Značilnost marksistov-socialistov (in drugih utopistov) je, da nenehno ustvarjajo krize. Njihov model, ki temelji na ustvarjanju »drugačnih« realnosti ob poskusu preslikave njihovih zamisli v prakso povzroči vedno nove težave; krivdo pa utopisti vsakič znova najdejo v realnosti, ki jo v njihovem vrednostnem sistemu pojmujejo negativno in imenujejo ekonomija, neoliberalizem ali kapitalizem. Ker z reševanjem težav, ki so jih sami povzročili povzročajo nove težave; njihovo poslanstvo nikoli ni izpolnjeno.

Da bi bolje razumeli, kako se to dogaja si oglejmo hipotetičen primer utopističnega urejanja področja vrtcev in sledimo učinkom, ki jih posamične politike prinašajo.

1. Začetno stanje je država, v kateri so vrtci večinoma zasebni in plačljivi.

2. Zaposleni v vrtcih godrnjajo, da jih »lastniki izkoriščajo«.

3. Pojavi se sindikat. Le ta za zaposlene zahteva višje plače.

4. Sindikat je neuspešen. Na trgu delovne sile je namreč mnogo žensk, ki jih delo z otroci veseli in so jih pripravljene vzgajati.

5. Sindikat ugotovi, da mu tržne razmere niso naklonjene. Zato se odloči skušati trg regulirati in s tem doseči višje plače.

6. Poveže se s politiko. Začne lobirati za javnosti všečen cilj – dvig kvalitete oskrbe »naših otrok«.

7. Sindikat lobira, da bi parlament sprejel takšno zakonodajo, ki bi navadnim državljankam prepovedala opravljati delo vzgojiteljic. To bi radi dosegli z dvigom zahtevane izobrazbe za delo vzgojiteljice. Ker pa se zavedajo, da je mnoge njihove članice in člani nimajo; lobirajo tudi za prehodno zakonodajo, ki bi tistim, ki to delo opravljajo dlje časa to »priznala« kot izobrazbo.

8. Parlament sprejme zakon. Vrtci postanejo dražji, saj je težje dobiti vzgojiteljice.

9. Marksisti-socialisti nenadoma ugotovijo, da si zaradi podražitev revni ne morejo več privoščiti vrtcev. Začnejo kampanjo, da »varstvo otrok ne bi bilo le privilegij bogatih«.

10. Sindikalisti in marksisti-socialisti rešitev vidijo v subvencioniranih državnih vrtcih. Sindikalisti bi na takšen način postali močnejši in se znebili zoprnega pogajanja z delodajalci, upajo pa tudi na večji vpliv na vodenje vrtcev, ki bi jim omogočil izsiliti še več privilegijev za svoje članstvo. Marksisti-socialisti pa si v tej zgodnji utopični fazi želijo popraviti anomalijo, ki so jo zakuhali sindikati.

11. Država uvede državne vrtce. Toda s tem ne reši težave. Kaj kmalu se izkaže, da kljub subvencijam državni vrtci ne morejo preživeti na trgu. Zaradi iracionalnih zahtev sindikatov in neučinkovitosti je njihova cena še bistveno višja od že tako previsoke cene vrtca, ki jo zagotavlja nova zakonodaja. Ne more biti drugače. Denar za višje plače in več privilegijev članov sindikata je potrebno nekje zagotoviti.

12. Ker se ne spodobi, da si revni ne bi mogli privoščiti državnih vrtcev, se marksisti-socialisti zavzamejo za progresivno plačevanje državnih vrtcev. Starši naj plačajo vrtec skladno s svojimi dohodki. Cena pa naj ostane nespremenjena.

13. Toda starši z visokim ustvarjalnim potencialom kmalu izračunajo, da se jim to ne izplača; vzamejo svoje otroke iz državnih vrtcev in jih vtaknejo v zasebne.

14. Dozori odločitev, da državni vrtci na trgu ne morejo preživeti. Marksisti-socialisti začnejo širiti teorije, da »nekaterih stvari preprosto ne gre prepuščati trgu« in da »naših otrok že ne bomo prepuščali na milost in nemilost kapitalistom«. Večina se ne spomni več, kako je bilo to nekoč urejeno in kako je delovalo.

