Predlog ministra Drobniča, da splav postane plačljiv s stališča svobode posameznika ni sporen. Tako, kot ustava ljudem zagotavlja svobodo gibanja pa to ne pomeni brezplačnih letalskih vozovnic, tudi pravica do splava ne pomeni, da ženskam ni treba plačati dela tistih, ki jim ga opravijo; še posebej to velja za ženske, ki si strošek lahko privoščijo.

Ker gre za zelo občutljivo, skoraj religiozno temo tudi nihče ne bi smel nasprotnikov splava prisiljevati, da plačujejo za nekaj, kar se jim zdi s človeškega stališča nesprejemljivo. Če imamo lahko civilno služenje vojaškega roka, potem imamo lahko tudi odpustek plačevanja splava za njegove nasprotnike.

Toda v kontekstu demografske politike je predlog plačevanja splava skrajen. Maoistično razmišljanje ministra Drobniča o ženskah kot o strojih za rojevanje, ki naj družbi s serijsko produkcijo otrok zagotavljajo blagostanje preprosto ne sodi v 21. stoletje in kar kliče po obračunu z »mangupi u našim redovima« znotraj koalicije.

V članku Sindrom Zorana Jankoviča smo opisali faze soočanja odvisnikov od države s post-socialistično realnostjo. Ena izmed lastnosti tranzicijske Slovenije je bila vladavina elit brez dosežkov, ki so politični prostor obvladovale z uporabo metod kulturnega boja.

Petnajstletno ideološko hegemonijo ukvarjanja z neumnostmi smo ne-apologetično prekinili liberalci s promocijo za življenje tihe večine pomembnih tem, kot so pokojnine, davčni sistem, konkurenčnost gospodarstva, šolstvo, zdravstvo in zaposlenost.

Vstop Miće Mrkaića in Jožeta Pavliča Damijana v politiko je pomenil kvalitativni preskok - od modrovanja o partizanih in domobrancih do predloga ekonomsko socialnih reform za zvišanje blagostanja. Janez Janša je na volitvah zmagal zaradi sposobnosti ponuditi alternativo in ne zaradi nenadne uspešnosti na rob političnega dogajanja odrinjenih desnih kulturnih bojevnikov in konservativnih primadon, katerih skrajni politični domet so bile ideološke zdrahe in ki so desnici do leta 2004 prinašali le poraze.

Reakcija Janše na Drobničev predlog bo pokazala, ali gre samo za poskus Nove Slovenije dvoriti krščanskim socialistom ali pa za strukturni problem koalicije. Drobničev izpad bo že v nekaj dneh strnil opozicijske vrste in jim omogočil salto-mortale iz izgubljene bitke za Ambrus, zato je reakcija zdravo-razumskega voditelja lahko le hitro in radikalno ukrepanje – zamenjava ministra.

Če Janša ne bo ukrepal pa bo mogoče stališče do splava in seznam ukrepov za vzpodbujanje rodnosti razumeti kot znamenji, da je koalicija po odhodu Mrkaića in Damijana ostala brez sposobnih vizionarjev, ki so ji omogočili prevzem oblasti in da je omenjeni eksces začetek konca Janševe vlade. Desnica namreč v kulturnem boju ne more zmagati.

Grenka resnica je, da je nizka rodnost strukturni problem velikosocialne države, ki ga čuti vsa Evropa in da je reševanje tega problema politično netrivijalno, saj boli večinskega volilca. Če bi imela velikosocialna država zares odgovor na ta problem, potem ga namreč v Sloveniji po 15 letih vladavine levice danes ne bi več imeli; Skandinavija pa po rodnosti ne bi zaostajala za ZDA, ampak bi bilo ravno obratno.

Naštejmo nekaj mehanizmov, zaradi katerih rodnost pada:

- Restriktivna prostorska politika, ki narekuje rast cen nepremičnin in vzpostavlja neo-fevdalne odnose omogoča visoke rente, ki izhajajo iz obvladovanja naravnih virov in ne iz ustvarjanja. Mladi naravnih virov ne obvladujejo, le ti so ključna dobrina medgeneracijskega para-obdavčevanja.

- Dolgoročna zadolženost mladih je koristna, ker ohranja visoko delovno aktivnost iz katere se financira velikosocialno državo.

- Enak učinek ima progresivna obdavčitev dela, ki upočasnjuje finančno osamosvajanje mladih. Za stanovanje zadolžen mlad človek je omejen v življenjskih izbirah. Da bi lahko odplačal dolg je prisiljen k višanju svoje delovne produktivnosti. Za to, da ga ne bi odplačal prehitro, pa poskrbi progresivna obdavčitev.

Velikosocialna država je »velika evropska laž«, ki obljublja kvaliteto življenja za vse; v resnici pa je za njeno preživetje ključno, da mladim brez premoženjskega zaledja, ki so prisiljeni svoj kapital služiti predvsem z delom čim-pozneje omogoči izločitev iz tržne tekme. Temeljni mehanizem financiranja velikosocialne države je tistim, ki so prisiljeni v delo čimdlje onemogočati relativno finančno neodvisnost (ki jo zagotavlja npr. lastništvo nepremičnine).

