Peter Frankl je zadnjič na okrogli mizi v šali predlagal, da bi morali zaposlenim na bančne račune izplačevati bruto-bruto plače in jim na dom poslati položnice za davke in prispevke.

S tem je vprašanje izvedbe reform zreduciral na vprašanje, kako to šaljivo zamisel udejanjiti v praksi brez poenostavitve sistema davkov in prispevkov in brez posledic za proračun.

Inovativni in ustvarjalni ljudje se pri svojem delu srečujejo s stvarmi, s katerimi se Janez Slehernik nikoli ne. Zato mnogo bolje razumejo prednosti liberalnih reform. Če ste takšen človek veste o čem govorim.

Številnim prijateljem in znancem nisem uspel razložiti prednosti svobodnejšega podjetniškega okolja, dokler je bilo to zanje nekaj abstraktnega. To pa se je spremenilo takoj, ko so ustanovili lastno podjetje. Golgota podjetništva v Sloveniji še tako okorelega levičarja preobrazi v liberalca (in utajevalca davkov, borznega špekulanta, okoriščevalca s študentskimi napotnicami, kreativnega računovodjo ter vse drugo, kar gre poleg in za kar kot odvisni zaposleni nikoli ni našel dobre besede).

Ta sprememba se ne zgodi zato, ker bi kot novopečeni podjetnik vstopil v razred kapitala in bi se zaradi drugačnih ekonomskih odnosov med njim in okolico spremenil njegov svetovni nazor. Na začetku poti običajno ni pregrešno bogat. Pogosto mu gre celo slabše kot, ko je bil odvisni zaposleni. Zgodi se, ker se kot podjetnik mehansko solidarizira z drugimi nosilci kulture ustvarjanja. Z njimi deli iste težave in jih učinkovito rešuje z istimi prijemi. Ko je odvisen od samega sebe začne bolje razumeti kaj deluje in kaj ne.

V zgodovini tako pogosto poudarjana razlika med razredom dela in razredom kapitala ni v debelini denarnice, ampak v načinu razmišljanja. Ni ekonomska, ampak je kulturna.

Trg ljudem pomaga odrasti. Če želite spoznati vso resnico o kapitalizmu je ne iščite v levičarskih traktatih, ki jih pišejo ljudje v državno subvencioniranih slonokoščenih stolpih; našli jo boste le kot agent na trgu, med Scilo zahtevnih strank in Karibdo nerazumevajočih odvisnih zaposlenih.

Starega Brajdiča so nekega dne poklicali na policijsko postajo. Po kratkem pogovoru s policisti je priznal, da je njegova štiriletna hči ukradla tračnico.
Policaj: "Dobro, kako je lahko vaša štiriletna hči ukradla deset tonsko tračnico?"
Brajdič: "Kaj pa mala ve, kaj je to deset ton."
(...kaj pa levičar ve kaj so to kapital, trg, delo, davki in prispevki; saj s temi pojmi nima nobenih osebnih izkušenj)

Prepričan sem, da bi v trenutku ko bi državljanke in državljani na svojih bančnih računih videli ves denar ki so ga ustvarili in potem aktivno poplačali stroške države postali dojemljivejši za liberalne vizije - majhne države, nizkih davkov in več zasebne konkurence pri izvajanju javnih storitev.