Plodna tla za totalitarizem niso nujno ustvarjena z infiltracijo države v vse pore civilne družbe. Zadostuje infiltracija totalitarne ideologije. Enoumna civilna družba ne potrebuje pomoči države, da bi na ključnih področjih obračunala s pluralizmom; dovolj je, da deluje pretežno v skladu s svojimi prepričanji.

Evropsko državno financiranje nevladnih organizacij je naravno gojišče prav takšnega fašizma, pa naj bo civilna družba financirana direktno, projektno, z davčnimi olajšavami ali pa so le ključni ljudje v njej redni proračunski odjemalci.

Raziskave o lobiranju nevladnih organizacij v ZDA so pokazale, da te velik del sredstev, ki jih prejmejo od države; namenijo za lobiranje za še več državnih sredstev. Kot trg vpliva na oblikovanje notranje strukture in kulture podjetij; državno financiranje vpliva na razvoj kulturne fašizma znotraj nevladnih organizacij.

Velja pravilo, da bo državno financirana civilna družba vedno ščitila svoje vire financiranja - torej ideologijo prisilnega državnega prerazdeljevanja od katere sta odvisna njihova blaginja in obstoj. Odtod njena inherentna neliberalnost.

V Sloveniji smo bili v preteklih štirih letih zato priča proti- liberalnemu in proti- zahodnemu delovanju raznih fašističnih združenj, ki te dni spet dosega nekakšen lokalni vrh s "preganjanjem steklih zveri".

Presenetljivi pozivi k razumu iz civilne družbe so posledica nove vlade, ki je deklarativno bolj naklonjena prerazdeljevanju in imajo tudi boljše povezave z njo.

Če je imelo bezkompromisno, hujskaško novinarstvo včeraj funkcijo rušenja vlade in je bilo zato s strani ključnih akterjev dovoljeno, spodbujano in zaželeno; ima nadaljevanje takšne kulture lahko negativne posledice na novo oblast. Nezadovoljstva ljudi nobena vlada ne more dolgo nadzirati, zato ga je potrebno prenehati načrtno izzivati.

Bogomir Kovač je tako v Mladini prejšnji teden predlagal nadzor nad mediji, ki naj pišejo več pozitivnih gospodarskih zgodb. Vojko Flegar iz Razgledov pa si je zaželel manj napadalnega novinarstva in se celo čudi, odkod se je vzelo? (Dajmo Vojku namig: iz permisivnosti v času kampanje proti Janezu Janši, ko je veljalo, da politični cilj opravičuje novinarska sredstva.)

Danes lahko v Grčiji spremljamo "dogajanje civilne družbe".

Naši mediji sicer ne kažejo kakšne posebne vneme gledalcem pojasniti, da se v Grčiji dogaja poskus rušenja (blago) reformne vlade s strani socialistov. Najbrž zato, ker gledalcev, navajenih na paralelno realnost ni dobro pretirano dražiti z dejstvi.

Večji del desnih razlagalcev realnosti bi bil v zadregi, če bi jih prosil da razložijo angažma civilne družbe v Grčiji. Tam Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) iz katere se je razvila naša civilna družba nikoli niso poznali.

Do fašističnosti civilne družbe so se ves čas napačno opredeljevali. Le ta ni bila posledica zarote levih sil in ni bila okužena s politiko; ampak s prerazdeljevalsko ideologijo oz. z zvestobo virom svojih dohodkov. Njena vez s politiko pa je zgolj interesna; raje imajo vlado, ki jo lahko preko zvez bolje nadzorujejo in tako lažje kanalizirajo proračunska sredstva. Rdeče vlade pa to vez utrjujejo z izdatnim financiranjem najvokalnejših in sebi najbolj naklonjenih nevladnih organizacij.

Poskus pluraliziranja civilne družbe je bil napaka. Bil je le stranska posledica ključne strateške napake slovenske desnice - odsotnosti lastne agresivne (in predvsem izjemno liberalne) politične ekonomije, ki jo neuspešno nadomeščajo z ideologijo žrtvujoče se desnice - od povojnih pobojev do herojev osamosvojitve.

Slovenska (in evropska) civilna družba se mora, če želimo še naprej uživati našo demokracijo in liberalizem; notranje prestrukturirati. Pozitivne spremembe morajo narekovati ljudje, ki so že del civilne družbe. To pa je mogoče učinkovito in dolgoročno doseči le z ukinjanjem proračunskega financiranja in hkratnim prialgajanjem obstoječega menedžmenta trgu.

Ko ne bo več državnega financiranja, bo poginila tudi ideologija, ki je obstajala le zato, da ga je zagotavljala; pojavila pa se bo nova, ki bo temeljila na kulturi svobode in izbire - torej tistemu, kar vsem drugim (neprivilegiranim) Slovencem in Slovenkam že danes omogoča uspešen nastop na trgu dela. Brez državne pomoči, brez subvencij. Preprosto zato, ker običajni neprivilegirani Slovenci in Slovenke to znajo in zmorejo.