četrtek, maj 03, 2012 18:24
Čez prvomajske praznike smo s prijatelji na Banjaluških čevapih, oziroma na neoliberalni politično- ideološki urici (z doktorji strojništva, fizike, elektrotehnike; torej v izrazito prostaškem in ne- intelektualnem ambientu) razmišljali o tem, kako v Sloveniji na univerzi uvesti šolnine, brez, da bi jih dejansko uvedli. Odkar delam na Ministrstvu za finance in me ima Tamara Vonta zelo rada, moram pred vsako takšno izrečeno mislijo opozoriti še, da le- ta ni uraden predlog in ne predstavlja stališča Ministrstva; ali pogajalske skupine; ali socialnih partnerjev; da ni niti strokovna niti globoko premišljena in najbrž tudi ni brez napak. Če kakšno najdete vam bom zanjo hvaležen. Je popoldansko razmišljanje o tem, kako bi lahko naredili omleto, brez, da bi razbili kakšno jajce."V nekaterih okoljih je še globoko zakoreninjena nekdanja miselnost, da bi ljudje, ki jim takšne heretične misli sploh padejo na pamet takoj morali izgubiti državne službe. Old habits die hard."Prvi korak k uvedbi šolnin bi bil ... uvedba šolnin. Višina šolnine bi bila simbolična, pa hkrati dovolj visoka, da povprečen Slovenec in Slovenka tega denarja ne bi želeli izgubiti. Za povprečno gospodinjstvo je boleča meja 2.000 evrih / letnik, skeli pa že tudi mnogo nižje.
Vendar pa te šolnine niti študentu, niti njegovi družini ne bi bilo treba plačati. Ne bi bilo potrebno niti najeti posojila. Reden študij bi še naprej plačevali iz davkoplačevalskih sredstev.
Na začetku študija bi študent od države dobil ciklični voucher, ki bi bil vreden natanko 2.000 evrov. Z njim bi si lahko plačal katerikoli (najprej prvi) letnik študija. Po vsakemu uspešno zaključenem letniku bi mu fakulteta ciklični voucher vrnila in bi ga lahko uporabil za plačilo naslednjega letnika.
Če bi šolanje zaključil brez ponavljanj, bi po diplomi ciklični voucher, ki bi mu ga fakulteta vrnila za uspešno zaključen četrti letnik, vrnil državi. S tem bi poravnal svoj implicitni dolg in univerzitetno izobrazbo bi mu v celoti plačali davkoplačevalci.
Če bi mu enkrat spodletelo, bi mu država izdala ponavljalski voucher. Enkrat lahko spodleti vsakemu in mlademu človeku je treba dati drugo priložnost. Toda, ker bi mu do trenutka diplome država izdala že dva voucherja, študent pa bi ob zaključku zadnjega letnika državi lahko vrnil le enega, bi moral drugega po diplomi plačati iz lastnega žepa. Poenostavljeno povedano bi moral po diplomi plačati le tisti letnik, ki ga je ponavljal. Oziroma tiste ciklične voucherje, ki jih ni vrnil državi.
Kaj pa, če bi študent padel več kot enkrat? V tem primeru bi imel šolanje še vedno možnost nadaljevati. Toda na lastne stroške. Kar pa bi ga oviralo le do do uspešno zaključenega letnika, ko bi dobil nazaj ciklični voucher in bi se lahko znova šolal na davkoplačevalske stroške. Če voucherja nekaj let ne bi porabil, bi mu zapadel in bi ga moral plačati.
