Sreda, maj 21, 2008 08:31
Privatizacija državnega premoženja traja že sedemnajst let. Zato se volilke in volilci ne moremo več odločati med hitro in počasno privatizacijo, ampak lahko izbiramo le še med privatizacijo v sedemnajstih in privatizacijo v tridesetih letih. S tem so nam dosedanje progresivne vlade, pridelale največji delež države v gospodarstvu v EU (Fraser 2005), primerljiv s Sovjetsko Zvezo leta 1927.Zaradi skrbne prodaje družinske srebrnine v slovenske roke, ki da bodo bolje poskrbele za socialno odgovornost teh podjetij od tujčevskih bogatunov; večino slovenskega gospodarstva v državi danes obvladuje peščica tajkunov.
Zaradi socialno odgovorne privatizacije z upoštevanjem nacionalnega interesa (in ne po neoliberalno) ni prišlo do divje tekme vseh proti vsem, kot so mesije kvalitete življenja poimenovale konkurenčni boj na prostem trgu. Zato so lokalni monopolisti globalne podražitve hrane in goriva lahko izrabili za dodaten dvig cen in nam pridelali najvišjo inflacijo v evro območju.
Zaradi neizvedbe liberalnih reform se nam je zgodila socialna katastrofa, ki je po merljivih učinkih dosti višja od uvedbe enotne davčne stopnje. Le božji milosti se imamo zahvaliti, da se ugledne strokovne napovedi Sobotnih-prilogarjev in Dnevnikovih-objektivarjev niso uresničile in smo vsi še živi.
Žal je najhujše pred nami in ne za nami. Privatizacija je postala ena ključnih prioritet vsake razumne bodoče vlade. Zato se zastavlja vprašanje, na kakšen način jo je mogoče najbolje izpeljati. Zamudili smo dot com bum v katerem bi za Telekom lahko iztržili sanjsko vsoto in dve ugodni konjunkturi, ko so imeli otroci denar in bi lahko imeli kramarji smenj.
IPO je v danih razmerah najboljši način, vendar pa arbitrarno določanje deležev, ki jih namenimo prodaji institicionalnim vlagateljem omogoča usmerjanje prodaje v prave roke in nadaljevanje politične ekonomije.
Prodajo bi bilo zato najbolje opraviti brez razlikovanja med investitorji. Država bi določila izhodiščno ceno. Investitorji bi v svoji ponudbi navedli najvišjo ceno, ki so jo še pripravljeni plačati za delnico in denar deponirali pri državi. Če bi bilo investitorjev preveč bi se najprej prodalo delnice tistim, ki so zanje ponudili najboljšo ceno. Nekateri boste oporekali, da bodo tako nekateri za iste delnice plačali več kot drugi. To drži. Toda njihova visoka ponudba jim bo hkrati jamčila, da bodo v vrsti pred drugimi. Njihov presežek je - doplačilo za zmanjšanje tveganja, da nakup ne uspe.
Če bi bilo investitorjev z isto (najvišjo) ceno še vedno preveč, pa se bi delnice razdelilo po načelu vsakemu eno, dokler investitorjem ne zmanjka denarja.
Denimo, da želijo podjetje A (100 delnic) kupiti investitorji:
X (20 delnic),
Y (5 delnic) in
Z (100 delnic).
Najprej se vsem kupcem razdeli po 5 delnic. Tako Y dobi želeno količino delnic in se umakne. X in Z pa kupujeta dalje. Nato se X in Z proda vsakemu po 15 delnic. Tako X dobi 20 delnic in se umakne. Preostale delnice se prodajo Z. X tako dobi 20 delnic, Y 5 delnic, Z pa 75 delnic.
Koncentracijo lastništva pa naj namesto državnih uradnikov opravi trg. Kdor želi podjetje prevzeti naj delnice kupi na borzi od zasebnih lastnikov in ne pod mizo od države.
