Sodišče Evropskih skupnosti je objavilo (predhodno) letno poročilo in sodne statistike o svojem delu za leto 2007. Objavljene statistike kažejo, da slovenska sodišča od vstopa Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 do konca leta 2007 niso posredovala nobenega predloga za sprejem predhodne odločbe po 234. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti. Analiza v letu 2008 prispelih in na spletu objavljenih zadev ne kaže nobene aktivnosti slovenskih sodišč na tem področju.

Za primerjavo - romunski in bolgarski sodniki, ki jih slovenski kolegi pogosto neupravičeno gledajo z viška tako po strokovni kakor tudi civilizacijski plati so že v prvem letu članstva uspeli posredovati evropskemu sodišču predlog za sprejem predhodne odločbe in tako v prvem letu uporabili pravni prijem, ki je eden izmed osnovnih mehanizmov varovanja pravic in svoboščin Evropejk in Evropejcev.

Tudi zaradi neuporabe tega mehanizma evropski pravni red v Sloveniji ostaja mrtva črka na papirju, uživanje pravic in svoboščin prebivalcev Slovenije iz tega naslova pa utopija.

Če so bili sodni zaostanki, ki so ovirali in odlagali vsebinsko odločanje morda lahko izgovor za neaktivnost slovenskih sodišč prvi dve leti po vstopu v unijo, pa po letu 2005 z njimi ni več mogoče pojasniti neprisotnosti Slovenije na evropskem pravnem parketu.

Poznavalci stanja duha in znanja v pravosodju pomanjkanje aktivnosti Slovenije na tem področju pripisujejo dejstvu, da se sodniki nikoli niso resno lotili učenja evropskega pravnega reda, ker je v cehu izobraževanje razumljeno kot pravica in ne kot dolžnost.

Načrt, da bi ohranili sedanje razmerje moči in položaje strokovno podhranjenih posameznikov (večinoma pripadnikov starejše generacije, v nadaljevanju seniorjev), ki sta jim trajni mandat in plača zagotovljena ne glede na delovne dosežke z okrepitvijo sodstva z mlajšim kadrom je bil neuspešen.

Ne le, da slabše nagrajevanje boljšega (mlajšega) kadra vzpodbuja negativno selekcijo in se kvaliteten kader raje odloča za zasebništvo, ampak je poleg koncepta avtonomije sodstva v danih razmerah odpovedal tudi koncept avtonomije državne univerze.

Njihovi kolegi, ki vedrijo in oblačijo na fakultetnih katedrah so v pisanju pravnih mnenj s področja evropskega prava odkrili priročen vir zaslužka. In to ne glede na dejstvo, da o evropskem pravnem redu ne vedo veliko.

Obstoječe strukture na fakultetah študentov prava ne morejo naučiti ničesar. Angažiranje resničnih, ali celo tujih strokovnjakov za poučevanje študentov prava na univerzi pa bi bilo zanje boleče, saj bi s tem sami sebi pripeljali konkurenco, ki bi jim odžirala zasebne posle (za konkurenčne klavzule pa državne univerze tako ali tako še niso slišale; ko bodo pa se bo pravo vreščanje o atentatu na avtonomaše šele začelo).

Tako državni univerzi proizvajata pravnike brez uporabnega znanja evropskega prava, posledice pa se odražajo v sodni statistiki evropskega sodišča.

V tako brezupnem položaju se postavlja vprašanje, kako ozdraviti našo hudo bolno sodno vejo oblasti?

Brez skrbi. Seniorji iz sodstva so že iznašli odgovor! Samo še uporabiti ga morajo.

V Sloveniji je univerzalno zdravilo za vse družbene probleme in probleme posameznikov - organiziranje stavke.

Neodvisnost sodstva se nanaša tudi na sodelovanje sodstva pri odločanju o sredstvih za poslovanje sodišč in potrebah po pomožnem kadru. Ta ugotovitev se nahaja v isti ustavni odločbi kot ugotovitev, da je nameravana in nikoli zaživela Virantova ureditev sodniških plač neprimerna.

Zato se zdi edino logično, da bodo slovenski sodniki po končanem boju za višje plače ponovno organizirali stavko, le da tokrat zato ker vlada nedopustno posega v sodniško avtonomijo tako, da ne zagotavlja zadostnega priliva mladih strokovnjakov, ki bi starejšim kolegom odnašali delo in izboljševali javno podobo našega sodstva v statistikah evropskih sodišč in v kritičnih očeh evropskih kolegov.

Preberite si še:
- Letno poročilo Sodišča evropskih skupnosti
- O postopeku odločanja o predlogu za sprejem predhodne odločbe po 234. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti
- European Court of Justice