15. Država prevzame večji del financiranja državnih vrtcev. Le ti se hitro navadijo na finančne injekcije in začnejo še bolj iracionalno trošiti (ker to počnejo tudi v Zumbulandiji in »nič ni dovolj dobro za naše otroke«).

16. Staršem se zvišajo davki in imajo mesečno na voljo manj razpoložljivega denarja. Poveča se število staršev, ki ne zmorejo plačevati vrtcev.

17. Na iracionalno trošenje zasebni vrtci nimajo odgovora, ker nimajo navidez neomejenega budgeta. Zato začnejo propadati.

18. Žebelj v krsto zasebnih vrtcev zabijejo sindikati z zahtevo po zakonsko regulirani »višji kvaliteti« vrtcev. Zakonska regulacija naj bo takšna, da si jo lahko privoščijo zgolj tisti vrtci, ki jih financira država in katerih sredstva niso odvisna od doseženih rezultatov, saj jim je preživetje zagotovljeno.

19. Manj konkurence pomeni še bolj neučinkovite, še bolj sindikalizirane in še dražje vrtce. Cilj vrtcev ni več varstvo otrok (storitev), ampak socialna varnost zaposlenih članov sindikatov v vrtcih.

20. Ker državne subvencije ne dohitevajo apetitov sindikalistov (ki jih z ustrezno zakonsko podlago zlahka skrivajo v »stroške« in trdijo, da so neprofitni) vrtci postajajo dragi tudi za tiste, ki so jih prej lahko plačevali. Posledično se nezmožnost financiranja vrtca spreminja iz socialnega v strukturni problem - vseh mladih. Družina s povprečno plačo ne more več plačevati tolikšnih vsot denarja; vrtec za enega samega otroka mesečno stane toliko, kot obrok za družinsko hišo.

21. Marksisti-socialisti in sindikalisti ponudijo »rešitev«. Naj jih v celoti financira država (temu pravijo »brezplačno«).

22. Toda za to je že prepozno. Financiranje vrtcev namreč ni mogoče zaradi omejenosti državnega proračuna. Vrtci so preprosto predragi. Tudi za državo.

23. Marksisti-socialisti predlagajo dvig davkov. Toda ta ne reši težave. Starši so že preveč obremenjeni in z višjimi davki se le niža njihovo kupno moč. Dvig davkov za povprečje le še več staršev premakne v skupino tistih, ki si financiranja ne morejo privoščiti; dvig davkov za visoko ustvarjalne pa nima želenih učinkov. Progresije za vrtce so tudi že na zgornji meji, starši z višjimi ustvarjalnimi potenciali pa rešitve vse pogosteje najdejo na sivem trgu; saj je marsikatera upokojenka, ki ima otroke rada, za 400 evrov na mesec pripravljena z vsem srcem individualno negovati in skrbeti za otroka na domu.

24. Zaradi visokih cen vrtcev se nižjemu srednjemu sloju naposled ne izplača več delati, saj je vzgoja otrok zanje bolj profitabilna. Kot nezaposleni in starši dobivajo socialno podporo in otroške dodatke, živijo v neprofitnih stanovanjih in nimajo stroškov z vrtcom.

25. Nižji srednji sloj je toliko številčnejši, kolikor višji so davki.

Končni rezultat je, da smo iz majhnega problema (nezadovoljnosti sindikatov s plačami) dobili mnogo težav – sindikati še vedno niso zadovoljni s plačami (so sploh kdaj?), ženske brez dela in upokojenke ne morejo več postati vzgojiteljice, zato to delajo bodisi na črno ali pa brezdelno poležavajo pred televizorjem, vrtci so breme države cena pa je previsoka celo za proračun, navajenost članov sindikata na nerealno visoke zaslužke glede na vloženo delo iz vzgojiteljskega kadra dela fanatične nasprotnike kakršnihkoli reform, v vrtcih pa vlada hohštaplerstvo – so boljši, kot si jih lahko v danih razmerah privoščimo. Zasebne konkurence praktično ni več, ljudje pa imajo mesečno na voljo manj razpoložljivega dohodka.

Drage bralke in bralci - TO je utopizem. TAKO deluje. Z ideološko pogojenimi in iracionalnimi "rešitvami" problemov ustvarja večje probleme. Dokler gre. In ZATO je pred šestnajstimi leti bankrotiralo pol planeta.