To pa avtomatično pomeni premik starševstva za nekaj let in zaradi bioloških omejitev nižjo rodnost. Bolj, kot se ruši razmerje med mladimi in starimi oziroma med neto prejemniki velikosocialne države in njenimi plačniki, nižja je rodnost.

Skandinavski model reševanja tega problema je zaradi najstarejše velikosocialne države najbolj radikalen. Na Švedskem so neto prejemniki velikosocialne države v večini in zato je bila do letošnjih volitev ista politična stranka na oblasti kar 62 od preteklih 70 let. Švedska oblast je težave reševala z dvema pristopoma: z uvozom ljudi in s socialnim zastonjkarstvom. S tem pa ni rešila temeljnega problema – ni odpravila vzrokov zaradi katerih mladi na Švedskem niso imeli otrok – ampak je namesto tega podaljševala razmerje politične moči v korist neto prejemnikov in zaostrovala konflikt v družbi. Švedska rodnost je relativno visoka iz natanko istih razlogov, kot bi v praksi delovala tudi Drobničeva zamisel – zaradi kombinacije rodnosti državnih zastonjkarjev in priseljencev iz zaostalih okolij z izrazito religiozno - konservativnimi družinskimi vrednotami.

Drobnič skandinavski model posnema brez uvoza ljudi iz drugih okolij. Pozitivne učinke skuša doseči s poneumljanjem lokalnih mladih z izrazito religiozno - konservativnimi ideali in zavajanjem v »zastonjkarski razplod na državne stroške danes, o posledicah pa bomo razmišljali jutri«.

Cena, ki jo bo družba plačala za takšno pospeševanje rodnosti je previsoka.

Zaradi kontroverznosti bi vprašanje splava država morala obravnavati skozi optiko eksternalij. Z eksternalijami je namreč mogoče dokazati, da je nekaj objektivno koristno za vse člane družbe - tudi če se s tem ne strinjajo.

Da bi lahko začeli razmišljati o eksternalijah bomo morali odmisliti dejstvo, da so v Sloveniji dohodki iz dela in premoženja neenako obdavčeni in da naš davčni sistem ne zadovoljuje horizontalnega pogoja pravične obdavčitve - da naj bi ljudje z enakimi dohodki plačevali enako visoke davke. Sedanji sistem v praksi omogoča arbitrarno obdavčevanje različnih skupin državljank in državljanov odvisno od njihove politične vplivnosti in posledično socialno diskriminacijo. Da bi lahko razmišljali o eksternalijah državno financiranega splava moramo razmišljati, kot da imamo v Sloveniji enotno davčno stopnjo in davek na nepremičnine – torej pravične davke. Abusus non tollit usum. Dejstvo, da v Sloveniji nimamo pravičnih davkov ne pomeni, da je logika razmišljanja o splavu, ki jo podajamo napačna in da bi morali do splava zavzeti drugačno stališče. Namesto spremembe razmišljanja o splavu moramo popraviti naš davčni sistem.

Splav sicer ni bolezen, vendar je uvrstitev splava v osnovno zdravstveno varstvo smiselna zato ker je prispevek za osnovno zdravstveno varstvo odvisen od višine plače. To pomeni, da se mladim dekletom omogoči brezplačen splav, medtem ko ga uspešne ženske pravzaprav s svojimi prispevki že plačajo. Splav je, ekonomsko gledano, za družbo neprimerno cenejši od posledic starševstva mladih mamic v socialni stiski. Le te bi se povrhu lahko zaradi nedostopnosti splava znotraj uradnega zdravstva odločile za cenejšo ilegalno ponudbo. S tem bi se izpostavljala mlada življenja, za katera naj bi bili v Novi Sloveniji deklarativno tako zaskrbljeni, posledice takšnih nestrokovnih posegov pa bi neproporcionalno bremenile javno zdravstveno blagajno.

V Sloveniji je cena splava v povprečju med 80.000 tolarji in 100.000 tolarji (v ZDA splav stane od 60.000 tolarjev v zgodnji fazi do 200.000 tolarjev za tvegane posege kar dokazuje, da je cena v Sloveniji tržna in da z njo nihče nikogar ne subvencionira).

Dejstvo, da državo ravno toliko stane mesečno vzdrževanje socialno ogrožene družine najmanj dve desetletji kaže, kako ekonomsko nesmotrno bi bilo, če država socialno ogroženim ženskam, ki se v stiski odločijo za splav, ne bi nudila plačila kot oblike socialne pomoči.

Drobničeva zamisel zato ni nezdružljiva le z liberalnim idealom majhne in učinkovite države in svobodnega posameznika, ampak je dolgoročno tudi ekonomsko nesmotrna. Je pot v nekakšne stalinistične otrokogojnice.

Si res želimo državno financiranih neosocialističnih komun, v katerih bodo "producirali" otroke predvsem tisti, ki si ne bodo mogli privoščiti splava in tisti, ki se bodo zanje odločali zaradi zastonjkarstva na račun države?

Najboljši program za višjo rodnost so bile Mrkaić-Damijanove reforme. Tem se je vlada odrekla.

Je drobničev program res najboljše, kar nam lahko ponudijo v zameno?

Je bilo vredno?