"Levičarji pogosto (neuko) sklepajo, da liberalci ne razumemo negativnih eksternalij plačne neenakosti. Liberalci te eksternalije zelo dobro razumemo. Najhujša izmed njih je ravno levičarstvo."

Mnogi menijo, da je prerazdeljevanje pot do večje plačne enakosti med ljudmi. Politika prerazdeljevanja je zaznamovala 17 let naše samostojnosti. Sredstva, ki smo jih namenjali za socialno zaščito so vsako leto realno rasla in danes presegajo tri četrtine javnega proračuna. Glede na visoke investicije v enakost bi pričakovali, da bomo po vsem tem času egalitarni El Dorado.

V resnici pa živimo v državi, kjer ima 65% delavk in delavcev plačo nižjo od povprečja. Zato vas pozivam da 17 let po začetku drugega socialističnega eksperimenta v Sloveniji, glasno preberete naslednjo resnico:

"Državno prerazdeljevanje ne deluje."

Predstavljajte si Slovenijo v kateri dela milijon tekstilnih delavk in en inženir. Ali lahko naredite tekstilne delavke bolj plačno enake tako, da inženirju vzamete polovico plače in jo razdelite mednje? Lahko. Pravzaprav bi bile v takšni Sloveniji vse tekstilne delavke že enake v revščini. Nekateri boste oporekali temu primeru in trdili, da je tekstilnih delavk manj in inženirjev več. In ravno to je ključno za razumevanje izvora neenakosti - plačna enakost v povprečju je odvisna od strukture delavne sile. Za plačno enakost je pomembno, da imajo ljudje tudi približno tržno enako zanimiva znanja in sposobnosti.

Zato plačna enakost ne more izvirati iz že uspešnih ljudi, niti iz anekdotično poštenih politikov(TM). Izvira lahko le iz pripravljenosti tistih z nižjimi plačami, da pridobijo nova, tržno zanimivejša znanja in sposobnosti.

Levičarji pogosto (neuko) sklepajo, da liberalci ne razumemo negativnih eksternalij plačne neenakosti. Liberalci te eksternalije zelo dobro razumemo. Najhujša izmed njih je ravno levičarstvo.

Razumemo pa tudi, da tekstilna delavka ne more zaslužiti skoraj toliko kot inženir in socialni antropolog v javni upravi ne skoraj toliko kot odvetnik z zasebno pisarno. Pot do večje plačne enakosti ni v obdavčevanju inženirjev in odvetnikov, da bodo tekstilne delavke in socialni antropologi bolje živeli; ampak v ustvarjanju okolja v katerem bo tekstilnih delavk malo in inženirjev veliko.

Edina dobra plačna enakost je takšna, ki prihaja od spodaj kot posledica približno enakega truda ljudi, da si pridobijo tržno zanimiva znanja in sposobnosti.

Ni prav, da bi nekdo rad postal visoki umetnik in zavrača plehko komercialnost; hkrati pa bi bil rad plačno enak tistemu, ki se trudi ustvarjati tisto, kar ljudem ugaja in za kar so pripravljeni plačati.

Ni prav, da se študent odloči za suficitaren študij, ki ga ljubi; hkrati pa bi bil rad po diplomi plačno enak tistemu, ki se je odločil za tržno zanimiv poklic.

Ni prav, da socialni antropolog zavrača prekvalifikacijo v kuharja z izgovorom, da je prestar, nemočen, sploh pa za to ni študiral; hkrati pa bi bil rad plačno enak ali celo višje od enako starega deficitarnega krovca streh.

Kajti če bi bilo to prav, potem bi bile premišljene odločitve, trud in kompromisi v življenju brez vrednosti. Še huje - takšno obnašanje bi bilo celo kaznovano. In ker smo ga kaznovali v preteklosti imamo danes neugodno strukturo delovne sile.

Namesto da bi promovirali trud, prilagodljivosti in dovzetnosti za potrebe drugih ljudi; politiki ljudem govorimo da se s trudom ne da uspeti, da je tržno obnašanje egoistično, da se z jezo na ulici doseže več kot v šoli, da je neprofitnost enako poduhovljenost, da je podjetništvo podlo in da je za vse njihove težave kriv nekdo drug. Ki da naj doplača razliko med želeno ("pošteno") plačo in plačo, ki je posledica takšnega obnašanja. Vsemu skupaj pa da se reče "socialna pravičnost".

Kdor uživa svobodo izbire življenjskega nazora, svobodo odnosa do dela in svobodo izbire poklica mora nositi tudi odgovornost za svoje odločitve. Če prisilno izenačujemo plače podpovprečnih na račun tistih, ki so nadpovprečni povzročamo učinek dvojne nemotiviranosti - tisti, ki so pod povprečjem se ne bodo trudili, ker jim bo država tako ali tako vse dala. Tisti, ki so nad povprečjem pa se ne bodo trudili, ker jim bo država tako ali tako vse vzela.

Če demotiviramo nadpovprečne jih bo manj, ker je lažje biti podpovprečen. In če je podpovprečnost nagrajena in nagrajevanje družbeno dojeto kot pravično; je status podpovprečnega v družbi toliko bolj privlačen. To pa je smer v katero ne želimo iti. Ker je (kot smo že ugotovili) za enakost pomembna struktura delovne sile. Tudi, če takšne politike pripeljejo do plačne enakosti, je to enakost v revščini. Boljše je živeti spodobno in sprejeti razlike v plačah, kot biti reven in plačno izenačen z vsemi.

Prelahko bi bilo reči, da bodo za izboljšanje stanja zadosti reforme, ki bodo vsem omogočile boljši dostop do znanja in sposobnosti - tega ključnega kapitala 21. stoletja. Denimo možnosti za vseživljensko izobraževanje, šolske module, ki omogočajo ekspresne prekvalifikacije in zasebno iniciativo v šolstvu.

Prelahko zato, ker je to le tretjina potrebnih sprememb. Druga tretjina so spremembe, ki tistim ki te možnosti izkoristijo dejansko omogočijo boljše življenje - namesto, da bi jim s progresivni davki, birokracijo, populističnimi obtožbami ter negativnim odnosom uničili željo po doseganju presežkov.

Zadnja tretjina spremembe je najtežja. Da bi dosegli prvi dve potrebujemo nič manj kot spremembo vrednostnega sistema naroda. Ponoven razmislek o dobrem in slabem, o pravičnem in nepravičnem.

Tisti, ki verjamejo v plačno enakost bodo vprašali: "Je to torej pot do več plačne enakosti?" Ne. To ni pot do večje plačne enakosti. To je pot do cilja. Cilj pa je tolikšnoi blagostanja za povprečje, da razlike v plačah postanejo nepomembne in namesto zavisti in razrednega bojevništva v ospredje stopijo vrednote sodelovanja, učenja in spoštovanja dosežkov.

Dežele brez plačnih razlik namreč ni. In je na tem svetu nikoli ne bo. Tekstilna delavka in inženir ne živita in nikoli ne bosta živela enako dobro. Najbolje, kar lahko dosežemo je, da oba živita dobro. Več kot je inženirjev in manj kot je tekstilnih delavk, boljše možnosti imamo.