Kaj storiti s podjetji, ki so zaradi privilegijev ki so jih bila deležna v državni lasti vzpostavila monopole? Monopolno dejavnost je smiselno izločiti iz podjetja in razdeliti na več konkurenčnih podjetij, ki se jih nato proda na enak način, kot vso drugo družinsko srebrnino (VSO!) Razmišljanje, da bomo za takšna podjetja dobili manj denarja je točno. Ni pa to argument proti privatizaciji. Kot potrošnike nas namreč monopol, pa naj bo državni ali zasebni, oškoduje še mnogo huje.
Preberite si še:
- Privatizacijski miti I. (O družinski srebrnini in tuji zlatnini)
- Privatizacijski miti II. (o podcenjenosti NKBM)
- Privatizacijski miti III. (O Matjažu Gantarju kot zmagovalcu IPO NKBM
- Prodati VSE!
- Doba liberalnega kapitalizma
- Socializem 101: Kako bogati so bogati?
- Socializem 101: Koliko lahko prerazdelimo?
- Tudi največji kritik prodaje NKBM je kupil NKBM
- Matej Lahovnik: Združitev Laškega in Uniona ni bila škodljiva
- Število držav z EDS se je v šestih letih potrojilo
- Namesto bojkota ponoven premislek o liberalnih reformah
NE!!!
Nabolje, da vsak pove ceno, ki jo je pripravljen plačati za delnico in število željenih delnic (še bolje bi bilo, da določi vplačano vsoto in pove kolikšno je najmanjše število delnic, ki jih želi za ta denar). Potem se kot prodajna cena določi enotna cena za delnico (vsi naj plačajo enako za delnico), ob pogoju, da ponudnik B, ki je ponudil manj kot ponudnik A, ne dobi nič delnic, če ponudnik A ni dobil željene količine. Pri enakih ponudbah na spodnjem robu pa se delnice razdeli enakomerno.
Ena oseba naj ima tudi možnost za več neodvisnih ponudb z različnimi cenami (če bo naknadno določena prodajna cena nizka, bom dobil delnice iz ponudbe A in ponudbe B, če pa bo visoka, bom dobil le tistih nekaj iz ponudbe A).
Kdor ponudi višjo ceno za delnico, ima večjo verjetnost, da je izbran (kar je tudi prav, saj njegova višja ponudba zvišuje naknadno določeno enotno prodajno ceno in izkupiček od prodaje), ni pa prav, da iste delnice dobi po višji ceni kot nekdo, ki je slučajno zadel spodnjo mejo.
Pri telekomunikacijah se jasno kaže, da prosti trg ne deluje. ZDA so zaradi tega precej zaostale oz. ene najbolj zaostalih v tem sektorju med razvitimi; v Avstraliji pa je bila država prisiljena prevzeti izgradnjo novega omrežja navkljub veliki konkurenci.
Verjetno bi tvoja metoda res prinesla nekoliko več denarja, vendar se mi zdi nekorektna (ne rečem, da ni poštena, seveda je). Moja metoda bi spodbudila ljudi, da iskreno povedo svoje vrednotenje delnice, tvoja pa bi ljudi spodbudila k taktiziranju glede cene.
Malo bi še dopolnil svojo metodo; država naj določi enotno ceno delnice tako, da maksimizira izkupiček, majhen delež delnic pa verjetno ostane neprodan in se jih takoj začne ponujati po določeni enotni ceni po načelu first come - first go.
Tako je bistveno manj gospodarske škode zaradi monopola, povrhu pa je potem država vsaj lastnik teh nesmiselnih vlaganj (v času, ko vsako malo večje podjetje vleče svoje optične kable).
Zdaj pa bodo šla ta vlaganja s še večjim monopolom kot prej tako ali tako zasebnikom.
Prepričan sem, da tega ne moreš utemeljiti z nikakršnim verodostojnim virom.
V čem se to vidi?
