Četrtek, december 17, 2009 09:02
"Delavci slabo živijo, ker smo imeli v preteklosti preveč socializma in premalo (neo)liberalizma."Institut minimalne plače po nepotrebnem bremeni gospodarstvo. Vprašajmo se, kaj je namen tega zakonskega predpisa? Minimalna plača je socialni korektiv, ki teoretično zagotavlja minimalen standard vsakemu zaposlenemu. V praksi pa ključni negativni učinki uzakonjene minimalne plače, kot sta nižja konkurenčnost in višja brezposelnost nižajo socialno varnost zaposlenim.
"Delavcev v resnici ne pesti višina minimalne plače, ampak nizek razpoložljivi dohodek in visoki stroški življenja."
Namesto minimalne plače zato raje sklenimo dogovor, da nihče v državi ne sme pasti pod mejo absolutne revščine ob predpostavki da poprime za vsako delo, ki ga je sposoben. Če nekomu dohodki in premoženje ne omogočijo preseganja meje absolutne revščine, mu razliko doplača država.
Takšen ukrep bi izboljšal in (potencialno) pocenil socialno zaščito, če bi bil integralen del enotne lokalne socialne podpore, ki je v trenutku pisanja tega prispevka še vedno domišljijska kategorija, pa čeprav sta si jo kot ključno programsko točko zadali že dve vladajoči koaliciji!
To bi bilo hkrati skladnejše z našo ustavo. V njej piše, da smo socialna država. Ne pa, da imamo socialno gospodarstvo.
Na ta način bi dosegli več pomembnih ciljev. Razbremenili bi gospodarstvo, poenostavili bi postopke poslovanja, hkrati pa bi le to skozi davke še vedno financiralo minimalen standard vsake državljanke in državljana.
Tisti, ki v uzakonjeni minimalni plači vidijo nekakšno pridobitev delavskega boja naj se vprašajo, kako pogost je dejansko ta pojav po svetu? Vzemimo za primer priljubljeno Skandinavijo.
Začnimo s Švedsko. Kako se po velikosti minimalne plače primerjata Slovenija in Švedska? Nikakor. Ker Švedska ne pozna instituta uzakonjene minimalne plače. Kot ga ne poznajo niti Islandija, Norveška, Danska in Finska. Pravzaprav (povedano krajše): "Nobena skandinavska država nima uzakonjenega instituta minimalne plače."
Temu se ne gre čuditi. Uzakonjena minimalna plača pomeni da za neko delo (in to ne glede kakšno delo!) v državi bodisi vsi plačamo več, kot je v resnici vredno ali pa ga preprosto prepovemo. To je nespametno vtikanje politike in ideologije v prostovoljne tržne interakcije med ljudmi. Vodi k neoptimalnemu delovanju trga in višjim življenjskim stroškom. Po svetu to razumejo in zato minimalnih plač ne uzakonjajo.
Med državami, ki poleg Skandinavije ne poznajo inštituta uzakonjene minimalne plače so Nemčija, Italija, Švica... Po drugi strani pa uzakonjeno minimalno plačo poznajo "neoliberalne" Irska, Avstralija, ZDA, Velika Britanija in vse Baltske države.
Če Slovenijo primerjamo z državami, ki institut uzakonjene minimalne plače poznajo ugotovimo še, da je naša minimalna plača kot delež BDP/glavo že zdaj relativno visoka.
Če bi jo povišali na 600 evrov neto kot zahtevajo sindikati bi bila med najvišjimi na svetu.
Da se z njo težko preživi zato ne more biti krivda lastnikov podjetij v Sloveniji, ki jo izplačujejo. Oni plačujejo dovolj. Niti kapitalizma, (neo)liberalizma, ledene dobe demokracije, moralnega razkroja potrošniške družbe ali konca sveta, kot ga poznamo.
