Leta 1972 je Club of Rome izdal eno najodmevnejših okoljevarstvenih poročil v zgodovini - apokaliptično Limits to Growth. V poročilu je opisal posledice izčrpavanja zemlje zaradi prevelikega števila rojstev in ekonomske rasti in neizogibnost kolapsa "industrijskih civilizacij".

Poročilo je čez noč postala politična uspešnica, okoljevarstveni "guruji" pa svojevrstne Hollywoodske zvezde; na pediastalu zgodnjih sedemdesetih skupaj z družino Manson.

Na zahodu naj bi prišlo do nove velike depresije, konec tisočletja naj bi v Evropi in v ZDA vladala lakota in pomanjkanje osnovnih dobrin. Leta 2000 naj bi se na zemlji "gnetlo" 7 milijard zemljanov, Paul Erlich pa je v oddaji Tonight Show izjavil, da kot hazarder ne bi stavil denarja na obstoj Velike Britanije po letu 2000.

Redki ekonomisti, med njimi Julian Simon, ki so opozarjali, da gre za zelo pomankljiv dokument (v besedah Henry C. Wallicha: "a piece of irresponsible nonsense"), so doživljali medijski linč.

Carterjeva demokratska administracija se je katastrofičnemu zboru pridružila z odmevnim poročilom Global 2000 in napovedjo "globalne, multilateralne inciative".

Poročilo Limits to Growth ostaja največji in najdražji fijasko v zgodovini katastrofičnega okoljevarstva.

Te dni doživljamo reprizo dogajanja v sedemdesetih. Katastrofične propagandne oddaje. Medijski linč "nepravilno" mislečih oseb. Medijsko ignoranco "nekorektnih, družbeno nezavednih, ne-kritično intelektualnih" dogodkov. Grožnje z ukinitvijo državnega financiranja znanstvenikom, ki se ne strinjajo. "Kontaktne" oddaje z monologi novih okoljevarstvenih mesij. Predloge ukrepov, ki so enako neprimerni in iracionalni, kot so bili v sedemdesetih predlogi za znižanje rojstev na zahodu, za državni intervencionizem na področjih, kjer bi ta povzročil več škode, kot koristi ter masivno spreminjanje zemlje v kmetijska zemljišča, da se prepreči "lakoto naših otrok v devetdesetih".

Po dr. Bjornu Lomborgu in dr. Robertu Giegengacku se je pozivom, ki enako ali večjo nevarnost od globalnega segrevanja vidijo v brezglavem ideološkem politikantstvu pridružil še Nigel Lawson s svojim An Appeal to Reason.

V njem poudarja predvsem, da je znanstveni konsenz politični "mit", da je razumevanje področja prešibko, da dnevna politika ukrepa iz fiktivnih predpostavk in da so takšni ukrepi povrhu ekonomsko nesmiselni.

Povezava: The Economic and Politics of Climate Change: An Appeal to Reason