Medtem, ko sekularna religija neosocializma skuša svet oblikovati po diktatu »zdravih sil« je liberalizem strpen do vseh življenjskih nazorov. Cilj liberalcev/libertarcev ni prevlada nad idejnimi tekmeci, ampak sožitje z njimi. Dve ključni razliki med liberalci in neosocialisti sta povezani z odnosom do vere in domoljubja.

Skladno z liberalnim načelom o ločitvi vere od države, ki se je v pravni praksi prvič udejanjilo v ustavi Združenih Držav Amerike liberalec verjame v agnostično poslanstvo države.

Ločitev vere od države zanj pomeni, da se država ne opredeljuje glede verskih vprašanj. Ta so v domeni posameznika in zato niso predmet demokratičnega odločanja, razen, če so verske odločitve posameznika v nasprotju z zakoni.

Takšno stališče liberalcem omogoča sodelovati z drugače mislečimi; medtem, ko neosocialisti zaradi prežetosti s patološkim sovraštvom do vere apriori izključujejo velik del Slovenk in Slovencev in se zapletajo v neokusne kulturne boje z njimi.

Liberalci se ne vtikamo v suverene odločitve posameznika, dokler le ta ne skuša svojih pogledov vsiliti svoji okolici.

Pri tem pa ločujemo tiste prisile, za katere je dejansko odgovoren ta posameznik od tistih, za katere ni. Če skočite z balkona bo gravitacija na vas gotovo delovala kot svojevrstna prisila, vendar pa te prisile ne morete ravno očitati sosedu, ker si je ravno kupil nov BMW. Prav tako tudi vaše potrebe niso krivda drugih ljudi.

Glavno sredstvo prisile v sodobni družbi je država. Kadar si ena skupina ljudi želi podrejati druge, to pogosto dosega z regulacijo in omejevanjem svoboščin v imenu zaščite »malega človeka« pred »velekapitalom« ali s kakšnim drugim cenenim propagandnim konstruktom, katerega glavni cilj je očrniti skupine ljudi, ki se jih želi podrediti in tako podrejanje narediti »moralno« in »pravično«, saj se v tako vzpostavljamen lažnemu vrednostnem sistemu »zlo« podreja »dobremu«.

Liberalci so skozi zgodovino konsistenčno nasprotovali tovrstnemu državnemu darvinizmu.

Zato ne nasprotujemo le neosocialističnim totalitarnim vizijam družbe, ampak konsistenčno opozarjamo na vse takšne anomalije. Nasprotujemo financiranju cerkve iz proračuna bodisi z davkoplačevalskim denarjem ali z davčnimi olajšavami, ker verjamemo, da je to v nasprotju s pravico vsakega posameznika, da se odloča o svoji veri - kar vključuje tudi prostovoljno odločitev da cerkvi prispeva del svojega zaslužka.

Prepričani smo, da so slovenske vernice in verniki ponosni na svojo vero in ne zahtevajo, da drugi plačujejo njihove račune. Če bi to zahtevali, bi jim nestrpni neosocialisti lahko očitali, da morajo financirati "njihovo cerkev", kar bi bilo za strpne vernike še posebej ponižujoče. Najbrž pa bi se razveselili nižjih davkov, ki bi jim omogočili namenjati več denarja za tisto, v kar verjamejo in manj za tisto, v kar verjame vsakokratna politična garnitura.

Zavzemamo se za prožno davčno ureditev »a la carte« po švicarskem zgledu v katerem se posamezniki sami odločijo, če želijo plačevati cerkvene davke. Prisilno financiranje cerkve preko davkov v družbi povzroča trajen konflikt, saj se ena stran počuti podrejeno in prisiljeno v financiranje nečesa zanje hudo spornega.

