MODA TRENUTKA

Sprememba je prava beseda! Vsi bi nekaj spreminjali. Kdor želi zmagati na volitvah bi spreminjal. Premišljeno, da ne izpade radikalen. Spreminjal bi tako, da bo spet vse, kot je bilo.

Modna retorika sprememb ne sloni na razumevanju, da jih potrebujemo; niti na strukturni zmožnosti strank, ki se razglašajo za nosilke novega, da jih izvedejo; pač pa na splošnem nezadovoljstvu in želji ljudi po vrnitvi življenja v ustaljene tirnice.

Če bi včerajšnji nasprotniki liberalnih reform danes kot nekakšni nosilci sprememb formulirali svoja pričakovanja, bi se formulacija glasila: "Spremenite vse tako, da ne bo več teh prekletih sprememb!"

Stvari pa se žal ne bodo spremenile na boljše, če bomo veliko govorili o kvaliteti življenja in okolju ter sem ter tja kaj kozmetično popravili; po možnosti tako, da se bo izboljšalo socialno stanje najšibkejših.

Svet okoli nas se nenehno spreminja. Na to ne moremo vplivati z marksističnimi dekreti o kapitalizmu s človeškim obrazom. Toliko bi se iz preteklosti že lahko naučili.

Tekma za globalne vire majhne Slovenije ne bo obšla. Manj kot bomo razviti, bolj nas bo udarila po žepu.

KOALICIJA SITIH

Preteklih sedemnajst let nam je vladala koalicija sitih. Z višanjem javne porabe smo dosegali ravno pravšnjo razmerje politične moči, da smo se lahko nekaj let čudili ponorelemu svetu.

Šlo nam je dobro. Kar nas danes ovira pri razvoju je bilo pred sedemnajstimi leti velik skok naprej, saj smo bili pred tem socialistično gospodarstvo. Na račun rasti zaradi relativnega izboljšanja gospodarskega okolja, (ne)vlaganj v razvoj, prelaganja plačevanja računov na bodoče generacije in obremenjevanja gospodarstva smo za nekaj let zaživeli zgodbo o uspehu.

Najvidnejši predstavniki koalicije sitih v tem času so bili dvorni javno- upravni dobavitelji, monopolisti in zbornični iskalci rent, sindikati, upokojenci, javni uslužbenci v širšem pomenu in zvesti koalicijski vrači iz kulture in novinarstva, tvorci mitov in paralelnih realnosti.

ZGODBA O USPEHU ALI USPEH O ZGODBI?

Toda prekomerno obremenjevanje gospodarstva in odvisnih zaposlenih z davki in prispevki in neučinkovitost razbohotenega javnega sektorja je povzročila zaostajanje za konkurenti. V Evropsko Unijo smo tako vstopili hkrati s članicami nekdanjega Varšavskega pakta, čeprav smo imeli leta 1991 pred njimi desetletja prednosti.

Ko smo spoznali, da Drnovškov razvojni model deluje le nekaj let in siromaši družbo; so naši najboljši ekonomisti pripravili predlog ekonomsko socialnih reform. Takrat pa se nam je zgodila blokada.

Zgodile so se nam nezmožnost reforme pokojninskega sistema zaradi togosti upokojencev. Nezmožnost reforme trga dela, zaradi togosti sindikatov. Nezmožnost reforme pravne države zaradi interesov dvornih javno- upravnih dobaviteljev. Nezmožnost zvišanja konkurenčnosti zaradi odvisnosti monpolistov in zborničnih iskalcev rent od nacionalnih interesov. Nezmožnost izboljšanja učinkovitosti javne uprave in podsistemov zaradi navajenosti javnih uslužbencev. In nezmožnost armado tvorcev mitov in paralelnih realnosti odriniti od javnih sredstev, ker njihova "neodvisnost" v boju za svoje mesto pri proračunskem koritu izpari še hitreje kot denar, ki ga vlagamo v njihove projekte.

Če kdo misli, da zgornji odstavek pomeni, da Liberalci bijemo izgubljeno bitko - se moti!

Od vseh blokad, ki so se nam zgodile je najpomembnejša vrednostna. Trčili smo ob primankljaj pol stoletja demokratičnega razvoja. Ob dejstvo da zamisli, ki so na zahodu nekaj povsem običajnega in naprednega v post- socialistični Sloveniji potrebujejo nekaj let, da postanejo splošno sprejete.

