova domovina bo srečna. In lahko bo še naprej opravljal svojo primarno dolžnost - kotaljenje 300 kilogramske krogle postanega dreka, kamorkoli bo šel. Zdaj je Janez spet pomirjen.

"Saj, moje življenje je res prekleto težko...auu, kako me boli križ...pa rit tudi... pa jajca...pa malo se mi že blede v možganih od pomanjkanja krvi in od vsega tega krakanja. Ampak sem še vedno dovolj dober, da opravim svojo dolžnost. Prihodnost je pa tudi precenjena... Poglej te bedake, ki sem jih srečal na cesti. Vsi rinejo v to prihodnost, v to svobodo, tudi če so goli, raztrgani in pretepeni. Vsi so pripravljeni tvegati. Ampak zakaj ? Saj prihodnosti ne poznamo. Zakaj bi torej rinili v njo, če je tako nezanesljiva ? Preteklost je lepša. Preteklost je varna. Preteklost je fiksna in stabilna. Tam se nikoli nič ne spreminja. Tam je že vse napisano in vedno bo tako. Ja, prava pot je v preteklost, in ne v prihodnost."

In Janez se vzravna, kolikor se še more, zagrabi svojo kroglo dreka in jo odkotali dalje.

Čas za odhod

2011-04-13T12:44:00.007+02:00

Samo šestnajst ljudi v državi ne razume, da je konec. Da je malo delo sprožilo domino efekt, ki se bo končal z njihovim odhodom. Socialdemokratske reforme so izgubljene, zato bi v izogib novim referendumskim stroškom parlament moral vreči Zakon o gradnji objektov, ki prepoveduje gradnjo v lastni režiji.

Največja travma levice v tem trenutku tako ali tako ni več padec reform. Ampak dejstvo da vsak dan ko ostaja na oblasti - prispeva dodaten promil k volilnemu rezultatu Janeza Janše.

Čas je za odhod.

Malega dela ne bo

2011-04-10T19:07:00.006+02:00

Zgodnji podatki kažejo, da so volike in volilci Zakon o malem delu zavrnili.

Povezava na rezultate:
- Državna volilna komisija

Študentsko delo kot model ureditve trga dela

2011-04-07T18:17:00.047+02:00

Če na referendumu glasuje 10 ljudi in jih je 5 proti, 3 za, 2 pa oddata neveljavni glasovnici - bo zakon zavrnjen s 50% glasov proti in 30% glasov za. Če se 2 osebi, ki sta oddali neveljavni glasovnici odpoveta glasovanju - pa je brez njiju razmerje 62.5% proti in 37.5% za zakon.

Neveljavna glasovnica je zato najboljši protestni glas. Z njo ohranjate razmerje med zagovorniki in nasprotniki zakona in hkrati sporočate, da vam ni vseeno.

Sam jo bom oddal, ker je sedanje stanje nevzdržno in predlogani zakon ne vzpostavlja boljšega.

Dobičkonosni študentski servisi

Predlagatelji zakona trdijo, da sedanji zakon omogoča študentskim servisom dobičke. Kot, da bi bilo z dobički kaj narobe? Zakaj Katja Slehernik ne bi smela z dobrim delom tudi dobro zaslužiti? Ustvarjanje dobičkov s posredovanjem dela bi bilo sporno le, če ne bi bilo vsem enako dostopno. Zaradi prevladujočega položaja na trgu ali pa zato ker bi politika in uradniki omejili prost vstop v ta poklic oziroma v to dejavnost. Novi zakon uvaja oboje. Namesto enakih možnosti za vse bodo politiki izbirali kdo sme in kdo ne sme posredovati dela; ter regionalno omejevali konkurenco.

Ureditev, ki bi jo podprl: Dejavnost posredovanja dela (ki ni omejeno le na malo delo) sme opravljati vsako podjetje in posameznik brez omejitev, vključno s prostim oblikovanjem politike provizij. Edina omejitev je, da nobeno podjetje ne sme imeti prevladujočega položaja na trgu.

Financiranje privilegiranih lobijev

Nekdanje družbeno- politične organizacije, ki so se ob padcu socializma na silo preobrazile v privilegirano "civilno družbo" se še vedno financirajo iz proračuna ali pa vsaj z asistenco države.

Medtem, ko morajo vse druge skupine državljank in državljanov za svoje delovanje skrbeti z lastnimi viri, se sindikalne članarine odvajajo kar od plače.

Medtem, ko demokratična javnost živi od prostovoljnih prispevkov članov in simpatizerjev, se študente prisilno včlanjuje v nekakšno državno orkestrirano študentsko organizacijo, ki se ji povrhu dodeljuje milijone iz naslova študentskega dela.

In namesto, da bi tem sramotnim socialističnim (in totalitarnim) praksam privilegiranja točno določenih lobijev in ljudi zakon storil konec; politika skuša za drobiž podkupiti še upokojence. Med lobije, ki naj bi se financirali iz naslova malega dela, dodaja še psevdo- upokojensko organizacijo Kožuh Novakove.

Ureditev, ki bi jo podprl: Odvzem privilegijev nekdanjim družbeno političnim organizacijam, njihovo izenačenje z vsemi drugimi demokratičnimi združbami državljank in državljanov. Članstvo v študentskih in upokojenskih organizacijah sme biti le prostovoljno. Financirajo se iz lastnih virov (denimo: prostovoljno zbranih članarin). Iz naslova dela pa se ne odvaja nobenih sredstev za njihovo delovanje.

Višja socialna varnost študentov

Sedanja ureditev naj študentom ne bi nudila ustrezne socialne varnosti. Zato se predlaga njihovo dodatno obdavčenje s čimer bi se jim zagotavljalo določene socialne pravice. Številne socialne pravice -denimo do pokojnine v državno uradniški režiji- so kot bi informatiki rekli, "v oblaku" in je malo verjetno, da jih bodo študentje sploh kdaj deležni. Oziroma, če zapišemo drugače - bodo te "študentske socialne pravice" sumljivo bolj koristile sedanjim upokojencem in javnemu sektorju, kot študentom.

Študentje se tega zavedajo in so zato, paradoksalno, največji nasprotniki zakona, ki naj bi jim jamčil večjo socialno varnost.

Skladno z ekonomsko teorijo je namreč ravno zaradi izjemne fleksibilnosti in nereguliranosti študentskega dela stopnja brezposelnosti na trgu študentskega dela 0% (z besedo: nič odstotkov). Praktično vsak študent, ki želi delati, najde delo. V kontekstu reguliranja trga dela ni socialno varnejšega angažmaja od tega. Povrhu pa so konkurenčnejši od delavcev.

Posledično sedanje stanje ni pravično do zaposlenih, saj jim študentje predstavljajo nelojalno konkurenco. Toda, tudi novi zakon ne izenačuje pogojev za delo. Ohranja isto dualnost trga dela, le da država nekoliko bolj primakne svoj lonček.

Ureditev, ki bi jo podprl: Popolno izenačenje vseh akterjev na trgu dela in popolna odprava študentskega dela. Namesto zakona, ki zgolj dodatno obdavčuje in regulira študentsko delo bi podprl zakon, ki bi postavil enaka pravila za vse -študente, brezposelne, zaposlene, upokojence- ne glede na njihov status, in bi manj obdavčeval in manj reguliral delo vseh ljudi. Študentsko delo je zgodba o uspehu. Ni ga treba narediti podobnejšega rednim zaposlitvam, ampak je treba redne zaposlitve narediti podobnejše študentskemu delu.