Sreda, oktober 18, 2006 09:06
Najpogostejša nestrpnost v Sloveniji ni rasna, spolna ali verska – vse tri so v primerjavi z najbolj razširjeno nestrpnostjo tako marginalne, da si ne zaslužijo omembe.
Najpogosteje smo v Sloveniji nestrpni do uspešnih in sposobnih ljudi. Socialna nestrpnost je pogosto podstat za razvoj nestrpnosti do ljudi druge rase, spolne usmeritve ali vere. Izvirno čustvo, ki nestrpnost povzroča je zavist. Za nestrpneže je značilno, da jih vznemirjajo načini, na katere se ljudje, do katerih so nestrpni zabavajo.
Blažje oblike socialne nestrpnosti so tako bes nad potrošništvom (kako je lahko obisk McDonaldsa za nekoga zabava?!), drgnjenje s ključih po napačno parkiranih, dobrih avtomobilih (ti bom že pokazal, plehki in materialistični kapitalist!), gnev nad visokimi plačami drugih (kot vidnejši komponenti premoženjskega stanja), zahtevanje prepovedi dela presuhim manekenkam (mi, inteligentni in lepi bomo zavarovali neinteligentne ljudi pred Dojemanje neosocialistične ideologije kot nečesa pravičnega je legitimiranje socialne nestrpnosti. V Sloveniji to -paradoksalno- počnejo tisti, ki bi morali na nestrpnost opozarjati. Na to smo v preteklosti že opozorili z generatorjem govorov Matjaža Hanžka. Družba lahko zavist označi za negativno človeško lastnost in se odloči za promocijo drugačne etike; ali pa jo legitimira in ji -v skrajnem primeru, ki pa v Evropi niti ni tako redek- podredi ustroj celotne družbe.
Neosocialisti običajno v svoje programe zapišejo naslednjo misel (seveda v mnogo manj iskreni obliki in z uporabo evfemizmov): »ker premoženjske razlike ljudi žalostijo je naloga države, da jih prisilno izenačuje, ne glede na to, kdo je premoženje ustvaril ter na ta način zagotavlja stabilnost družbe«.
Tovrstno razmišljanje je navadno popuščanje zavistnežem. "Stabilnost", ki jo tako dosegajo ni strukturna, ampak je dosežena tako, da se je popustilo in ustreglo faktorjem nestabilnosti.
Stranska posledica je percepcija zavisti kot nečesa legitimnega, celo pravičnega. Ljudje pričnejo verjeti, da je zdravljenje zavisti z nestrpnostjo in vtikanjem v življenja tistim, ki so v življenju uspešnejši od njih sprejemljiv način političnega delovanja.
V sodobnih zahodnih demokracijah so elite brez dosežkov ustvarile pravo javno industrijo socialne nestrpnosti, kjer se nove sovražne konstrukte plasira ob vsakem novem zahtevku za več denarja iz proračuna. Praviloma so ti usmerjeni proti tistim, ki naj plačajo račun.
Zakaj potem začudenje, ko v takšnem okolju nekdo svojo zavist naposled preslika na neko lažje prepoznavno lastnost, kot je debelina denarnice in se pojavijo rasizem, sovraštvo proti homoseksualcem in verska nestrpnost?
Podobnost navzven različnih nestrpnosti postane očitna, ko se z različnimi nestrpneži pogovarjate o vzrokih zanjo.
Njihova govorica se prav v ničemur ne razlikuje od govorice Jelka Kacina, sindikalistov in drugih neosocialistov. Razložili vam bodo, da jim tujci jemljejo delo, da nižajo ceno njihove ure, da zapeljujejo lokalne ženske - skratka, da se zaradi tujcev počutijo bolj socialno izključene.
Razlike med neosocializmom in rasizmom, spolno nestrpnostjo in versko nestrpnostjo ni.
Slednje so le naslednji, logični koraki v razmišljanju, ki je že legitimiralo nestrpnost proti drugačnemu. Vseeno je, ali objekt sovraštva nosi obleko, kravato in poslovni kovček; ali pa je njegova koža črna. Če je socialna nestrpnost legitimna in celo pravična in če se ji podreja ustroj celotne družbe - kaj reči drugim nestrpnežem ki to vidijo in skušajo na enak način doseči svoje cilje?
Neosocialisti v kulturno-bojevniških nastopih pogosto opozarjajo na pojave rasne nestrpnosti, kot na nekaj nezdružljivega z njihovo doktrino. V resnici gre za različico njihove miselnosti, ki se je vsedla v idejne niše, ki jih njihova asertivna ideologija ustvarila.
