V teh dneh je Slovensko sodniško društvo skoraj sočasno s sindikati javnega sektorja obvestilo slovensko javnost, da zaradi plačne reforme napovedujejo (belo) stavko slovenskih sodnikov, množično vlaganje pritožb in naznanitev problematike slovenskih sodnikov Evropskemu sodniškemu združenju.

Sodeč po informaciji objavljeni na spletni strani Slovenskega sodniškega društva je predsednica Evropskega sodniškega združenja kar višja sodnica v Ljubljani Maja Tratnik, tako da ji ne bo treba posebej sporočati podrobnosti o stavki. Le toliko, kot je bilo treba lobista Aidana Whitea obveščati o "peticiji 571".

V skladu z duhom časa v katerem živimo, ta poteza ni dvignila prahu niti v javnosti niti med slovenskimi pravniki. Pa bi jo morala!

Napoved »sodniške« »stavke« odpira celo vrsto vprašanj, ki se tičejo svobode zoper (prisilno) združevanje, svobode zoper (prisilno udeležbo) v stavki, vprašanje razmerja med kolektivom in posameznikom, posameznikove avtonomije v okviru (neformalnega) poklicnega ali statusnega kolektiva in nenazadnje vprašanje avtonomije sodstva kot veje oblasti ter s tem povezanim vprašanjem avtonomije sodnika kot posameznika znotraj sodne veje oblasti.

Že sama razglasitev stavke »slovenskih« sodnikov s strani Slovenskega sodniškega društva je nenavadna poteza, če vemo, da vsi slovenski sodniki niso hkrati tudi člani tega društva. Tako kot ne more gasilsko društvo Spodnji Duplek napovedati vsesplošne stavke slovenskih gasilcev, te moči nima in je ne bi smelo imeti niti Slovensko sodniško društvo.

Napoved uporabe instituta »stavke« nadalje odpira ključno vprašanje, zoper koga naj bi sodniki stavkali? Zgodovinsko gledano je stavka nastala kot oblika individualnega pogosteje pa kolektivnega pritiska odvisno zaposlenih delavcev(1) zoper delodajalce (2). Šele kasneje so sindikati(!), ki so po svoji naravi delavska združenja, začeli delovati na širšem polju kot oblika političnega pritiska zoper državno(!) oblast. Spomnite se samo Solidarnosti na Poljskem konec 80ih.

Slovensko sodniško društvo za razliko od sindikatov ni združenje odvisno zaposlenih delavcev. Sodniki nimajo delodajalca in so povrhu državna oblast. Zoper koga so potem sodniki napovedali stavko? Zoper davkoplačevalce?

Nestrokovna javnost bi odgovorila, da sodniki stavkajo zoper Vlado, Janšo in (nekatere) poslance, saj so oni tisti, ki sodnikom s pisanjem zakonov odmerjajo plače in materialne pogoje za delo.

Zgornja predstava je zgrešena. To je posledica več vzrokov.

Prvi je, da se slovenski državljan o pravu uči kar preko televizije, njegovi učitelji pa so največrat kar samooklicani borci za človekove pravice.

Drugi vzrok je vsesplošno razširjeno prepričanje, da je stavka edino sredstvo za doseganje višje plače.

Tretji in glavni vzrok pa je zgodovinske narave in izvira iz dejstva, da nas je večina zrasla v komunizmu in smo še vedno obremenjeni z totalitarno institucionalni ureditvijo in mentaliteto. Tako kot za vse pojavne oblike totalitarnih sistemov od fašizma, nacizma pa do inkvizicije, tudi za komunizem, da sodstvo ni neodvisna veja oblasti, temveč zgolj podaljšek izvršilne veje oblasti, ki ima za nalogo preko navidezno pravnih postopkov legitimizirati odločitve vladajoče klike. V percepciji povprečnega državljana in državljanke sodstvo in sodniki zato kljub sedemnajstletni tranziciji niso čisto prava oblast. V ljudski zavesti je sodnik bolj kot oblastniku podoben javnemu uslužbencu. Počasen, len, nesposoben, servilen in s kupom delovnih zaostankov. Povprečnemu državljanu te precepcije niti ne moremo prav posebno zameriti, nenazadnje pilotska sodba Lukenda v kateri je zapisana ugotovitev, da slovenski sodni sistem trpi za kroničnim problemom imenovanim »bad administration of justice« potrjuje, da se slovenska ljudska zavest sploh ne moti.

Zamerimo lahko sodnikom, članom Slovenskega sodniškega društva, ki po vseh tranzicijskih letih še niso sprevideli, kaj je njihova vloga v pravni državi, kaj so njihove pravice in dolžnosti resničnih demokratičnih oblastnikov. Z napovedano stavko, ki nenaključno sovpada ravno z napovedjo stavke javnih uslužbencev, so nič manj kot glasno priznali, da sami sebe še vedno dojemajo, kot od odvisno zaposlene javne uslužbence.

Če bi Vlada in Parlament s sprejetim zakonom resnično toliko posegla v plače sodnikov, da bi bili sodniki in njihove družine eksistenčno ogroženi, da bi bile plače sodnikov nesorazmerne plačam nosilcem drugih vej oblasti, bi tak zakon nedvomno pomenil hud poseg v neodvisnost sodstva in sodnikov. Vendar pravilni odgovor na tako ravnanje ni in ne more biti sodniška stavka, temveč ustavna pobuda za presojo ustavnosti takega zakona. Seveda ne v obliki podrhaljene logike kolektivnega vlaganja copy-paste vlog, tako kot je napovedalo Slovensko sodniško društvo. Tako početje bi bilo točno to, čemur Evropsko sodišče za človekove pravice pravi »bad adminsitration of justice«, oziroma pretirano, predvsem pa nepotrebno, obremenjevanje pravnega sistema. Pravilen odgovor na tak poseg bi bil ena sama argumentacijsko izpiljena ter pravno korektna ustavna pobuda. Uporaba tega sredstva ne bi bila samo pravica, temveč celo dolžnost sodnikov, saj bi bili v imenu svojih sodniških perogativov dolžni zavarovati osnovna načela pravne države in s tem pravice, svoboščine in predvsem varnost državljanov pred katerokoli kliko, ki bi skušala uzurpirati oblast.

Glede na več kot sedemnajstletno tranzicijsko obdobje so sodniki člani Slovenskega sodniškega društva imeli zadosti časa, da bi doumeli in prevzeli tisto civilizacijsko funkcijo, ki jo imajo sodniki v državah z meritorno koncepcijo demokratične in pravne države. Več kot očitno je, da vsaj del slovenskih sodnikov, kljub zelo dolgemu obdobju, tega miselnega in osebnostnega preskoka ni bil sposoben. Zato sploh ne bi bilo slabo, da bi ta del odšel na stavko in je ne bi nikoli zaključil. Njihovo nedelo bi državljanom povzročilo manj škode, kot jo povzroča njihovo delo.

Kolikšen odstotek slovenskih sodnikov se je strinjal z napovedjo stavke in je celo imelo kakšno besedo pri odločitvi, žal ne vemo. Kot državljani in davkoplačevalci lahko samo upamo, da ne prav veliko!