Pravilna diagnoza je, da delavcev v resnici ne pesti višina minimalne plače, ampak nizek razpoložljivi dohodek in visoki stroški življenja. To pa je lahko le krivda razbohotenega političnega razreda in zgrešene socialistične ideologije, zaradi katere imamo pri nas visoke davke in prispevke, razbohoteno javno porabo, nerazvito gospodarsko strukturo, nas pesti pomanjkanje inovacij in za dobrine plačujemo več, ker v državo nismo spustili dovolj konkurence (vključujoč konkurenco v javnih vrtičkih - zdravstva, šolstva, pokojnin, komunale, ipd)
Delavci v resnici težko živijo, ker smo imeli v preteklosti preveč socializma in premalo (neo)liberalizma; ker smo ogradili preveč rdečih vrtičkov in dopustili premalo prostega trga. Ne pa zaradi prenizke (uzakonjene) minimalne plače.
David Neumark in William Wascher sta leta 2003 opravila celovito raziskavo in ocenila učinek minimalne plače na trg dela. Ocenjevala sta ekonomski učinek minimalne plače na zaposlenost v 17 državah OECD med leti 1975 in 2000.
http://www.federalreserve.gov/pubs/feds/2003/200323/200323pap.pdf
Njune ocene kažejo, da ima zvišanje minimalne plače negativen učinek na zaposlenost. Izrazito negativen učinek nastopi v skupini odraslih na trgu dela (25 let-). V enem izmed modelov sta pokazala, da dvig minimalne plače za 10 odstotkov privede do zmanjšanje zaposlenosti odraslih za 13.6 odstotka. Negativen učinek minimalne plače nastopi tudi pri mladih na trgu dela. Avtorja sta dokazala, da 10 odstotno povišanje deleža minimalne plače glede na realni dohodek privede do 3.3 odstotnega zmanjšanja zaposlenosti mladih.
Hkrati sta avtorja dokazala, da je učinek povečanja minimalne plače manj negativen v tistih državah, kjer so v veljavi bolj fleksibilne institucije trga dela - se pravi tam kjer ni kolektivnih pogajanj, visokih stroškov odpuščanja in visoke davčne obremenitve dela. To je obenem tudi glavni razlog zakaj države kot so Nizozemska, Avstralija, ZDA in Kanada navkljub uzakonjeni minimalni plači nimajo izrazito negativnih učinkov na zaposlenost v primerjavi z Nemčijo, Italijo, Belgijo in Španijo. V zgornji študiji je rangiranje držav glede na regulacijo trga dela lepo prikazano na strani 35.
Če npr. neko populacijo sestavlja recimo 100 000 zaposlenih in se država odloči za dvig minimalne plače glede na realni dohodek za s 400 na 420 EUR - to je 5 odstotno povečanje. V skladu z rezultati raziskave bi to povzročilo 6.8 odstotni upad zaposlenosti (=-1.36*5) ob predpostavki da vsi ostali dejavniki ostanejo nespremenjeni. Z drugimi besedami - v populaciji 100 000 zaposlenih bi zaposlitev izgubilo 6800 zaposlenih.
Na žalost politiki zaradi pritiska interesnih skupin, minimalne plače ne bodo ukinili. Obenem jih pri takšnih odločitvah namesto razuma vodi medijsko stopnjevanje čustev in ad-hoc intervencija kot cena za nakup političnega miru. Na žalost politiki namesto zdrave ekonomske teorije raje prebirajo populistične pamflete družbenih inženirjev o socialnem ravnotežju, dušebrižnemu kapitalizmu in ubogem položaju delavcev.
Če bi politiki res želeli spodbuditi zaposlenost v vseh katergorijah trga dela bi morali radikalno znižati davčno breme - najlažje z uvedbo negativnega davka na dohodek ali pa enotne davčne stopnje pri dohodnini, ki ne sme presegati 20 odstotkov. Ukrepi za blaženje "socialnih napetosti" so le pesek v oči in odvračanje pozornosti od pravih simptomov trga dela - visoke davčne obremenitve zaposlenosti.