Denimo, da je Telekom zgradil neko infrastrukturo, ki koristi državi, hkrati pa je bil najmanj dobičkonosno Telekomunikacijsko podjetje v EU.
To pomeni, da je to infrastrukturo financiral z državnim denarjem (z neizplačanimi dobički). Med tem in direktnim vlaganjem države v telekomunikacijsko infrastrukturo ni nobene razlike.
Pravzaprav bi bila direktna vlaganja države v telekomunikacijsko infrastrukturo učinkovitejša, če bi za izvedbo med sabo tekmovalo več konkurentov, kot so bila preko monopolnega giganta pod državnim menedžmentom.
Komparativna prednost teh vlaganj pa ni posledica lastništva nad Telekomom, ampak dejstva, da je država (ne Telekom!) vlagala v infrastrukturo več od drugih držav. Kot sem že omenil gre to čisto lahko tudi brez Telekoma v lasti države.
In seveda se potem postavi tudi vprašanje donosa na ta vlaganja?
Kaj imamo od njih? Enako, kot bi se vprašali ob izgradnji osempasovnice med Ljubljano in Mariborom. Ali smo že dovolj razviti, da lahko to izkoristimo? Ne dvomim, da nekoč bomo. Toda če bi denar vložen vanjo danes obračali, bi bila smotrnejša gradnja v času, ko bi to lahko povsem izkoristili. In takrat bi to storil tudi trg.
Torej:
- Ali imamo več dot com podjetij, ki neizmerno uspevajo v tujini?
- Ali imamo mednarodno konkurenčne telekomunikacijske servise, ki jih širimo po Evropi?
- Imamo bolj usposobljeno delovno silo?
- Koliko točno je bilo teh vlaganj?
- V čigavi lasti bodo rezultati teh vlaganj po privatizaciji za nižjo ceno, kot bi jo dosegli med dot com bumom?
- Koliko je bil naš kumulativen donos na ta vlaganja?
- Zakaj je bilo boljše vlagati v infrastrukturo preko enega monopolista, kot preko razpisa za katerega bi se konkurentje med sabo poklali?
- Za kakšno domnevno razvitost sploh gre?
- Kje so vidne merljive eskternalije teh vlaganj?
Odgovori so na plečih tistih, ki trdijo, da smo uspešnejši od drugih zaradi določenega modela. To trditev morajo podkrepiti.
@Lib: Jaz sprašujem Tomaža, od kje mu material za njegove neumne trditve, ki so po neumnosti primerljive z verbatimovimi.
Dokaza pa nimam, ker nisem dobil dveh enakovrednih ponudb za primerjat z slovenskimi.
Pa telekom je prisil veliko državljanov da so brezveze šli na isdn. To tudi precej stane.
Da ne govorimo da precej časa niso pustili hitrosti nižjih od 1Mb, in tako odrezali dobršenj del prebivalstva od adsl-a (zaradi razdalje do central). Matjaž Janša se je nad tem zgražal, ko so prišli na oblast so vsaj to uredili.
Da ne govorimo o namrnem omejevanju t-2-ja, ter drugih ponudnikov.
Sedaj je pa stanje tako da se recimo na viču že 2 leti neda dobit adsl-a (primer, verjamem da jih je še polno).
Nacionalni interes si kar v rit zatlačite! Nas je že čisto preveč stal..
Kam je bil naložen denar od prodaje državnih deležev? (NKBM na primer) Je naložen tako, da bo država v bodočnosti lahko naprej funkcionirala, ali je bil porabljen za pokrivanje "tekočih potreb" kot je to običajno pri pijancih?