Obstajajo bitke, ki jih lahko zmaga le čas. Dajmo torej času možnost, da jih zmaga za nas.

Na dno vendarle drsimo skupaj. Z nami so tudi predstavniki nekdanje koalicije sitih. Nezadovoljstvo v njihovih vrstah se veča sorazmerno z zategovanjem pasov zaradi slabih rezultatov.

Zdravi del koalicije sitih počasi začenja razumeti, da tako ne gre več naprej; nezdravi del pa bo s propadanjem socialističnih politik postajal vse bolj marginaliziran in osamljen.

Koalicijo sitih bo najkasneje sredi naslednjega mandata razbilo njihovo lastno nezadovoljstvo.

NEMA ODMORA DOK TRAJE OBNOVA!

Prepričanje, da mora država ustvariti razvoj in napredek z ustreznimi direktnimi vlaganji po načelu "nema odmora dok traje obnova," botruje številnim državno orkestriranim poskusom vplivati na razvoj z vlaganjem v domnevne razvojne preboje in strateške panoge. Podjetja iz teh panog, da bodo postala tako uspešna, da bodo "vse rešila".

V resnici nobeno državno vlaganje v razvoj, državne inštitute, turizem, kmetijstvo in druge domnevne šampijone v preteklih 17 letih ni obrodilo toliko sadov, kolikor jih zaradi prerazdeljevanja denarja ni zraslo.

Centralno planiranje napredka z direktnimi državnimi vlaganji v podjetja, inkubatorje, inštitute ne deluje. Zaradi narave našega (preveč) socialnega davčnega sistema denar jemljemo prav tistim podjetjem in posameznikom, ki ga imajo največ. Takšna politika nasprotuje ključnemu dejavniku dolgoročnega uspeha, ki vam ga bo ob polnoči zrecitiral vsak uspešen podjetnik: "Največ vlagaj v tisto, v čemer si najboljši." Mi pa tistim, ki so po rezultatih najboljši jemljemo in razdeljujemo tistim, ki to niso.

Razvoj in napredek se empirično najbolje dosegata s posrednimi vlaganji. V šolstvo. V pravno državo. Z nižjimi davki. V oblikovanje okolja, v katerem so znotraj pravnega reda in spoštovanja temeljev podjetniške kulture mogoče kaotične poslovne interakcije med posamezniki.

KAOTIČNI RAZVOJ, NJEGOVI NOSILCI IN DESTRUKTIVNOST KULTURE SOCIALIZMA

Naš dosedanji razvoj je bil povsem naključen. Ni bil posledica državnega planiranja, ampak nadčloveških naporov izjemnih posameznikov, ki niso uspeli zaradi podpore države razvoju, ampak kljub podpori države razvoju.

Naš voz potiskajo ljudje, ki so nas reševali tudi v socializmu. Graditelji jadrnic, ultra- lahkih letal, izdelovalci izpušnih cevi. Naše največje bogastvo je naše zdravo podjetno jedro, sestavljeno iz trdoživega in prilagodljivega Janeza Slehernika, ki je preživel socializem in bo preživel tudi socialdemokracijo.

Toda ali je to res najbolje, kar znamo?

Kolikokrat ste že slišali naslednjo zgodbo? Podjetnik uspe. In potem začne razmišljati, da bi bilo pravzaprav lepo dobiti kakšno državno subvencijo in regulirati kakšno področje. V okolju, ki takšnih socialističnih misli ne zaničuje in obsoja, ampak veljajo celo za pronicljive in razvojno usmerjene gredo ljudem veliko prelahko z jezika.

Namesto da bi širili kulturo ustvarjanja, jo uničujemo. Z metodo palice in korenčka sistematično korumpiramo posameznike in jim jemljemo pogum. Izgubljajo voljo za boj proti večini, se prenehajo truditi in se prilagodijo. Postanejo delavci na črno in davčni utajevalci. Poštenjaki bodisi zbežijo iz države ali pa sprejmejo državno službo po načelu: "Ne morete me tako malo plačati, kolikor malo lahko delam." Namesto da bi uspešne podjetnike kopičili se povečuje število mladih, ki v študiju vidijo pot do varne, državne službe.

Morda se je prav vam to v življenju že zgodilo?

(...se nadaljuje...)