Nedelja, maj 25, 2008 11:48
Kdo si/ste ustvarjalci bloga Libertarec?
Tomaž Štih je urednik in glavni pisec bloga Libertarec, ki je uradno nastal 25. januarja 2003 – ko je Marko Pavlišič na strežniku Libertarnega kluba vzpostavil prvo blogersko infrastrukturo v Sloveniji. Tomaž je vztrajni debater in zagovornik libertarnih idej – z njim smo govorili o blogu, o predvolilnem poletju in jeseni ter o njegovih pogledih na politiko. Slogan Libertarca je »Kričač na internetu« in poudarja drugačnost od drugih medijev, ki včasih meji na odporništvo.
Ko so komercialni blogerski servisi v začetku leta 2004 presegli blogersko infrastrukturo Libertarnega kluba, kjer sem objavljal takrat, sem svoje zapise preselil na Blogspot. Takrat je blog dobil ime Libertarec. Pisala sva ga dva zdomca. Danes sem urednik bloga in pisec večine prispevkov jaz, okoli bloga pa se je zbrala bolj ali manj stalna skupina ljudi, ki so jim liberalne zamisli blizu in občasno prispevajo članke ali pa informacije in mnenja, iz katerih nastanejo članki. Imamo še svojo obveščevalno mrežo, ki ji ljubkovalno pravimo Mosad.
V nekaj mesecih bo blog predan mladi generaciji liberalcev, saj imam sam druge zadolžitve in mu ne morem več posvečati toliko časa in energije.
Gre za strateški prenos dolžnosti na mlade, ali za nekakšno umikanje iz tega polja dejavnosti?
Za oboje. Prvič imam jaz vedno manj časa za blog. Drugič pa ta prenos zagotavlja izvajanje poslanstva bloga nagovarjati mlade. Imam sedemnajstletnega nečaka – od njega se učim čudne govorice mladostnikov. Gledam South Park, Pabla Francisca, terorista Achmeda, itn., toda z leti ne postajam nič mlajši in to kulturo vse manj razumem.
Kaj sicer počneš?
Delam v zasebnem sektorju. Imam nekaj svetovalnih pogodb (s področja informacijskih tehnologij). In pomagam pri projektu ustanavljanja nove politične stranke Liberalci. Več o nas si lahko preberete na www.liberalci.eu.
Kakšen je namen bloga, kakšni so cilji, strateška naravnanost?
Ko smo leta 2003 s somišljeniki vzpostavljali mrežo liberalnih oddajnikov na internetu in z njo prebijali levo medijsko blokado smo se marsičesa naučili. Različne javnosti zahtevajo različna sporočila. Vsi liberalni pisci se ne identificirajo z vsemi načini komuniciranja. Enim je všeč mirno in dostojanstveno komuniciranje, drugim gromovništvo. Eni se želijo s stvarmi ukvarjati teoretsko, drugi praktično.
Slovenske medijske krajina nas je naučila tudi koncepta večkanalnega komuniciranja. Pozoren bralec opazi, da med sporočili Mladine, Dela in Dnevnika ni nestrinjanj. Uporabljajo isti diskurz in iste interpretacije realnosti, ki jih oblikuje stalna skupina oblikovalcev javnega mnenja z velikim vplivom na urednike. Vsebinsko enaka sporočila pa potem prilagodijo željam in potrebam svojih bralcev.
Blog Libertarec pomeni združitev teh spoznanj. Je kamenček v mozaiku naše strategije večkanalnega komuniciranja. Z Libertarnim klubom nepolitično in državniško nagovarjamo najširšo javnost, Capitalism and Freedom pisca Roka Spruka nagovarja ekonomsko pismene, Free Society Institute Blog proameriško usmerjene, Libertarec pa je liberalna Mladina. Torej blog, kjer si dovolimo humor, temperamentnost, mladostno zagnanost in provokativnost. Ciljna publika Libertarca so mladi med 25 in 40 let, ki se zavedajo, da je v Sloveniji medijska projekcija realnosti pogosto žrtev političnih interesov in želje po davkoplačevalskem denarju. Sporočila se redno frizirajo in iz njih se izloča liberalen svetovni nazor, ki je na zahodu povsem normalen. Libertarec to uravnoteži z objavljanjem točno tistega, kar drugi izpuščajo. Hkrati pa nudimo sorodnim blogom vso promocijo in podporo, ki jim jo kot uveljavljen blog lahko.
