Torek, december 19, 2006 18:08
"Skandinavski model so Mrkaić-Damijanove reforme."Nekdanji švedski premier Carl Bildt je v nekaj besedah opisal recept popolnega skandinavskega modela po njegovem okusu: finsko izobraževanje, estonski davčni sistem, danski trg delovne sile, islandsko podjetništvo, švedsko upravljanje velikih podjetij in norveška nafta.
Prevod v Slovenščino: Skandinavski model so Mrkaić-Damijanove reforme
Vir: Economist



Celo jugo samoupravljanje bi z norvesko nafto postalo to, kar so nas takrat hoteli nauciti v soli: nejrazvitejsa druzba na svetu (namrec samoupravljanje :-).
Pred kratkim sem v Economistu zasledil zelo dober clanek na temo poslovne dinastije Wallenbergov s Švedske, kjer je bilo moč prebrati tiste sestavine, ki so potrebne za učinkovit management velikih podjetij, kar pa je v podjetjih kot so ABB, Volvo (svedski del), Ericsson, Nordea, Vattenfall ter TeilaSonera zelo očitna praksa, ki se izkaže tudi za učinkovito, enako izpostopa tudi zelo transparentni management nadzornikov v podjetjih, kjer je na trenutke neverjeteno opazovati kako intenzivno, pregledno in ucinkovito nadzorniki opravljajo svoje delo.
Tudi v ostalih drzavah je moc opaziti res neverjetne ukrepe, primer: podjetnikom prijazna zakonodaja o Islandiji (http://www.doingbusiness.org/ExploreEconomies/Default.aspx?economyid=88), fleksibilen trg dela na Danskem, transparenten davcni sistem v Estoniji. Kar pa se tice Norveske, lahko povem da kar 20% celotnega BDP-ja sestavljajo prilivi iz naftnih skladov iz katerih se v vecini financirajo tudi socialni programi. Me je pa presenetila njihova nalozbena strategije razprsitve vlaganja sredstev iz naftnega sklada v vrednostne papirje, ki so antikorelirani z rastjo cen nafte. Vendar so se na koncu odločili za diversifikacijo naftnih skladov po vsem svetu. Ta t.i. antikorelirana naložba je bila vsekakor blizu optimalni, če pogledamo stališče upravljanja tveganja, vendar tovrstno upravljanje povzroča tudi zelo visoke mejne stroške glede na posebnosti upravljanja tovrstnega sklada zaradi temu primernega tveganja. Seveda pa so se Norvezani s tem zavarovali pred makroekonomskimi šoki, katerim bi bili izpostavljeni, kar "de facto" pomeni da so bila tovrstna upravljanja veliko bolj donosna in makroekonomsko manj tvegana kot pa npr. vlaganja v domaca podjetja. Tako, da pri t.i. "norveski nafti" moramo predvsem osredotociti pogled na ucinkovito strategijo upravljanja in diversifikacije skladov z namenom zavarovanja pred makroekonomskimi soki. In seveda, z globalno razprsitvijo naftnih skladov, je management v norveskih podjetjih deloval preudarno in dolgorocno koristno ce upostevamo dejstvo, da so ekonomije kot sta Norveska in Islandija primarno zaradi vecje integracijske izoliranosti in valutnega tveganja ter stroskov povezanih z njimi bolj izpostavljene inflacijskim pritiskom, na kar opozarja tudi zadnje porocilo IMF-ja o Islandiji, ki se osredotoča konkretno na nujno potreben proces stabilizacije inflacije.
Gl. Keiko Honjo, Benjamin Hunt: Stabilizing Inflation in Iceland, IMF Working Paper, Nov. 2006
http://www.imf.org/external/pubs/ft/wp/2006/wp06262.pdf
Namrec v majhnih odprtih ekonomijah kot je islandska je po ekonometricnih ocenah tockovno odstopanje of CPI inflacijskih ciljev enako kot standardna deviacija od potencialnega outputa nekajkrat vecje kot v ekonomijah z manjsimi stopnjami gospodarskih sokov in distorzij. Poleg tega t.i. "frontiers" predlagajo da je inflacija na Islandiji glede na obzerviranje in empiricno ocenjevanje kar 1 do 4 odstotke izven tolerantnega "gap-a", ce pri seveda upoštevamo se output in inflacijsko variabilnost.
Regards, Rocks
Regards, Rocks