Navidez komplicirana zamisel (ugovor bi bil, da je enostavneje vsakemu omogočati le eno opravljanje vsakega letnika) ima pred alternativami določene prednosti. Prva je, da študentom s socialno šibkim zaledjem omogoča nadaljevanje študija, račun za ponavljanje pa lahko plačajo pozneje. Druga je, da kaznuje vpise zaradi statusov. Kazen za padec ni več plačilo naslednjega letnika, ampak plačilo zapadlega voucherja. Če se že plača voucher se pravzaprav mnogo bolj izplača vrniti na univerzo in uspešno zaključiti študij. In tretja prednost je, da krepi pojem odgovornosti in zavedanja, da študij nekdo plača. Resnega k sreči nekdo drug, neresnega pa šaljivec.
problem se pojavi le ker ni dorečeno kaj se zgodi če se odločiš po prvem letu nehati saj lahko voucher vrneš brez posledic
No vidis, pa se enkrat se kar strinjava. Meni se morda se 2000EUR zdi malo. Ampak, kakorkoli. Jaz bi recimo vpeljal se par drugih stvari:
- Kadrovske "stipendije", ki bi krile tako solnino, kot del zivljenjskih stroskov. V zameno bi diplomant delal (tri ali pet let, pac odvisno od dolzine studija) v podjetju, ki bi mu to stipendijo podelilo. Ce ne bi izdelal, bi pac krsil pogodbo in bi nastopile klavzule, ki bi bile tam zabelezene (Zagotovo bi lahko vkljucevale tudi olajsevalne okoliscine, kjer bi se placilo odlozilo ali iznicilo). To je win-win - kot student ves, da bos imel sluzbo, ko diplomiras. Kot delodajalec, ves da bos imel izobrazen kader. Ce te hoce kdo drug, te vedno lahko odkupi od prvotnega financerja (po podobnem principu kot nogometase ali zdravnike). To s seboj pripelje tudi to, da Univerze ne morejo vec biti financirane po stevilu vpisanih studentov. Kdo pa rabi 1000+ ekonomistov na leto?
- Socialne stipendije za nadarjene, ki bi tako kot kadrovske, krile solnino in del zivljenjskih stroskov. Te bi bile nepovratne in namenjene tistim studentom, ki izhajajo iz revnih okolij, vendar imajo akademski potencial.
- Studentski kredit po vzoru Anglije (torej solnina + zivljenjski stroski), odplacujes ga 20 let, po 20-ih letih nehas ne glede na to, ce si ga odplacal v celoti ali ne. Zacnes ga odplacevati sele ko imas sluzbo s placo, ki presega nek vnaprej dolocen znesek (v Angliji, ta hip okoli 20.000 GBP letno, pred davki). Ce take sluzbe nimas, pac ne odplacujes. Ce jo imas in jo kasneje izgubis, se odplacevanje za ta cas zamrzne. Tu vecina studentov jemlje kredite in obenem se dela, da krediti niso tako visoki. BTW, zanimivo, v Sloveniji je student, ki dela v baru malodane luzer, tukaj ljudje cenijo ce si sposoben obdrzat delo, ne glede na to kaksno je.
Par mojih prijateljev si je denar *izposodilo* od starsev in jim zdaj pocasi vracajo.
Ob vsem kar sem napisal pa mislim, da bi moralo nujno veljati tole: 100% denarja za solnine (razen davka, ki ne sme biti visok, ce sploh je) mora ostati na Univerzi. Solnina ne sme financirati drzave. V zameno Univerza nudi kvalitetno storitev. Obenem so tu (in mislim, da bi tako moralo biti tudi v SLO) Univerze delno financirane tudi s strani drzave (ob solninah) - drzava ve, da je tu vec momentov: a) visoko in kvalitetno izobrazen kader ima visoko "dodano vrednost" in poganja inovacijo in b) kvalitetne fakultete privabijo tuje studente, ki so ogromen vir dohodka (v Exetru je solnina za studente izven EU 15000 GBP letno. V biznis schoolu 40000 GBP letno).