Vzpostavljena mreža liberalnih oddajnikov se je v petih letih tako razširila, da ni več mogoče, da bi na slovenskem internetu prevladal en svetovni nazor, kot se je to zgodilo v tiskanih medijih. Po petih letih ni več nobenega internetnega foruma, kjer ne bi bilo najmanj enega zagovornika individualne svobode in prostega trga. Tako je eni izmed naših pobožnih želja že ustreženo.
Medijska blokada pa še kar traja. Zadnjič smo pripravili okroglo mizo z vrhunskim švedskim strokovnjakom za reforme Johnnyjem Munkhammarjem. Prišli so Finance, RTV, Demokracija, Reporter, Podjetnik in STA. Ni pa bilo Dnevnika, Dela, Mladine in Vesti. Medijska blokada liberalcev ni proti-vladna, kot bi to nekateri želeli prikazati. Okrogla miza je bila do vlade zelo kritična. Medijska blokada je uperjena proti nekemu svetovnemu nazoru. Proti idejam. Proti tematiki okrogle mize.
To pa so dejanja iz obupa. Internet omogoča idejam priti do javnosti tudi, če jih mainstream mediji ignorirajo. Na takšen način se ni več mogoče boriti proti spremembam.
Če smem tako reči – in to samo zato, ker vem, da takšna dejstva staršev ne razjezijo, ampak jih razveselijo – današnji "internetni mladi« niso niti pol tako neumni, kot njihovi starši. Doseči mlade je izjemno pomembno zato, ker obstajajo bitke, v katere se je nesmiselno spuščati danes, saj jih lahko zmaga le čas.
Zveni kot teorija zarote? Kako v sodobnem času razlikovati med teorijami zarote, političnimi teorijami in paranojami? Kaj ni samoumevno, da v svetu pač vlada na posameznih ločenih področjih dualizem in da so mnenja ter pristopi pač nasprotujoči si ter da ima nekdo vedno 'vajeti v rokah'?
To vprašanje je zelo kompleksno. Vedno je bilo zelo težko ločiti teorije zarot od politike, ki zna igrati na drugo ali na tretjo žogo. Pred časom sem svetoval podjetju, ki je gradilo odnose z javnostmi tudi s pomočjo spiska prijateljskih/sovražnih novinarjev. Preko klipinga so ocenjevali njihov odnos do podjetja in njegovih izdelkov. Nato so se načrtno osredotočali na tiste novinarje, ki so imeli do podjetja skeptičen ali negativen odnos. Ti so bili deležni posebnega tretmana, ugodnosti, lobiranja. Je to zarota ali dober PR?
Jaz se pri ločevanju zrnja od plev zanašam na Mosad. Kvaliteta tako pridobljenih informacij se s časom izboljšuje, včasih pa vendarle uide na blog tudi kakšna neumnost. Na to nisem ponosen, toda potrebno je razlikovati med tistimi, ki se vsaj trudimo preveriti stvari in tistimi, ki jih resnica ne zanima. Kot urednik bloga imam omejene vire. Ti so gotovo manjši od denimo oddaje Svet na A Kanalu. In vendar so moje informacije kvalitetnejše od njihovih. Razlika med njimi in mano je, da se jaz trudim preveriti resničnost napisanega z vsem, kar imam na voljo. Oni pa imajo na voljo vse in se ne trudijo preveriti informacij z ničemer.
Seveda pa obstaja tudi druga plat medalje. V trenutku ko začneš razumeti politiko se izpostavljaš nevarnosti, da je kvaliteta tvojih informacij tako dobra, da se običajnim državljankam in državljanom zdijo tvoje trditve povsem skregane z njihovo percepcijo realnosti. Dobro je vedeti, da vedno obstajata dve politiki. Ena za praktično uporabo in druga za volivke in volivce. Cilji prve so strogo varovana skrivnost, ki se jo preoblači v blagor volivk in volivcev.
Politika je kot šah. To ni vedno igra, kjer bi s prvo potezo izdal svoje cilje. Nič nenavadnega ni, da napadeš delo ministra zato, da bi do volitev upočasnil njegovo sposobnost delovati na drugem področju. Čisto mogoče je, da civilna iniciativa nasprotuje gradnji kakšnega naselja da bi ohranila naravo za zanamce; na koncu pa izveš, da imajo trije ključni "iniciativniki" parcele na drugem koncu občine in bi radi, da se naselje zgradi (in parcele odkupi) tam.