V svobodi ne vidimo orožja za obračun s svojimi ideološkimi tekmeci, ampak orodje za izboljševanje družbe za vse. Tudi za verne. Od neosocialistov se razlikujemo po tem, da bi enak prostovoljni davčni sistem konsistenčno uporabili tudi za financiranje nekaterih drugih - vernemu delu državljank in državljanov - spornih zadev. Tudi njim ni potrebno financirati prav vsake neosocialistične ideološke domislice, še posebej takšne, ki meji na sekularno religijo.

Liberalci za razliko od neosocialistov vernikom brez zadržkov priznavamo pravico biti lastniki premoženja, ki se lahko tudi združijo v cerkev in nanjo kolektivno preneseje svoje imetje – kot so v preteklosti že storili. Denacionalizacija je proces popravljanje krivic in mora biti izvedena ne glede na to, kdo je denacionaliziranec. Če smo pred zakonom vsi ljudje enaki in če velja načelo ločitve vere in države, potem člani cerkve ne smejo biti diskriminirani. Še najmanj zaradi svoje vere, ki države in drugih ljudi po ustavi sploh ne bi smela brigati.

Podobno kot o veri razmišljamo tudi o domoljubju. Za nas je to legitimna osebna izbira. Vsak ima pravico ljubiti svojo domovino, nima pa pravice drugih prisiljevati v to. To bi bilo že s človeškega vidika nesmiselno, saj je ljubezen –morda še bolj kot vera- osebna izbira.

Tako podpiramo patriotska društva in druge legitimne organizacije, ki ohranjajo našo kulturno identiteto, z nenasilnim prepričevanjem širijo narodno zavest, opozarjajo na aktualne družbene probleme in na vse druge načine uživajo svoje ustavno zagotovljene svoboščine. Patriotizem ni šovinizem. Je koristna vez med Slovenkami in Slovenci, ki viša kohezivnost in niža transakcijske stroške družbe.

Skladno z našimi vrednotami pa nasprotujemo nacionalnim interesom v gospodarstvu, ki se jih uveljavlja z zlorabo moči države v korist ene skupine državljank in državljanov in v škodo druge. Ker so uperjeni zoper Slovenke in Slovence že izhodiščno ne morejo biti vsenacionalni.

Če bi o njih vladalo soglasje, ne bi bilo potrebe po zakonski regulaciji, saj bi se lastniki s slovenskim potnim listom iz domoljubnih vzgibov odločili prodati podjetja lastnikom s slovenskim potnim listom, bodoči lastniki s slovenskim potnim listom pa bi iz domoljubnih vzgibov za domača podjetja ponudili višjo ceno, kot za tuja.

Liberalna strpnost do drugače mislečih pomaga ustvarjati boljši svet. Za razliko od neosocialistov ob praznikih sosedom, sorodnikom in državljanom brez strahu lahko voščimo vesele božične praznike in srečen plebiscitarni dan – in v voščilo tudi v resnici verjamemo. Tisti, ki jim čestitamo namreč razumejo, da je liberalna čestitka izraz spoštovanja njihove svobode in potrditev strpnosti kot naše skupne vrednote.

Kaj bi nam pomagala vera v multi-kulturalnost, revolucion proletaria mundial, prisilno premoženjsko izenačevanje, islamske vrednote in konec globalnega »imperializma«, če zaradi njih niti ljudem pred svojim domačim pragom ne bi mogli pogledati v oči in jim brez strahu, da nas bo zaradi tega kdo obsodil doktrinarne nečistosti voščiti božiča in dneva, ko smo se na plebiscitu skupaj odločili za neodvisnost?

Kako torej te praznične dni na ulici prepoznati liberalca? Preprosto. Voščite mu 25. in 26. december z »Bog blagoslovi Slovenijo« in če vas bo namesto zmerjanja s klerofašistom povabil na pivo, kjer vam bo pojasnil, da se ne strinja z vami vendar meni, da več svobode za vse pomeni pravičnejšo družbo ter vas zato spoštuje, potem ste srečali žlahtnega liberalca / libertarca.

Pa prijetne praznike.