Tu, v Angliji, so Univerze vodene tako kot vsako drugo podjetje. Pro-rektor Univerze v Exetru, Steve Smith se podpisuje kot Vice Chancellor and CEO of University of Exeter. Ja, pro-rektor. Rektorji na angleskih univerzah nimajo nobene realne moci, izbrani so bolj na podlagi tega kako slavni so (tu, v Exetru je rektorica bivsa voditeljica otroskih televizijskih oddaj - vsi jo poznajo, z njo so rasli gor, ona pa se pojavi z zlato ketno na vratu, ko je treba podeliti diplome ali nagovoriti nove studente). Rektor Univerze v Cambridgeu je, denimo, Princ Philip, ki zagotovo nima niti casa niti volje, da bi pri svojih 90+ letih vodil Univerzo.
Univerzo dejansko vodi pro-rektor in vodi jo kot biznis. Exeter je v par letih prilezel na 7. mesto v skupnem sestevku v Angliji. Pred S. Smithom, je bil 39. Seveda to s seboj prinese tekmovalnost in profesorji se morajo potruditi za svoje mesto - ce se jim tak tempo upira, grejo lahko delat na kako nizje rangirano univerzo. Placo bodo imeli zelo podobno, ce ne identicno, vendar zlepa ne bodo napredovali. V akademskih krogih tudi nikoli ne nazadujes, vse kar se lahko zgodi je, da nekje obstanes (seveda lahko tudi izgubis sluzbo na neki Univerzi, vendar ne mores iti na slabse placano delovno mesto nekam drugam. Ko imas nek naziv, ga nosis s sabo).
Nadaljevanje v naslednjem mesidzu...
Jaz bi vpeljal solnine in ukinil studentsko delo. V izdatni meri bi otezil brezvezno vpisovanje na programe samo zaradi statusa. Fakultete bi financiral glede na "impact rating" - mednarodno ali lokalno priznano raziskovalno delo - Bolj ko je prelomno, vec denarja dobis. Nobene razlike ne bi delal med naravoslovnimi ali druzboslovnimi programi.
Absolutno ne bi financiral Univerz, ki ne izpolnjujejo osnovnih zahtev za kvalitetno delo (vse, ki nimajo svojih raziskovalcev, knjiznic, narocil na publikacije, prostorov, lastnih profesorjev itd).
Izobrazba naj ne bo preprost nacin za pridobivanje studentskih bonov in subvencionirane prehrane (na eni strani) in udobna sluzba, kjer ti ni treba prav dosti delat, ko si enkrat nekam prilezel. Da ne bo pomote, marsikdo na slovenskih univerzah trdo dela, da me ne bi razumel, kot da kar nekaj pocez udriham po slovenskih akademikih.
So pa tudi carji, kot npr. nek slovenski profesor (spola in imena namerno ne izdajam), ki se je prijavil na mednarodno konferenco z dolgoletno tradicijo, ki smo jo organizirali tu v Exetru s prispevkom (parafraziram) "Ekonomska psihologija v kriznem menedzmentu". Ko sem bral povzetek prispevka (med drugim sem bil v komisiji ki je izbirala prispevke) je bilo zelo hitro jasno da doticna oseba sploh ne ve kaj ekonomska psihologija je, o anglescini pa raje sploh ne bi izgubljal besed. Doticni osebi smo poslali vljudno pismo, da bi lahko predstavil poster s svojim delom, za predavanje pa to ni. Avtorja nismo takoj zavrnili malo tudi zato, ker je moj sef naivno mislil, da je dobro zame, ce se povezem s kom iz Slovenije, da bom imel kake naveze potem, ko doktoriram (on preprosto ne more razumeti, kako v resnici funkcionirajo univerze pri nas), kljub mojemu insistiranju da si raje odrezem nogo kot da bi delal v doticni kvazi ustanovi s kvazi znanstveniki. Avtor nam je odgovoril, da bo z veseljem prisel, placal kotizacijo (370 GBP) in... se nikoli ni pojavil. Ko sem se malo pogovarjal s kolegi je postalo jasno, da ni neobicajno, da si ljudje najdejo neko konferenco v tujini, stroske jim krije njihova fakulteta oni priletijo in malo odpocitnikujejo (v tem primeru) v Londonu in grejo domov. Doticna oseba nam je dva meseca kasneje pisala, ce bi ji lahko po posti poslali potrdilo o udelezbi, ker ga rabi za uveljavljanje potnih stroskov. Moj sef me je (zopet dokaj naivno) klical in spraseval ce naj mu potrdilo poslje, ces oba sta iz Slovenije, pa ce ji grem zdej na roko, ti bo pa mogoce sla na roko, ko bos rabil sluzbo. Heh. As if.