Kar se tiče vajeti v rokah - svetu vladajo interesi. In obramba interesov je v demokraciji legitimna. Nenazadnje so nam svobodo govora izborili tisti, ki so imeli kaj pametnega za povedati. Libertarec se nikoli ne ukvarja s samim obstojem interesov. Mi se ukvarjamo s transparentnostjo interesov.
Je gromovništvo potrebno, ker kaj drugega enostavno ne 'pride v eter'?
Gromovništvo v nekaterih okoliščinah deluje, v drugih ne. Naprimer – Slovenija je gotovo potrebovala Mića Mrkaića. Njegov preboj pogosto primerjam s poskusom vzbuditi pozornost globoko spečega. Da bi ga prebudil, ga je najprej potrebno stresti. In to je storil Mićo Mrkaić. Ko je enkrat buden, pa mu lahko tudi voščite dobro jutro. Seveda pa se vedno najdejo tudi takšni, ki menijo, da je takšen pristop napačen in bi morali globoko spečemu potihoma voščiti dobro jutro. Saj, če ga boste stresli in prebudili – bo jezen na vas. To slednje vsekakor drži.
Kaj je gonilo bloga Libertarec?
Želja po uveljavitvi sodobnih liberalnih vrednot in najboljših praks v Sloveniji. Po zanikanju (da je s Slovenijo karkoli narobe!) in jezi (da so za vse naše težave krivi G. W. Bush, kapitalizem in “neoliberalci”!) smo kot družba zdaj v fazi taktiziranja (kdo bo izpeljal reforme za katere “so se vsi že od nekdaj zavzemali, še najbolj pa Dušan Semolič”). Smo torej nekje na pol poti do sprijaznjenja s Fukuyamovo tezo o koncu zgodovine. Ko se to zgodi, bo Libertarec prenehal obstajati, ker bodo prenehali obstajati razlogi zanj.
Kakšno vlogo ima Libertarec (in Libertarni klub) v letu volitev?
Enako kot vedno. Promocija liberalnih vrednot in najboljših praks. V predvolilni debati bomo skušali sodelovati s konstruktivnimi predlogi in upali, da se kaj prime. Uspeh bomo merili po tem, koliko političnih strank jih bo sprejelo za svoje. V preteklosti nam je to že nekajkrat uspelo. Tako si je npr. Gregor Golobič dikcijo "infiltracijo države v vse pore družbe" izposodil z bloga Libertarec. Stranka Zares si je z bloga izposodila definicijo "medgeneracijske pogodbe, ki bodočim generacijam pušča državo v enakem ali boljšem stanju, kot jo je prejela od prejšnje". V reformni program Janeza Janše so našle pot številne zamisli, ki so se rodile prav na blogu Libertarec. Najbolj pa sem vesel, da sem od leta 2003 do danes praktično vse politične stranke v državi uspel prepričati, da je za stanovanjsko krizo krivo slabo planiranje, premalo zazidljive zemlje, preveč regulacije in pretirana naveza politike in gospodarstva (»dogovorna urbanistika«). Leta 2003 so za visoke cene stanovanj vsi krivili trg. Danes tega ne počne nihče več.
Do volitev bom gotovo objavili tudi lepo število političnih analiz. Zdi se, da bodo tokratne volitve še posebej zanimive. Spremljali jih bodo številni paradoksi. Na eni strani bomo imeli "reformno" vlado Janeza Janše, ki ne reformira. Ta vlada se bo zelo verjetno odločila za umirjanje žoge. Za prepričevanje ljudi, kako dobro nam gre. Verjamem, da jo bo pasivnost pokopala. Na drugi strani se bo opozicija, ki je bila v tem mandatu najbolj sovražno razpoložena do reform, skušala predstaviti kot – reformna opcija. V Sloveniji se je namreč od leta 2004 zgodil velik premik v glavah vodilnih politikov. Vse politične opcije se zdaj zavedajo nujnosti reform. Celo strinjajo se o njihovi vsebini. Z malo sreče bo leta 2012 med strankami prišlo do »tekme za reforme« . V prihodnje bodo prosperirali tisti, ki bodo reforme izvedli. Ne tisti, ki jim bodo nasprotovali.
Nekateri menijo, da bo vetrovno. Drugi, da bo navdihujoče. Tretji, da bodo spremembe. Jaz mislim, da ne bo nič od tega. Bo pa vsekakor zanimivo.
