Sobota, junij 28, 2008 10:01
"The battle for women's rights has largely been won.DEMOKRACIJA?
-- Margaret Thatcher
Ima naključna skupina polnoletnih državljanov v Sloveniji pravico ustanoviti svojo politično stranko in kandidirati na volitvah?
Lahko ustanovijo politično stranko, ne smejo pa kandidirati na volitvah.
Ker so moški.
Če verjamete, da spol nikogar ne bi smel ovirati pri uveljavljanju njegove ustavne pravice da voli in je voljen na politične funkcije - ste manjšina, ki razume, da je z našo demokracijo nekaj narobe.
IDEOLOŠKO NASILJE NAD DEMOKRATIČNIMI INSTITUCIJAMI
Ko se o tem pogovarjam z razmišljujočimi članicami iz drugih političnih strank se strinjamo: "Spolne kvote so neumnost." Zaradi njih so politične stranke prisiljene v kravje kompromise, ki nižajo raven demokratične kulture in prisilno razgrajujejo njihove vrednostne sisteme.
Pa ne v smeri proti več ženskosti v politiki, kot si to predstavljajo ideološki komisarji in komisarke spolnih kvot.
Politično stranko povezuje identifikacija s skupnimi vrednotami in interesi, kandidati in kandidatke za poslance pa so njihovi nosilci. Oblikovanje notranjih struktur stranke je proces, ki ga ni mogoče pospešiti. Da bi stranka, ki ne izpolnjuje ženskih kvot lahko kandidirala na volitvah se mora hitro notranje prestrukturirati. To lahko stori na več načinov. Naprimer s spremembo vrednostnih usmeritev, da bi bila privlačnejša za ženske ali pa s hitrim napredovanjem ženskih članic na najpomembnejša mesta v stranki.
Toda zakaj bi to morali storili? Kdo daje ideološkim komisarjem pravico, da od institucij, ki so izraz demokratične volje njihovega članstva to zahtevajo? Kdo jih ima pravico prisiliti, da prilagajajo svoje vrednostne sisteme in sestavo?
Če o tem odločajo ideološki komisarji, zakaj imamo potem volitve?
Če o prepovedi neki politični stranki nastopiti na volitvah zaradi njene spolne, rasne ali verske sestave odloča večina, kje je potem meja zatiranja pravice manjšine do nestrinjanja?
OMEJEVANJE DISKURZA
Zaradi naveze ideoloških komisarjev in velike skupine volilcev (volilk) je o spolnih kvotah težavno javno polemizirati.
Tisto, kar se pogovarja za odrom se razlikuje od tistega, kar se govori na odru. V oddajah kršitve temeljnih pravic izginejo, legitimni diskurz pa se zoži na klišejske traktate o nekakšnih pravicah žensk. Kot da spolne kvote ne bi pomenile omejevanja svoboščin moških? Kot da bi pravice ljudem pripadale glede na raso, spol in vero in ne glede na pripadnost človeški (in v Španiji opičji) vrsti. Mitologija preteklosti premaguje realnost sedanjosti. Ni dovoljeno govoriti o žrtvah spolnih kvot, ki jim je onemogočeno uveljavljanje temeljnih demokratičnih pravic; namesto tega prevladuje spominjanje na ženski boj za enakopravnost iz časa, ko se nas večina še ni niti rodila.
Prav odnos političnih strank do uzakonjene neenakopravnosti na podlagi spola kaže, kako nevarne so populistične politike, ki večjim skupinam volilk in volilcev (npr. ženskam, upokojencem, sindikalistom) podelijo privilegije, ki jih naredijo enakopravnejše od drugih in takšne politike opravičujejo z "višjimi družbenimi cilji".
Tragična resnica je, da se pri obrambi spolnih kvot pojavi iste vrste odpor, ki je ženskam toliko časa onemogočal enakopravnost! Kadar ima velika skupina ljudi nek privilegij, ki jih postavlja v ugodnejši položaj glede na šibkejše, je takšen privilegij težko ukiniti. In moški so bili pred 100 leti v prav takšnem položaju.
PERMANENTNI REVOLUCIONARJI IN PRILOŽNOSTNI "KONTRAŠI"
Boj za enakopravnost žensk je na zahodu izgubil smisel. Zmanjkalo je nasprotnikov. Revolucionarjev pa ni zmanjkalo. In v nekem trenutku so se vprašali:
"A smo se za to boril?!?!"
