Za levičarje običajno obstaja le ena pot. La linea coretta. Določi jo avantgarda, drugi pa ji sledijo. Ta vzorec razmišljanja se fundamentalno razlikuje od liberalnega in zato imajo levičarji vseh barv -socialdemokrati, neosocialisti- na začetku velike težave z razumevanjem liberalizma.

Najtežji korak preobrazbe iz levičarja v (klasičnega) liberalca je razumevanje liberalizma kot smeri in ne kot poti. S podobno težavo se sooči musliman, ko želi prestopiti v krščanstvo (...poleg groženj s smrtjo). Koran vsebuje dobesedne napotke za življenje; sveto pismo pa le zgodbe iz katerih je treba potegniti nauke. Tako kot levičarju, tudi muslimanu na začetku manjka avtoritarnost ideologije. Manjkajo mu konkretna navodila kaj je prav in kaj narobe. Teh mej ni navajen iskati sam.

Religiji bi si bili mnogo bližje, če ne bi bilo Jezusa Kristusa. Ta je res vse obrnil na glavo!

Liberalizem je za razliko od levičarstva permisiven. Dopušča mnogo poti, predpiše pa le smer. Smer vaše poti je pravilna, če dopušča drugim izbiro lastne. Potrebno je poudariti, da vam liberalizem ne jamči ugodnega končnega rezultata, ampak izbiro! Če izberete pot v prepad, boste padli vanj.

Primer takšnega nerazumevanja liberalizma se je ta teden zgodil v Mladini. Avtor članka Marcel Štefančič mlajši je v njem razmišljal o vtikanju v zasebnost.

Za mnenje po odnosu klasičnega liberalca do vtikanja v zasebnost je vprašal levičarja Igorja Pribaca. Ta mu je razložil, da je "Vtikanje v zasebnost, nočna mora klasičnega liberalca, ki ceni zasebnost - postalo televizijska uspešnica, še več – postala je ključna gonilna sila televizije v potelevizijski dobi."

Če odmislimo dejstvo, da je Marcel storil običajno napako slovenskega novinarja in šel po interpretacije klasičnega liberalizma k levičarju namesto h klasičnemu liberalcu (teh je v Sloveniji kar nekaj; denimo Bernard Brkščič, Rado Pezdir, Mićo Mrkaić) je razlaga napačna, ker je avtoritativna.

Dopušča le eno pravo pot. Vtikanje v zasebnost mora biti nočna mora klasičnega liberalca. Klasični liberalec mora ceniti zasebnost.

Schroedinger bi rekel: "Za klasičnega liberalca je vtikanje v zasebnost lahko nočna mora, lahko pa so to tudi njegove mokre sanje."

Klasični liberalec ceni posameznikovo izbiro. In če je posamezniku vtikanje v njegovo zasebnost všeč, potem to ni nočna mora klasičnega liberalca. Poskusimo Marcelu in Igorju to razložiti s primerom, ki ga gotovo razumeta - pornografija je zelo khmm...globok vpogled v zasebnost; pa ni nočna mora klasičnega liberalca.

Nočna mora klasičnega liberalca so -ravno obratno- tisti, ki želijo avtoritarno (zakonsko) vzpostavljati neke splošne moralne norme (in med njimi mejo vtikanja v zasebnost, katere namen ne bi bil zaščita posameznika pred vtikanjem družbe t.j. drugih posameznikov v njegovo zasebnost, ampak pred njim samim).

Pravno določena meja zasebnosti je svoboščina. V kolikšni meri jo koristi za zaščito svoje zasebnosti se ima pravico vsak odrasel odločiti sam. Ob spoštovanju enakih pravic drugih in -jasno- ob razumevanju, da svoboda ekshibicionizma ne pomeni pravice, da te morajo drugi tudi gledati.

Marcel Štefančič Jr. napačno zaključi, da: "klasičnega liberalca prepoznate po tem, da se začudeno sprašuje: če vsi gledajo resničnostne šove, kako to, da sam potem ne poznam nikogar, ki jih gleda?"

Klasičnega liberalca prepoznate predvsem po tem, da spoštuje svobodo izbire. Tako gledanja, kot nastopanja v resničnostnih šovih. Do resničnostnih šovov ima lahko - nevtralen, negativen ali pozitiven - oseben odnos. Njegov liberalizem ni v njegovem osebnem odnosu do resničnostnih šovov, ampak v njegovem zavedanju pravice vseh imeti do njih takšen odnos, kot ga sami izberejo.