Kje bomo našli Libertarca in libertarce v predvolilnem boju?
Delovali bomo idejno in politično. Idejno bomo pomagali in svetovali vsem strankam, ki nas bodo poslušale. Skrajni cilj liberalcev namreč ni prevzem oblasti, ampak široka podpora liberalnim vrednotam in najboljšim praksam. Mi oblasti ne vidimo kot cilj, ampak kot sredstvo za dosego cilja – nujnih sprememb, da bi jutri vsi živeli bolje. Politično pa bomo delovali v novi stranki Liberalci.
Kaj pa v praksi? Volitve bodo kmalu. Lahko kaj napoveš, izraziš svoje 'želje' ali 'hotenja'? Kaj bi bilo po tvojem 'najbolje'?
Letošnje volitve bodo zmagoslavje forme nad funkcijo. Zgodila se nam bo puhlost in praznoglavost Barracka Obame. Volilke in volilci si želijo sprememb, niso pa še pripravljeni na to, da bi se kaj tudi zares spremenilo. Liberalizem in libertarstvo se bo letos skušalo zlorabiti, da bi se eden izmed (obeh protireformnih) blokov predstavil kot "blok sprememb", pa čeprav jim notranja strankarska struktura in interesi njihovega članstva tega ne dopuščajo. Občasno bodo ti poskusi uskladitve reformne retorike z željami članstva prav komični. Denimo piarovci Boruta Pahorja si že izmišljujejo popolnoma nov jezik, da bi opisali klasične liberalne koncepte kot nekaj socialnodemokratskega. Tako ne govorijo o majhni in učinkoviti državi (kar je slabo in neoliberalno), ampak o vitki in pametni državi (kar je dobro in socialno). Kučan pa govori nujnosti avtonomije podsistemov in prenosa avtonomije na akterje podsistemov, kar je pravzaprav temeljni argument za privatizacijo. Mislim, da se bodo v teh teoretskih konceptih izgubili in jih na koncu nihče več ne bo razumel. Ne glede na to, kdo zmaga, pa bomo namesto reform dobili medijsko zelo odmevne mini ukrepe za zagotavljanje solventnosti in likvidnosti temeljnih podsistemov. Podobno, kot se je zgodilo leta 2004. Do leta 2012 bo prišlo do zloma vsaj enega podsistema. Večina nas stavi na zdravstvo. Leto 2012 bo za Slovenijo leto sprememb.
Kakšen bo naslednji slogan Libertarca?
Jaz bi se odločil za: »Kdor ni z nami je za nami,« toda mladostnikom, ki bodo prevzeli blog, bo najbrž bolj všeč kaj drugega.
si ti še eden tistih, ki MISLI, da vse ve, vse razume in vse naredi najbolje? Ko berem tvoje komentarje se mi zdi natanko to. Da sam sebi ne moraš verjeti kako si "pameten" - v resnici pa samo trosiš čas z neargumentiranim blatenjem. Škoda, zate in za nas (ki iščemo kakšen branja-vreden komentar).
si ti še eden tistih, ki MISLI, da vse ve, vse razume in vse naredi najbolje? Ko berem tvoje komentarje se mi zdi natanko to. Da sam sebi ne moraš verjeti kako si "pameten" - v resnici pa samo trosiš čas z neargumentiranim blatenjem. Škoda, zate in za nas (ki iščemo kakšen branja-vreden komentar"
Kaj ko bi ti (anonimni !?!) raje polemiziral s tem, kar je boris_j napisal, potem bi morda tvoj komentar celo imel možnost da se uvrsti na tvojo lestvico "branja vrednega komentarja"
Libertarci so ta prvi, ki so v političnih programih drugih strank pripravljeni videti le sebične interese. In s tem dejansko ni nič narobe. Narobe, a na žalost še kako normalno je to da tega ne vidijo pri sebi. Ali pa vidijo in se jim to zdi pri njh ok, pri drugih pač ne.
Imaginarne kvalitete, ki si jih nekateri pripisujejo so včasih preprosto nevzdržne. In marsikdo je takim celo pripravljen jesti iz roke. To je težko gledati.
Sicer so pa na splošno najbolj kompetentni da o družbi kaj rečejo, sociologi in ljudje ki se lotijo podobnih pristopov. Ti pa redkokdaj mečejo ven popreproščene fraze kot so- družbi gre dobro, brez kake koherentne razlage. To je prej naloga politikantov.
