Zdravorazumsko razmišljanje, le kako to dopovedati ostalim, ne vem. Morda pa nekaterim bolj ustreza nizka plača kot pa prestrukturiranje. Paradoksalno bi lahko pomagali sindikati: z dvigom plač podjetja propadejo, nekaj delavcev se znajde na Zavodu in prekvalifikaciranje se lahko začne.
 

Evo, z vsem napisanim se strinjam. Težava je le v tem, da država prekvalifikacij in dodatnega izobraževanja ne stimulira.
 

...ja in ko bi država začela stimulirati, bi se ljudje kar stepli za prekvalifikacijo.
Ne moreš od ljudi, ki se jim je 50 let v glavo ubijalo, da bo zanje poskrbela država pričakovati take odgovornosti.
 

Visoke plače dejansko pozitivno povratno vplivajo na podjetja, saj silijo menedžment v usmerjanje k produkciji z višjo dodano vrednost. "Visoke plače so dobre." Ampak ne v hiper- subvencioniranem okolju, kjer večje podjetje ne more propasti, ker politika ne more pustiti "2.000 delavk na cesti". Ta povratna zveza je prešibka zaradi prepletenosti politike in gospodarstva.

Po drugi strani pa je potrebno poudarjati odgovornost vseh, tudi suficitarnih zaposlenih. Ne spomnim se, za katero podjetje je šlo; toda imeli smo primer, ko je bilo okoli 1.200 delavk dve leti vnaprej obveščenih, da ne bo dela. In v tem času se jih je prekvalificiralo 8 (z besedo: osem). Pri takšni pripraljenosti na spremembe država ne more storiti nič.
 

O lahko. V tem primeru bi lahko dodatno spodbujala in na koncu še nagradila tistih 8 delavk. Tudi finančno. Kolikor poznam slovensko dušo, bi se tudi ostali zmigali, ko bi jih zajel plamen fovšije. Čakati na to, da bodo ljudje z večinoma osnovno šolo prišli do uvida o koristnosti prekvalifikacij za samorealizacijo in ponovno zaposlitev, utegne trajati zelo zelo dolgo. Mislim, da kombinacija korenčka in palice lahko zelo veliko doseže.
 

A ni dovolj dobra motivacija že to, da bodo dobili dobro in bolje plačano službo?

Le zakaj bi morala za vsako figo država - torem davkoplačevalci - nagrajevati ljudi.
 

@kolenkišta

Nisem mislil na subvencije, pac pa to, da si bodo zaceli sami iskat sluzbo. In da ne bodo govorili, da se pri 45-ih zivljenje konca in se zato vec nocejo izobrazevati, ceprav bi jim to seveda koristilo.
 

Krokodil: ker bo drugače pač sedel doma in vlekel tisto, resda mizerno, podporo za brezposelne, dokler ne nastopi penzija. V najboljšem primeru bo delal na črno, v najslabšem pa se polotil kriminala. Da mu daš nagrado za prekvalifikacijo, je še zmeraj ugodneje kot takšna perspektiva.
 

Predvidevam ,da avtor zapisa in še vsaj nekaj komentatorjev vodi kadrovsko politiko v svojem podjetju. Tako dobro veste, kaj delodajalec (torej tisti, ki delavca potrebuje), od njega tudi pričakuje.
Vsekakor je delovna sposobnost najvažnejša! Saj ga rabi zato, da bo opravil delo. Ne zato, da bo njegovo titulo zapisal v reference firme. (No, tudi kakšen tak se najde. Da potrdi pravilo.) Delovna sposobnost torej! To pa ni samo prekvalifikacija. Tudi druge lastnosti mora imeti delavec, da se bo "izplačal". Povprečni petdesetletnik je danes letno na bolniški približno 20 delovnih dni. En mesec torej. Leta pač prinesejo poškodbe, bolezni. Najbolj iztrošeni so ponavadi prav tisti, ki znajo in tudi hočejo delati. (Posledice njihovega odnosa do dela.) Takega podjetnik ne bo zaposlil! Tistega, ki je pri 50tih še čisto neiztrošen, pa tudi ne. Se na njem vidi, da ne bo delal!
Toliko o "prekvalifikacijah" starejših delavcev.

Popolnoma se strinjam s trditvijo, da je treba podjetja, ki ne zmorejo pošteno plačati delavcev, ukiniti. Likvidacija, stečaj. Vendar med stečajnimi upravičenci bi morali bit delavci na prvem mestu. Vse neizplačane dohodke (zaradi nerednih ali znižanih plač) in celotno odpravnino bi jim morali prednostno izplačati. Lastnik in uprava pa bi dobila morebitni preostanek. Po poplačilu drugih upnikov. Danes pa je ravno obratno. Lastniki in upravitelji si že pred sklepom o stečaju, zagotovijo nove položaje, na katere prenesejo tudi vse, kar se da ukrasti iz firme. Stečajni upravitelj s svojo ekipo se da bogato poplačati za svoje "visokostrokovno delo", seveda tudi iz stečajne mase. Razni upniki, ki imajo dejansko neporavnane terjatve, lahko izbirajo med "kompenzacijo" ali "parcialnim vračilom". Malha je prazna, delavci ne dobijo niti plač za zadnje mesece dela.
Pod takimi pogoji, pa likvidacij neuspešnih podjetij ne odobravam!
 

V Sloveniji pet od stotih ljudi ne dobi službe. Torej ni res, da s profesionalci podjetja ne bi sklepala pogodb zgolj zato, ker so stari petdeset let. Če so dobri se pač dvajset dni bolniške kompenzira s plačo - in se dobi dober kader.

Strinjam se, da prekvalifikacija pomeni pridobitev znanj in sposobnosti in ne pasje značke. V Švici sem videl v uporabi pri ročnih poklicih mojstrski sistem. Naprimer - vodovodarja ali vodovodarko se da relativno hitro izšolati. Leto in pol strokovnih predmetov. Prednost je, da marsikdo potem pri mojstru tudi ostane zaposlen.
 

Stimulacija bi bila manjša obremenitev plač z vsemi dajatvami. Tako tudi ne bo interesa za delo na črno, kajti tako delo na črno ne bo moglo biti ugodnejše. Enako je s fleksibilnostjo. Lažje, kot bo odpuščanje, raje bodo tudi zaposlovali.

To, da delodajalec ne bo zaposlil 50 letnika, je preveč ozko gledanje. Če bi bilo odpuščanje lažje, bi upoštevali tudi izkušnje.

Pri stečajnih upravičencih so delavci in upniki že na prvem mestu. Težava je le v tem, da ponavadi od premoženja ne ostane niti za upnike in delavce.