Zaton njihovih idej pomeni izgubo nadzora nad zavedenimi množicami, ki ne ločijo ideologije od prakse. Te si najdejo nove ideologe, ki jim poiščejo nove krivce zunaj sebe, sovraštvo pa ostane.
Če neosocialisti ne razumejo, da odpiranje trgov ne zmanjšuje priložnosti za delo; kako naj potem rasistom razložijo, da uvoz tujih delavcev njim ne zmanjšuje priložnosti za delo?
Če neosocialisti ne razumejo, da je višje plačilo posledica višje sposobnosti in prevzemanja višje odgovornosti osovraženega (človeško inferiornega) managementa, kako naj potem rasistom razložijo, da je višje plačilo osovraženega (človeško inferiornega) temnopoltega delavca posledica višje sposobnosti in prevemanja višje odgovornosti osovraženih temnopoltih?
Če neosocialisti pridigajo popuščanje družbe zavisti na račun ustvarjalnih ljudi kot način doseganja stabilnosti, kako naj potem rasistom pojasnijo, da njim ne bodo popuščali na račun temnopoltih, da bi dosegli željeno stabilnost?
Rasna, spolna in verska nestrpnost se rojevajo iz socialne. So zgolj posledica radikaliziranja stališč ljudi, ki so navajeni od družbe dobiti vse, kar zahtevajo.
Naši dragi prijatelji z leve radi postavljajo trditve, da liberalizem in rasizem hodita z roko v roki.
Prav imajo.
Pod vplivom liberalnega zdravljenja virus neosocializma lahko mutira v virus rasizma.
Toda bolezen povzroča virus, ne zdravilo.
http://en.wikipedia.org/wiki/Neosocialism
je pa tudi res, da je socialna nestrpnost verjetno v neki meri že od nekdaj prisotna in je morda rodila druge vrste nestrpnosti... sicer je vprašljiva sigurnost te trditve, ni pa dvoma glede nemoralnosti legitimizacije kakršne koli nestrpnosti...
Če že porabijo stotine študentskih in raziskovalnih ur za študije vpliva nuklearke Krško na psiho okolišnih potepuških psov se lahko pozabavajo še s tem.
Če naprimer razmišljamo o anti-semitizmu vidimo, da se je Žide od nekdaj povezovalo z denarjem in da je bila ta domnevna "karakterna lastnost Žida" vedno v ospredju.
Težko si predstavljam, da bi človek sovražil človeka le zaradi odtenka kože. To ne more biti resničen razlog - to je lahko kvečjemu tista prepoznavna lastnost, ki človeka navzven izpostavi in omogoča preprostejše "mi":"oni" predalčkanje.
p.s. Nestrpnosti proti socialni državi je neresen konstrukt; socialna država je političen koncept (po mojem okusu relativno agresiven in izključujoč), ki ga lahko človek podpira ali pa ne (kot tudi npr. nacizem, demokracijo, socializem, svobodo govora, itn.)
Stik dveh navidez nezdružljivih kultur skozi skupnega sovražnika je čudovito opisan tule -
http://www.libertarni-klub.org/dyn/index.php?clanek_id=42
"Tako se prav tragikomično srečujeta in v isti rog zapihata konservativna, včasih nazadnjaška usmerjenost duše malega posestnika - malomeščana, ki v življenju ne želi drugega kot mirno spati na svojem kupu, ter eksperimentalnega revolucionarja, ki išče vlogo mučenika in najde zadoščenje v tem, kako krivičen da je svet do njega. Čeprav bi bila ponavadi smrtna sovražnika in se prezirata, kadar se vidita na štiri oči, sta si zdaj našla skupnega sovraga in družno zidata okope."
Pri vprašanju (ne)enakosti je potrebno biti skrajno previden, kajti že iz študije Alessina (Harvard) in Angeletosa (MIT) "Corruption, Equality and Fairness"
http://econ-www.mit.edu/faculty/download_pdf.php?id=1310
avtorja definirata justifiable inequality, ki je neposredno upravičena kot posledica večjih vlaganj v človeški kapital, izobrazbo, večje produktivnosti in obenem mobilnosti ter unjustifiable inequality, ki izhaja iz iskanja dohodka v netržnem "public gamingu", iskanja rent, insiderstva in seveda korupcije. V Sloveniji zopet vidimo paradoks, ko je omenjena opcija neenakost povsem tolerirana brez kakršnihkoli zgražanj in zadržkov, medtem ko je prva tretirana kot nekaj manjvrednega, izkoriščevalskega, turbo-kapitalističnega etc. Gre za neposredno inherentni eksperiment, kot posledico prerazdeljevanja in dohodkovne refistribucije, ki je v bistvu kraja za katero nihče ne odgovorja. Slednje vprašanje so med ekonomisti sprožili pripadniki avstrijske šole, Hayek, Mises in še posebno Rothbard.