Rešitev, kot jo vidim jaz, je preprosta. Plačljivo visoko šolstvo, država pa naj zagotovi posojila z minimalno obrestno mero in nizko anuiteto.
To bi po mojem pomagalo rešiti dva problema: najprej bi vse, ki se odločajo za študij na neperspektivnih programih vsaj malo odvrnilo od tega, ker bi vsaj nekateri morali razmišljati o rentabilnosti študija na eksotičnih smereh, druga pa je očitna, razbremenitev državne blagajne.
Z bolonjo (na naravoslovju vsaj) je dokaj grozno. Marsikateri program so spremenili iz 4 v 3-letnega brez, da bi obseg snovi zmanjšali. Poleg tega se zahteva, da morajo biti vsi izpiti opravljeni za vstopit v naslednji letnik (pred reformo ni bilo tako, bilo je npr. 2/3). Če komu to razložim iz Erasmus izmenjav je preprosto zgrožen, kako je lahko tako. Faksi so postale gimnazije. Na srečo faksi so nekako človeški in se da delat v naprej, ampak vseeno je to nekje na pol uradno.
Zakaj izumljati toplo vodo, če je to že zdavnaj rešeno?
Mogoče bi bili lahko bolj prizanesljivi do enega ponavljanja in če študij končaš - torej diplomiraš - ti tega denarja ni treba vrniti.
Problem so le študentske organizacije, ki jih vodijo študentje, ki bi si po tem sistemu plačevali študij (LOL).
In te organizacije bi sigurno organizirale "upor" ...
In takšen ukrep, bo dejansko bolj prizadel revnejše sloje.
Po drugi strani pa je sedanji program grozno neučinkovit in spodbuja študiranje zaradi statusa. Kar je čisto metanje denarja in ostalih resursov čez okno.
Hkrati pa sedaj veliko tistih s končano srednjo šolo še ni dozorelih, in dejansko niso sposobni niti izbrati smeri študija niti sprejemati dolgoročnih odločitev.
Če prav razumem tvoj predlog, pa bi itak bil enoletni poskus za vse brezplačen. Kar pomeni, da dejansko ni nove ovire za nobenega (za prvi letnik). No to je vsekakor potem dober ukrep.
Bi pa v omejenih sredstvih se sam raje osredotočil na nižje stopnje izobraževanja. Začenjši z vrtcem. Vse stopnje do nivoja, ki si ga lahko privoščimo, bi morale biti zastonj. Tudi in predvsem vrtec. Ker tam se začne segregacija, ki se nato le nadaljuje. Če to pomeni, da bi moral biti študij, ali že zadnji letnik srednje šole plačljiva, naj bo temu tako. Ker sedaj pa starši, zaradi par 10 EUR vrtca, otroke puščajo v oskrbi starim staršem(kar je lahko zelo dobro, ni pa vedno tako), takšen otrok ima potem težji start v osnovno šolo in to se potem vleče naprej.
Izgleda pa, da v Sloveniji še vedno deluje taktika "kričanja". Bolj kot se dereš, več dobiš.
PS: Moji obe hčerki sta že zunaj vrtca, tako da za ta predlog res nimam materialnih razlogov. Pa tudi, če bi jih imel.