Prepričan sem, da je temeljno vprašanje, kam smo naložili, ne koliko natančno smo iztržili.
bin
Cena primerljivih paketov ADSL med ZDA (npr. Miami) in Slovenijo (opomba: v ZDA je optika slabo dostopna, VDSLa skoraj ni):
- AT&T (največji internetni ponudnik v ZDA), paket 3 Mbps/384 cena - 37,95 USD/mesec
- Comcast (2.največji ponudnik), paket 6/768 - 42,95 USD/mesec
-T-2 (VDSL!), 4/1 Mbps - 18 evrov
- Siol (ADSL), 4/512 - 41 evrov,
- Siol (VDSL), 5/2 - 36 evrov
Največ pa pove tale graf:
http://www.ftthcouncil.org/UserFiles/File/Global_Ranking_Chart08_low-rez.jpg
Še ena razlika: v ZDA precej cenzurirajo oz. omejujejo internet, zaradi slabega omrežja; prav tako hiter internet ni na voljo v vsaki luknji, kot pri nas in imajo nizke hitrosti v smeri od uporabnika.
Zdaj pa mi Tomaž povej, kje ti vidiš 3x razliko v ceni oz. naš razvojni zaostanek za ZDA? Če kdo zaostaja, so to ZDA, ki imajo navkljub ogromnim mestnim območjim sramotno nizko število priključkov (poceni izgradnja), primernejši teren za izgradnjo omrežja, konkurenčno tržišče in nekaj 10 letno prednost pri sami gradnji omrežja.
Tista s centralnim planerjem pa je sramotna izjava za takšen blog in jasen signal, da je vse skupaj poceni politična manipulacija.
Lepo te prosim, kaj pa to mi imamo pri telefoniji in internetu, česar Američani nimajo in niso dobili za tretjino naše cene?
IPTV mogoče? Saj so samo nekaj let za Evropo, Azijci in Marokom.
Članek iz začetka 2007: "But the U.S., where AT&T’s trial was the most significant IPTV initiative in 2006, will probably lag the rest of the world for some time, researchers said."
Članek maj 2008: "AT&T is completely sold on IPTV, and is singing its praises to anyone who will listen."
Kakor se čudno sliši, sodobna omrežja so bolj kot vodovod ali pa asfaltiranje cest. Ljudje jih hočejo in povprašujejo po njih, privatnik pa jih ne bo zgradil.
http://www.ftthcouncil.org/UserFiles/File/Global_Ranking_Chart08_low-rez.jpg
Podobnih dokazov je možno najti nebroj.
Cene Interneta so na pogled v Ameriki precej precej nižje(vsaj za razmerje med € in $(1€=1$) navadno še več).
Pri nekaterih osnovnih paketih so razlike v ceni res da posledica trenutnih valutnih razmerij, pri boljših paketih pa so cene v Sloveniji precej nižje kot v ZDA. Razlike tudi nastanejo, ko vključiš v paket TV in telefon. Samo televizijski paket Basic cable npr. v ZDA stane 50 USD/mesec.
Sicer drugace...
1. 7M/384K cabelski net je $45
2. Digitalni TV z nekaj sto kanali in DVRom je $60.
Ce dodas se telefon z neomejenimi klici po celi ZDA pa pride do $125/mesec.
Ko vzames tak paket pa dejansko pride $90/mesec za prvo leto. Kar je 60 EUR
Vsi resni blogi (tudi libertarni) priznavajo, da so ZDA na tem področju zaostale. Samo Tomaž Štih trdi drugače.
"The reason is that U.S. government policies and private corporate decisionmaking have fallen well behind the technological curve. We are paying a stiff social, economic and cultural price for our collective folly.
The International Telecommunications Union (ITU) reports that the United States has fallen to 16th place among the nations of the world in broadband usage and continues to plummet. In terms of costs to consumers and the quality of services available to them, the wealthiest country on the planet ranks as a stagnant online backwater compared to the likes of South Korea, Japan, Singapore, Sweden and even Slovenia."
Vir: http://www.reason.com/news/show/117436.html
Ne vem, zakaj avtor tega bloga enkrat ne prizna, da nima vedno prav.