Del je odgovoril pritrdilno in začel normalno živeti. Drugi del pa je pričel opozarjati na razkorak med ukrepi za katere so se borili in rezultati, ki so jih s temi ukrepi dosegli. Kot vsi večni revolucionarji tudi oni niso razumeli, da zmaga revolucionarnih politik ne garantira, da bodo te politike v praksi dale rezultate, na katere so upali. Kot npr. da politika prerazdeljevanja ne pripelje do konca revščine; ampak lahko revščino celo poveča. In da volilna pravica za ženske ne pripelje nujno do izvolitve žensk (črncev, Romov, ljudi z modrimi očmi) na ustrezen odstotek vseh vodilnih (ali družbeno cenjenih) funkcij.
Ti večni revolucionarji tvorijo udarno pest, uperjeno proti kontrašem vseh barv. Kontraši pa postanejo tisti, ki bi želeli te privilegije ukiniti. Identificirajo jih z nekdanjimi sovražniki (ki jih je zmanjkalo) in zmerjajo z izrazi iz "stoletnega boja za enakopravnost".
Če privilegiji pripadajo rasi, so tisti, ki bi želeli to skupino izenačiti z drugimi ljudmi...rasisti. Če je pogoj za uživanje privilegijev spol, so tisti, ki bi jih želeli ukiniti...seksisti. Če privilegiji pripadajo Romom pa so tisti, ki bi jih želeli ukiniti...nestrpna desničarska drhal.
V vsakem primeru je z željo enakosti vseh ljudi nekaj hudo narobe, saj da obstajajo višji cilji od nekakšne enakopravnosti, demokracije in liberalizma; teh zastarelih pojmovanj človeka in družbe iz 18. stoletja.
SPOŠTOVANJE ŽENSK? SPOŠTOVANJE ŽENSK.
Naj zaključim s preprosto mislijo:
"Spoštujem ženske. Zato jim ne delam uslug."
Na romantični večerji jim slečem plašč in umaknem stol. Tudi vino odprem. Kot del neke lepe tradicije dvorjenja in izkazovanja naklonjenosti. Nikoli zato, ker tega ne bi znale storiti same.
Verjamem, da nobena velika svetovna voditeljica to ni postala zaradi uslug moških. To so postale zaradi svojih sposobnosti.
Bodočim poslankam smo naredili medvedjo uslugo. Brez lastne krivde bo njihov glas vreden manj od glasu poslancev. Poslanci bodo namreč izvoljeni na podlagi svobodnega in demokratičnega odločanja volilk in volilcev; pri poslankah pa nikoli ne bomo vedeli, ali je bila za njihovo izvolitev odločilna njihova sposobnost, ali pa je sposobnejše protikandidate iz tekme izrinila na podlagi spolnih kvot.
Vsaki ženski, ki spoštuje samo sebe, se misel na slednje upira.
Liberalci verjamemo v enakopravnost vseh ljudi. Ne glede na raso, vero (ali nevero), spol, barvo las in oči. Ni večjega rasizma, seksizma in šovinizma od profiliranja uspešnih ljudi po teh kriterijih.
Zato -
"Spoštujmo ženske, črnce, podjetnike, rome in desničarje. Ne delajmo jim uslug."
Preberite si še:
- Evine kvote? Ne, hvala.
- Ko te jebe nek' ti pesme piše.
:))))))))))))))))))))))))))
Tega jim ne boš pustil pozabiti, kajne?
Sprašujem se, če je potemtakem to vrednotni sistem, ki več kot polovici prebivalstva države dopoveduje, da se bodo v politiko lahko prerinile samo tiste, ki bodo preko trupel?
Tvoje teze se mi zdijo precej bose, ker vsak, ki ima vsaj malo izkušenj kako delujejo politične stranke ve kako se delajo kandidatne liste in kako se sposobne ženske kandidatke zaradi internih dealov razvršča na neizvoljiva mesta. Seveda jih večina odneha zaradi skrbi za družino, ampak tudi tu se mnogi moški včasih premalo zavedajo svoje vloge kot očeta. Enakomerna udeležba pri vzgoji otrok bi ženskam zagotovo omogočila več časa za politiko - tovrstnih ukrepov pa skoraj zagotovo ne bo sprejel parlament v sedanji spolni sestavi. Začaran krog?
Teza o privilegijih pa me je celo nasmejala. Če si pogledaš statistiko kdaj so si ženske izborile volilno pravico, ti je lahko približno jasno za kakšne vrste "privilegij" gre. Seveda pa mi je jasno, da marsikateri poslanci ne želijo odstopiti svojih dobro segretih stolčkov, četudi s svojim delom niso dokazali, da so jih vredni. In če že dvomiš o tem ali bo ženska izvoljena zaradi svojih sposobnosti ali zaradi kvot se mi zdi malce hinavsko, da se hkrati ne vprašaš ali bo nek moški izvoljen zato, ker ima veze ali zato, ker je dejansko sposoben.