Malo racionalnega razmišljanja ne škodi. Kdor bi se ustrašil študija zato, ker bo moral plačati ene 2000 eur po koncu študija, ali, če ne rata, ne misli resno s študijem.
Davkoplačevalci plačujemo preko 12.000€ na leto za dijaka ali študenta. Na eni strani je veliko dijakov in študentov zelo neodgovornih, saj v šolah spijo, na predavanja ne hodijo, ne študirajo itd.
Na drugi strani so tudi šle in univerze zelo slabe, saj gledajo na to, da čim več otrok gre skozi. Tudi selekcija kadra je socialistična. To vidi vsak, ki si želi kaj naučiti v šolah. Če bi bile šole privatne, bi se borile med sabo za vsakega dijaka ali študenta.
Ker je za družbo pozitivno, da ima čimveč dobrih strokovnakov, bi se moral najti način, da bi država z vaučerji subvencionirala del študija ali srednje šole ali vrtca. Ker to požiranje miljard v teh državnih šolah ne pelje nikamor drugam kot v propad kvalitete in izčrpanje finančne slike države in še tistih redkih ustvarjalcev, ki polnimo proračun.
LP
pavel.blog.siol.net
Na žalost pa v družbi brez razpoložljivih nosilnih kapacitet (prenaseljen svet, nižanje razpoložljivosti energetskih virov) obsojena na to, da bo obstala samo zapistana na tej strani.
Problem je namreč ravno v tem, da bi zamisel delovala odlično!
Istočasno bi rešila namreč več problemov:
- Problem tistih, ki se vpisujejo na študij samo zaradi pravice do neobdavčenega dela (torej nelojalna konkurenca na trgu dela).
- Zvišanje kakovosti študija: močno bi bil zmanjšan osip, ker bi neresni študentje dvakrat premislili, preden bi tvegali svoj denar. Z manj mejnimi in slabimi študenti bi se lahko raven zahtevnosti dvignila.
- Nenazadnje, prihranili bi precej denarja, ker bi potrebovali manj prostorskih kapacitet, študentskih domov, manj bi bilo pritiska na stanovanjski trg v prestolnici, ...
To bi posledično prispevalo k zvišani učinkovitosti celotne družbe. Ampak diplomanti bi bili še bolj privilegirani pred neuspešnimi. To je sicer zaslužen privilegij, vendar istočasno pomeni, da bi dobivali večji relativni zaslužek od ostalih.
V pogojih, ko ne več pridobivamo novega življenjskega prostora (v 1960 se je izkazalo, da s kolonizacijo Lune ne bo zaenkrat nič), namreč tekmujemo med seboj. Če je nekdo preveč učnikovit, lahko izrine tiste, ki so manj (če ne zdaj, pa lahko da preveliko prednost svojim potomcem). Zato manj učinkoviti ne dovolijo sprememb ali reform, ki bi nagrajevale učinkovitost (tudi če bi koristile vsem - ne dovolijo, da bi preveč koristile sposobnim).
Kaj takega dovolijo samo, če je standard prenizek in okolje ni dovolj izkoriščeno. Takrat namreč sposobni pripomorejo k uspehu, pridobitve pa žanjejo vsi (npr. Ford Model T je motoriziral najširše množice, navkljub temu, da je njegov izumitelj bil "egoistični" kapitalist).
Zdaj živimo v družbi izobilja. Vsi imamo nek ugoden standard, ni nam treba tekmovati. Neuspešnim v ekonomiji dajemo spodbude: brezposelnim podporo, revnim znižano plačilo vrtca in druge ugodnosti. Uspešne obtežujemo s progresivnimi davki.
Saj bi imeli višji standard, če bi dopuščali tekmovanje, ampak tisti, ki bi izgubili, seveda tega ne pustijo. Zato zavirajo učinkovitost, kjer bi privedla do tekmovanja.
