Merkantilizem je bil neprimeren odgovor na izpraznjene državne blagajne razsvetljenskih državic, ki so nastale na ruševinah rimskega cesarstva. Industrijska regulacija, cehovstvo in druge tržne ovire, politično ščiteni monopoli ter druge škodljive posledice naveze med vladarji in renesančnimi “podjetniki” so sproti izničevale (zelo) hipotetične pridobitve takšne ureditve. Sposobni tržni igralci so bili vselej korak pred nesposobnim političnim razredom in so si nenehno izmišljevali načine, kako se izogniti državni regulaciji, ki je namesto reda vzpostavila vladavino korupicije, iskanja rent, davčnih svetovalcev in politično ščitenih monopolov. Namesto site države so vzpostavili večjo, represivnejšo in še bolj izstradano.

Davno pred Boškom Šrotom, celo preden se je rodil Karl Marx; so bili absolutisti iz perspektive odgovornih za blagostanje države vse življenje in ne le štiri leta prisiljeni spoznati zgrešenost moderne leve politike kobilic.

Ironija časa v katerem živimo je, da je zaradi naše demokratične nezrelosti po eni strani merkantilizem še vedno prevladujoča miselnost, po drugi strarni pa nikoli prej ni bilo boljšega trenutka za spremembe, ki bodo (po sili razmer) vzpostavile svobodnejše ekonomsko okolje.

Naši dragi prijatelji z leve so sanjajoč še en “konec kapitalizma, liberalizma in Amerike” znova prespali resničnost. Slast politične moči jim je vlila lažno upanje, da zmaga na volitvah pomeni tudi oblast nad objektivno realnostjo. Začeli so dejansko verjeti v neumnosti, ki jih neutrudno objavljajo in ponavljajo v Mladini, Delu in Dnevniku.

Ne razumejo še, da Borut Pahor s svojo retoriko žrtvovanja nagovarja predvsem njih.

Leta 2004 je Mićo Mrkaić predstavil svoj Benchmark ekonomski program. Program je vseboval osnutke najbolj politično zrelih in ekonomsko premišljenih ukrepov v zgodovini naše države. Tisto, česar marsikdo ne ve je, da reformni program ni bil le zbirka misli Mića Mrkaića, ampak tudi njegovega sodelovanja in pogovorov s celotno generacijo slovenskih liberalcev, podjetnikov in pobeglih možganov. Če bi na premišljen način uresničili le polovico vizij, ki jih je podal, bi bili danes neprimerno bolje pripravljeni na spopad s prihajajočo krizo.

Namesto vizije ustvarjalne in svobodomiselne nove generacije smo se odločili za vladavino tranzicijskega (pretežno idejno levičarskega, predvsem pa anti-liberalnega) političnega razreda, sindikatov, pivovarne Laško in drugih interesnih skupin, katerih moč so reforme želele omejiti. Mićo Mrkaić je odšel iz strateškega sveta in zapustil Slovenijo.

Winston Churchilll je ob podpisu Munchenskega sporazuma izjavil, da z žrtvovanjem svobode dolgoročno ni mogoče ohraniti varnosti, zaradi katere je bila ta svoboda žrtvovana. Prevedimo to misel v ekonomski jezik - gradualizem in polžja gospodarska rast nista jamstvo za odsotnost hudih pretresov. In to bomo zelo kmalu občutili na lastni koži.

Vstopamo v leto 2009. Gospodarska kriza trka tudi na naša vrata. Na žalost nje ne moremo odsloviti iz strokovnega sveta vlade. V obdobju 2008 – 2012 bomo prisiljeni uvesti številne spremembe, ki bodo bolj boleče od predlogov iz 2004. In uresničene manj premišljeno, s šok terapijo, v mnogo brutalnejšem obsegu in upoštevajoč predvsem interese političnega razreda in z njimi povezanih merkantilistov.

Naši nemški prijatelji imajo rek “Agieren anstatt reagieren”. Če bi se leta 2004 zmogli spremeniti, bi lahko narekovali pogoje sprememb. Zdaj pa nas bodo brezpogojno spreminjale okoliščine v katerih smo se znašli.

Težave podjetij bodo ogrozile delovna mesta in proračunske prilive ter nas prisilile v zmanjševanje davčnih bremen. Razlika med predlaganimi reformami iz leta 2004 in jutrišnjimi gasilskimi ukrepi bo v tem, da za delavce tokrat profita od davčnih reform ne bo (ker se dohodnin, razen kozmetičnih popravkov, ne bo zniževalo; najboljšim delavcem se jih bo kvečjemu zviševalo). Namesto tega bo -tako kaže- delavec izgubil del socialnega varstva, ki mu ga je doslej plačeval delodajalec.

Virantova nepriljubljena plačna reforma je zaradi dviga mase plač postala nevzdržna in jo bo treba zavreči; ali pa spremeniti (zmanjšati) že dogovorjen plačni kolač javnih uslužbencev. Če bo država želela ohraniti finančno stabilnost bo morala narediti reze v javno porabo tudi na drugih področjih; predvsem v sektorjih, ki so si največ nadejali od nove vlade; denimo v državni kulturi.

Za ohranjanje delovnih mest bodo sindikati prisiljeni v zelo bodeče kompromise glede fleksibilnosti trga delovne sile. Pristali bodo na ukrepe, zaradi katerih bi še pred letom sprožili rdeči terorizem. Pozornost uprav podjetij se bo obrnila navznoter; intenzivneje si bodo prizadevali dvigniti produktivnost in nižati stroške; kar bo pomenilo dodaten pritisk na zaposlene.

Za financiranje porabe bo država prodajala družinsko srebrnino za ceno družinske železnine.

Slovenija bo po tej krizi drugačna. Zasebna lastnina bo prevladovala, trg dela bo fleksibilnejši, produktivnost dela bo višja, javna poraba bo nižja, prav tako pa tudi plače javnih uslužbencev; država pa bo preveč izstradana in preveč zadolžena, da bi lahko še naprej zadovoljevala naraščajoče upokojenske apetite in umetno vzdrževala pri življenju gradualistični veliko- socialni model.

Nekje na sredini te poti se bodo tudi naši dragi prijatelji z leve zgroženo zavedli, katera utopija je zares poginila v tej krizi. Upajmo, da bodo zmogli najti moč, da tokrat dokončno odnehajo.

Na tem blogu jim bo pri tem velikodušno pomagali. Kot vedno.