Spomenka Hribar in Gregor Golobič sta za časopisa Delo in Mladino -ki v predvolilnem boju že od osamosvojitve naprej vsake štiri leta prevzameta vlogo Slovenskega tednika in Ekspresa levice- dala intervjuje. V njiju sta v žaru predvolilnega boja naključno gradila isti pravljični konstrukt - da se v Sloveniji rojeva totalitarizem, da demokracija odmira; in med vrsticami, da je na oblasti vojaška hunta.

Takšno brezciljno pretiravanje poleg pomanjkanja temeljne demokratične in politične kulture ter obsedenosti z lastno pomembnostjo in relevantnostjo ilustrira mnogo resnejšo težavo slovenske opozicije - v štirih letih niso uspeli vzpostaviti alternative tisti politiki, ki jo že izvaja Janez Janša.

Kako bi jim to uspelo? Ko pa so predvolilna darila v obliki povišanj plač točno tisto, kar je neodgovorna in demagoška leva opozicija ves čas zahtevala. Širjenje obsega socialnih pravic je odgovor na kritike opozicije, da jih je premalo. Višje pokojnine so odgovor na skrbi opozicije, da upokojenci slabo živijo. Janez Janša je po opustitvi reform prevzel gradualizem. Njegova politika je postala posnetek dela preteklih vlad in torej edina vizija, ki si jo je opozicija s kritiko reform pustila odprto.

Naloga, ki so si jo opozicijski voditelji zadali je zelo težka. Po eni strani bi si želeli demokratično izvoljenega premiera, ki deluje znotraj zakonov prikazati kot princa teme in bodočega tirana, ki bo zdaj-zdaj začel tretjo svetovno vojno, da bi z njo prikril svoje orožarske afere. Po drugi strani pa bi mu (oni...njemu) radi podtaknili paranoičnost.

Takšno hujskanje je politično nezrelo; teza, da bi s takšnimi bizarnimi obtožbami -največjega- dela našega volilnega telesa radi zgradili nekakšno nadblokovstvo in celo združevali Slovenke in Slovence pa je politično neresno.

Programi opozicije so delo gradualistov brez poguma in vizije. V njih ni nobenih ukrepov, ki bi bistveno spreminjali razmerja političnih moči v državi; nihče z malo soli v glavi ne verjame, da bi lahko s takšno psevdo socialistično kozmetiko dosegli vrh sveta; mnogi celo dvomimo, da nam bi z njo uspelo obržati tisto, kar smo že dosegli.

Jedro teh programov so drobni populistični popravki, ki gladijo težave, ki jih je mogoče prikazati v čimbolj socialni luči in s katerimi je mogoče nabrati čimveč cenenih političnih točk. V pomanjkanju rešitev in alternativnih vizij pa je histerija na žalost ena izmed redkih preostalih predvolilnih opcij.

Vsaka štiri leta Slovenija postane država, ki obstaja le zaradi najrevnejših slojev. Skrb vse politike je posvečena le temu, kako jih bomo čimbolje oskrbeli. Kot, da v državi ni več nikogar, ki živi normalno življenje in je (bog odpusti) celo sposoben plačati svoje položnice! Še tiste redke, ki jim to uspeva si histerični novinarji prizadevajo pahniti v psihozo pomanjkanja in nezadovoljstva. Na zadnjem soočenju smo videli povprečno družino s hišo, dvema avtomobila, otroci v šoli, letnem dopustu na Hrvaškem in psom, katere ključna težava je, da komaj preživi čez mesec. To je bila točka, ko sem se jaz prenehal spraševati: "Kdo je tu nor?"

Poleg social- populizma je bil drugi prepoznaven leit motiv gladiatorskih spopadov kandidatov za državni zbor ... vsesplošno blatenje in pretvarjanje. Včasih je veljalo, da je vojna stanje, ko v ospredje stopi najslabše v ljudeh. Potem pa sta prišla na državno televizijo v predvolilna soočenja nastopat Sašo Peče in Gregor Golobič.

Namesto vizij prihodnosti so tako soočenja zreducirana na zgodbe o podpori politike kriminalcem, ki na nas prežijo za vsakim vogalom in siloviti obrambi pred njimi; zgodbe o transferih, s katerimi se bo podpiralo družine, ki podpore ne potrebujejo; in zgodbe o tem, kateri uspeh genijalnega posameznika je bolj nepravičen do tistih s šestimi razredi osnovne šole?

Po dveh soočenjih kandidatov za premiera pa še vedno nismo slišali enega samega koristnega reformnega predloga za navadne smrtnike in gospodarstvo. Za nas, ki moramo s trdim delom in brez tarnanja o socialnih krivicah vsak dan ustvarjati bogastvo, ki bo vse te transfere plačevalo.

Če smo pred tremi leti razočarano ugotavljali, da je SDS Janeza Janše vse bolj podobna nekdanji LDS lahko zdaj to ugotovitev posplošimo v drugo smer; sedanja opozicija se obnaša tako, kot se je nekoč Janez Janša. Na vprašanje zakaj naj bi ljudje volili zanje, eni opozicijski prvaki odgovarjajo z "Janša je...", drugi z "Mi nismo Janša..." in tretja z "Jaz sem nedolžna."

Predvolilna soočenja kažejo, da parlamentarne stranke s postavljanjem novih voditeljev, s preimenovanjem, z zamenjavo barve stranke in s cepitvami in združitvami med sabo niso sposobne generirati vizij. Stare elite v novih, socialnih oblačilih ne morejo biti nosilci sprememb in alternativa obsoječemu načinu vladanja. Saj so ga oni vzpostavili.

Zato bo v prihodnjem mandatu vloga zunajparlamentarne opozicije še pomembnejša. Zunajparlamentarne stranke so edine, ki lahko v politični prostor vnesejo novo svežino, nove zamisli in pogum za resnične spremembe.

Slovenski parlament je zatohel, zaprt trg, ki ga obvladujejo privilegirani igralci, ki se incestno delijo in plodijo med sabo. Da bi začel bolje delovati potrebuje ... konkurenco.