Bo že enkrat čas, ko bo čas.
n
Kakšno barvo las, oči itd. ima ženska, kako je oblečena itd. ne bi smelo definirati dobre oz. sposobne delavke, predstavnice ljudstva itd. ... v praksi pa se zaradi stereotipov dogaja ravno to. Blontna delavka ali tista v mini krilu v glavah veliko ljudi avtomatsko velja za slabšo in manj primerno. Kar je preprosto neumno.
To da se ženske počutijo manj enakopravne, je samo v glavah njih. Kajti za večino svojih neuspehov krivijo diskriminacijo, češ da zato, ker so ženske. Mogoče si zadajo prevelike cilje in misljo da so vsemogočne. Kar me sploh ne čudi ko gledam televizijo, ker, če se "stepeta2 fant in punca, bo vedno zmagala punca. In to da občutek vsem dekletom, da so enostavno boljši spol. Potem je tukaj še šola, kjer se fantje ponavadi odrežejo slabše pri pouku kakor punce in to puncam da še en občutek, da so one pametne in fantje zabiti ter nesposobni. Mogoče ne vsem enak občutek, nekatere so bolj realne in ne ocenjujejo sveta na podlagi par indicijev.
Recimo, jaz poznam eno punco, ki misli da je vsemogočna in mi je že parkrat rekla, da me lahko pretepe, prehiti v teku, da je odlična kolesarka itd... No resnica se je izkazala prej za obratno. sicer je nisem pretepu, ker tega ne počnem, ampak sem jo le onesposobil, tako, da je na konc se umirila. Sam jaz to vem, ker mam jaz 80kg, una pa mal čez 50kg. Sam njej to ni jasno. pr beciklu in teku mi je tud komi sledila, pa je ona trenerala nek fajterski šport, jaz pa sm samo na koš metov doma. Potem je še neki poskušala na verbalni ravni se mi dokazat, da je boljša. In tudi tukaj se je opekla. Glede na tgo, da je šele 3-letnik srednje, jaz pa drugi faksa. Sam to njej ni jasno. Verbalno premaguje vse njene sošolce. Sam pomoje to ni zarad tega, ker bi bili tolk švoh, pač pa zarad tega, ker so še v puberteti in častijo punce kot boginje z joški. Saj kdo si pa upa punci kaj rečt nazaj? Takoj zajecla.
Nevem, mogoče bi punce spustile malo cilje in se zadovoljile z unim kar lahko naredijo, oz če se že ne morejo, naj za to ne krivijo diskriminacijo. Pa tud ne vem, zakaj bi se mogle kar naprej neki dokazovat. A misljo da bodo s tem boljše osebe? Zanč je blo po tedniku o vojaških in policijskih pilotkah. rekle so, da niso nič dikriminerane in se da ment z gospodi na nivoju. Pač, če si sposoben, se da to doseči. Nič ni postlano s palmovimi listi in rdečo prerogo.
Tako stališče je lahko sicer popolnoma pravilno s stališča neke objektivne resničnosti, vendar posledice morebitne ukinitve spolnih kvot ne bi prinesle večje enakopravnosti. Povzročile bi manjše število žensk v politiki ter s tem ponovno povečevanje stereotipa, da politika pač ni za ženske.
Zato se je treba vprašati, kakšne koristi prinašajo kvote v primerjavi s koristmi brez kvot, če jih že hočeš uvajati.
Osebno mi ni pomembno, kakšne koristi kdo misli, da bodo kvote prinesle; ker te (pre)visoke cene (ukinitve temeljnih demokratičnih pravic) nisem pripravljeni plačati.
Če bi kdo predlagal, da postrelimo vse črnce in bo kriminala (statistično povsem dokazljivo) manj, bi bil proti. Ne bi me zanimal rezultat (manj kriminala), ampak previsoka cena (postreljeni nič krivi ljudje).
Temeljne človekove pravice ne smejo biti cena za takšne socialne eksperimente. Tu je meja.
Še posebej ne zato, da bi dobili bolj všečno statistiko na podlagi neke človeške lastnosti (npr. spola ali rase).
Take statistike so seksizem in rasizem. Zakaj pa ne barve oči? Odgovor je - ker modrooki nimamo svojega lobija. Kje je potem konec ukinjanja človekovih pravic in zahtev skupin po privilegijih zaradi osebnostnih lastnosti takoj, ko statistika kaže neka odstopanja?
Kam pa pridemo, če za vsako človeško lastnost (spol, raso, barvo oči) preštejemo predstavnike in njihovo število na vodilnih mestih ter na silo odvzemamo pravico kandidature tistim, ki jih je po naši logiki "preveč"?