Jaz imam zelo jasna mnenja, ki jih nisi uspel še niti načeti. Mogoče prav zato, ker nisi pripravljen na dialog.
Ko ti postavim konkretna vprašanja, ne odgovoriš, ko pa sem rahlo ironičen, me brišeš.
Ne vem, kaj te tako matra ta moj psevdonim, puščaš pa cel kup konkretnih žalitev, ki jih pišejo razni Anonimni. Moj psevdonim je bralcem blogov precej bolj znan, kot če bi se podpisal s svojim imenom. Ah ... saj nima smisla, ker bo verjetno tudi ta komentar izginil.
Zaradi mene lahko kdorkoli išče ne vem kakšne vzporednice med liberalci in socialdemokrati, a me nobena "socialno občutljiva" aka "envy is good" opcija ne more navdušiti zaradi preprostega dejstva, da za svoj obstoj zahteva ignoriranje osnovnih človekovih pravic, začenši s privatno lastnino.
Temu nekateri pravimo - prostovoljno sodelovanje z drugimi.
Npr. interes, da v Sloveniji ni revnih se lepo ujame z interesom po visoki stopnji osebne varnosti.
Interes prodajati izdelke visoke dodane vrednosti množicam se lepo ujame z interesom visoke kupne moči za večino.
Interes dvigniti nivo znanja in sposobnosti večini prebivalstva se lepo ujame z interesom manj prerazdeljevanja in nižjih davkov za tiste, k znanje in sposobnosti že imajo.
Ljudje, ki imajo v glavi vprogramiran marksistični konflikt kot edini možen način urejanja družbe - tega niso sposobni dojeti in zato ne razumejo sodobne družbe, zato ne razumejo liberalizma in zato ne razumejo kapitalizma.
Ker družba najbolje funkcionira takrat, ko ljudje najdejo skupne interese na takšen način; brez razrednega bojevništva.
In tudi politiki smo lahko nosilci takšnega razmišljanja in v njem vidimo svoj lasten interes.
Egoizem bo pač vedno z nami. In za razliko od vas, utopistov, ki se ga trudite skriti za razne kolektive, da bi ga bilo težje prepoznati kot interes točno določenih posameznikov z največjim vplivom v kolektivu, vaši rezultati pa so na koncu čisto enaki: dobimo še brutalnejši kapitalizem - liberalci egoizmu priznavamo pravico obstoja, saj je v vsakem izmed nas in ga skušamo čimbolje vpreči v naš skupni voz tako, da posameznike vzpodbujamo k medsebojnemu sodelovanju in iskanju medsebojnih sinergij in koristi.
"Žalostn našega razvoja je, da se kapital ustvarja na osnovi manipulacij in borznih špekulacij ne pa na osnovi inovacije in menedžerskih zaslug posameznikov."
Zdaj že Janez Stanovnik uporablja besede liberalcev.
Kaj zdaj jokas. Res si poznan pod tem psevdonimom, zlasti po znamenitem jasnem mnenju: "Vse na guob'c". Don't cry now, crybaby.
Zanjes kar sejes :)
Lib ti ne razumeš, da t.i. "liberalizem" še najbolje uspeva v fašizmu in podobnih nesvobodnih razmerah kot je pokazala Kleinova in da še kako posega v pravice drugih. Še libertarni Cato Institute je javno priznal, da se reforme v demokratičnih državah težko izvedejo. Demokracija, polemike in podobno so resne ovire fast-food reformam, ki si jih nekateri tako srčno želijo.
Nič ne jokam. Želel bi si le, da bi me nekdo skušal prepričati z dialogom in ne s tem, da briše moja mnenja. S tem jih ne bo spremenil. Mislim si pa, da je namen vsakega, ki piše, da prepriča tudi tiste, ki v samem začetku ne delijo mnenja z njim. Če ne, nima pisanje nobenega smisla.
Ja, na guob'c. Si že slišal za mimikrijo?
Z dialogom neboš prepričal trde skale da se razkolje, pa imej še tako dobre argumente za to.
Pač negre, je pretrda (skala ali glava?!)
:)
Če ne prej bomo tako dobili prve prave liberalne države:)
Potem bodo pa ostale seveda sledile, zaradi konkurence.
Sevedaje malo utopično, pa vendar dovolj mogoče.