To je v bistvu temeljni instinkt v človeku - ne gre za organizirano zaroto, gre samo za način, kako ljudje v tem položaju dojemajo svet. Za njih je preprosto vsaka struktura, ki obteži sposobne na ta način, da realne dosežke (denar, status, vpliv) prerazporedi med neuspešne, legitimna.
Zato ne vidijo smisla v tem, da bi razdrli obstoječ sistem. Če ne drugo, v očeh tihe večine znižuje relativno prednost uspešnih, ker zniža zahtevnostno raven celotnega študija.
To na žalost ni politična satira. Samo poskušam zapisati, proti čemu se kot glas vpijočega v puščavi bojujete. Slišimo vas samo že prepričani. Ostali slišijo tiste, ki sih nagovorijo s tem, trdijo drugače, in tudi s tem zagotovijo svoj uspeh (ker z realnimi dosežki ne morejo).
P.S.: Sarkastična pripomba o ne-intelektualni družbi specialistov tehničnih ved bi še vžgala, če ne bi bila vtaknjena v besedilo, v katerega se je prikradel grob hrvatizem ("brez da bi" namesto "ne da bi"), v katerem je bilo narobe postavljenih preveč vejic, da bi jih sploh lahko naštel in v katerem se je (sic!) znašla še napačno zapisana angleška beseda. Nagradno vprašanje: katera?
Podatki iz ZDA kažejo, da šolnina nima vpliva na izbiro eksotičnih smereh. Še več, največji porast vpisa v ZDA je ravno na teh smereh, kljub nesramno visokim šolninam.
Ja, koliko si pa prispeval takrat v budžet ??
Prvic. ta sistem uradno obstaja ze sedaj. Res je! Ne mores se vpisati vec kot dvakrat (1x redno, 1x ponavljanje ali sprememba studija). Marsikdo bo presenecen, ampak hej, saj smo vsi studirali, a ne?
To je teklo razmeroma ok, dokler sta v sloveniji bili samo dve drzavni univerzi, ki sta zahtevali za vpis original maturitetnega spricevala, kamor so ti pri vpisu usekali stampiljko. Foolprof.
Drugic. Prisli smo v situacijo, ko je po sloveniji nekaj univerz, kup samostojnih visokosolskih zavodov s koncesijo in vsi se tepejo za studente (ker to v sedanji ureditvi nosi drzavni denar).
Ni lazjega, kot pac prezreti tisto stampiljko na spricevalu ali ne, ce imas premalo studentov?
Kaksen je torej ekvivalent tega pri voucherju? Kako preprecis, da fakulteta studentom ne vrne voucherjev nazaj na koncu letnika in jim prisepne, da se lahko se enkrat vpisejo? Ne mores, tudi poti, kako to lahko fakulteta naredi, je veliko, in to legalnih.
Razlog je, da univerze/zavodi pac nimajo interesa za to, da bodo sebi omejevali dotok denarja. V koncni fazi lahko fakulteta spusti studente v naslednji letnik s tem, da zniza pogoje (kar je tocno mehanizem, ki unicuje slovensko visoko solstvo). Navsezadnje lahko fakulteta masi studentov "opravici" neizpolnjevanje kriterijev za vpis v naslednji letnik zaradi ne vem, zdravstvenih razlogov (studenti bodo pa z veseljem prinesli potrdila od svojih zdravnikov, a ne).
Ne vem, kako bi to resil voucher. Najmanj kar rabis, je enotni vpisni sistem za celo slovenijo, kjer bi bili voucherji enotno vodeni, fakultete pa bi bile le odjemalke teh podatkov. Pa se takrat ne resis problema stimanja standardov. Ce se fakulteta za matematiko odloci, da izpolnjujejo pogoje za drugi letnik vsi, ki znajo sesteti 1+1....
Cenil bi, ce lahko na kratko odgovoris na te pomisleke. Ideja je namrec super, ampak slovenija je Balkan. Dajmo ne pozabit tega.