Liberalizem v demokraciji ni nobena utopija, kar dokazuje kar nekaj držav po svetu. Če si ljudje želijo socializma, naj ga zaradi mene imajo, kaj me briga - noben ne more prisiliti liberalca, da živi med takimi gnoji. Še vedno pa s temi večinskimi težnjami nekega naroda ne moreš dokazovati slabosti liberalizma - o tem se pojdi kregat z logiko v lastni glavi, ne z drugimi.
sicer pa sem navdušen nad sloganom, ki - oh, redki, vse preredki so ti sladki trenutki! - kaže na iskrico pronicljivosti in duhovitosti pri našem najljubšem tomažu. škoda le, tomaž, da si obrnjen u rikverc... ;)
"Fašizem in liberalizem ne gresta skupaj po najbolj osnovni logiki".
Fašistični Čile je bil eksperiment in testno območje erste klasse za libertarne ata smrkce. To je bila libertarna genealogíja par excellence. Tako zelo slavljeni liberalizem se je rodil v fašizmu in nikjer drugje. Če ti je to težko požreti je to pač tvoj problem.
Potem pa lahko še naprej "svobodno" prodajaš pravljice o tem, kako so vsi drugačni načini mišljena gnojni in kako obstaja povezava med njimi in fašizmom. Liberalizem je pa baje neka svetla izjema. Nekaterim se res nikoli ne posveti.
Vsem tem je bil liberalizem najhujši trn v peti in tisto, kar je potrebno uničiti, da bo "zavladal raj na zemlji".
Tisti libertarci, ki pa so samozadovoljno prepričani v lastno superiornost, če ne celo popolnost pa so navadna banda sleparjev pri katerih je svoboda navaden reklamni slogan.
Zelo problematično je to da si nekdo na področju politike, oblasti privošči sebe prikazovati kot nekega osvoboditelja.
Zame obstaja RAZLIKA o kateri svoboljubni libertarci ne veste nič. Ta razlika je med svobodo v najbolj temeljnem, da ne rečem že kar ontološkem smislu in med političnim liberalizmom, ki je v primerjavi s to svobodo nula.
Posameznik ne potrebuje vašega "liberalizma", ker je v najbolj temeljnem smislu že tako ali tako svoboden.
Liberalizem je danes vodilna ideologija zato ker je razglašanje ljudi za svobodne popolnejše sredstvo obvladovanja kot pa prisila. To je BISTVO vsega: razglašanje ljudi za svobodne, da se jih lažje podredi.
Ko posamezniku enkrat opereš glavo z liberalizmom je prepričan da je svoboden in da je svet svoboden. Za oblastna razmerja je slep kot Mojčica iz Kekčevih ukan. Mission accomplished!
Toliko ideološkega sranja kot nam ga pa ti zlivaš na glavo pa liberalci ne premorejo. Res ne.
Tako da tisto o tem kdo je prepričan in kdo se zaveda napak svojega prepričanja najprej nase obrni.
Nezmožnost empatije, ter hkratno očitanje te nezmožnosti drugim, je ena taka pomilovanja vredna stvar.
Bogi!
Bi pa z veseljem videl kje je tisto "ideološko sranje", ki ti ga zlivam na glavo?
Predvsem mi je pa jasno da najbolj "svobodni" (nimajo nič za delat, se zabavajo na faksu, in drugače uživajo) Stalno bemtijo kako da je ta sistem krivičen(kapitalizem/zahod/liberalizem). Nimam nič proti njim, privoščim jim, ampak pametno se pa ne obnašajo!(da bemtijo nad brezkrbnim življenjem)
To je folklora, ki se je nekateri nemorete odvadit, in nima nič veze z realnostjo. Je delno vzgojena, delno z mediji zaponjena , družbeno sprejemljiva navada.
Svoboda, ki jo imajo na ustih libertarci je modificirana, prirejena, ponarejena. Že vnaprej je izdelana, pač propagandni konstrukt. In to s točno določenim, koristoljubnim namenom.
Ko govorim o svobodi, ne mislim tega da se "nič ne dela", ampak mislim to da se ne soli pameti kaj je to svoboda in govoriti ljudem da jih osvobajaš. Naj vsak sam pogrunta kaj to je, ne rabi nikogar da misli namesto njega in mu "svobodo" prinaša na pladnju kot dober gospodar. Take so pač naloge ideologije.