Dan Mitchell je pred nekaj časa za Finance dejal, da je splošni nagib po protestih ponavadi serviran od interesnih skupin in anti kapitalističnih youngsterjev, ki protestirajo največkrat tam kjer je stopnja ozaveščenosti o ekonomskih problemih zelo nizka. Pred dnevi je novi Nobelovec za ekonomijo Phelps v OpinionJournalu naravnost fenomenalno povzel socialno in ekonomsko umiranje korporativističnih gospodarstev. Zanimivo, da se protesti in negativna propaganda proti liberalnih ekonomskim ukrepom najpogosteje dogaja prav tam, kjer je "welfare state" te države spremenil v "warfare state".
Drugače pa me stanje socialne nestrpnosti do tistih bolj uspešnih in produktivnih v Sloveniji nikakor ne preseneča. Ob 2/3 stopnji funkcionalne nepismenosti in grozljivim deficitom znanja in zavistnem sovražnem odnosu do liberalizma in svobodnega, konkurenčnega kapitalizma, takim "neidgauleiterjem" ne preostane drugega kot zavist in sovraštvo, ta pa nista nič drugega kot odziv na napredek, znanje, inovativnost, dosežke in uspeh. Elite brez dosežkov so obsojene na propad zato je povsem normalno da njihov socialitični jurišizem na momente prehaja v rasizem. Njihov argument so socialne pravice, njihov ščit funkcionalno nepismeni in neizobraženih (oz. pomanjkljivo izobraženi), njihovo orožje pa "izražanje misli na cestah". Saj veste, "Interest groups are usually begging for help on the streets because this is everything what they can ultimately do." Posledice institucionalne zaščite interesnih skupin preidejo v resno zlorabo in kocentracijo moči, ki pa se tržnim pravilom igre največkrat poskuša izogniti.
"Interest groups will start using their power sooner and the greater extend where they are institutionally protected and less where they behave according to market rules."
-Dan Mitchell
Regards, Rocks
Tomaž dokler podpiraš take ekscese in nisi sposoben takih ljudi obtožiti nestrpnosti, tvoja "kritika" zame žal ni vredna piškavega oreha. Pa mi dol visi koliko je gospa Fallacijeva ljubila "svojo" Italijo kot jo samovoljno imenuje.
rada bi verjela, da bi z odpravo socialne države odpravili tudi diskriminacijo, ampak žal človeška faušija ni vezana na stan ali premoženje.
Saj ne rečem, da ni super iskati tega zunanjega krivca in nanj kazati s prstom, ampak resnica je žal, da imamo poleg dobrih tudi cel kup slabih lastnosti, ki so se ohranile do danes in se bodo, kor je videti, tudi v prihodnje
tudi sistem apartheida je političen koncept, ki ga lahko človek podpira ali ne. ti si do socialne države nestrpen, tako kot je bil apartheid nestrpen do črncev. širil je laži o njihovem značaju, ustvarjal teorije o večvrednosti lastnega sistema in kar je najpomembnejše, črnce je želel objektivizirati, stereotipizirati in izključiti iz debate kot relevantne nosilce nekga mnenja. tvoje pisanje o neosocialstih ima vse te simptome nestrpnosti.
Verniki apartheida pa so bili nestrpni do temnopoltih tako, kot so socialni nestrpneži nestrpni do uspešnih.
To so primerne analogije.
Daleč od tega, da bi kdo to trdil; kar je potrebno storiti je le politično delegitimirati zavist.
In se začeti ukvarjati z resnimi in razširjenimi nestrpnosti, ne z modnimi in kulturno-bojevniško pogojenimi.
Vznemirja me to, da je to edina, EDINA vrsta nestrpnosti ki je tukaj sploh omenjena. Vse druge so nekako manj pomembne ali pa sploh ne. Npr. taka vrsta nestrpnosti http://www.globalpolicy.org/socecon/bwi-wto/indexmai.htm oz. že kar ekonomskega fašizma avtorje tega bloga sploh ne vznemirja. Ne, problematičen je vir na katerem to piše. Zelo zanimivo.
socialna država je ena izmed največjih pridobitev moderne civilizacije in zagovarjanje njene ukinitve kaže na neciviliziranost neoprimitivcev, ki bi se radi vrnili v brezsramno vladavino trga, ki močne nagradi, nemočne pa zatre in jih prepusti sočutju močnih. kako to zgleda, vedo povedati neoprimitivni mojstri: če hočeš več, delaj več, če nimaš nič, si lenuh, lenuhom pa živeti ni. hvala bogu za socialno državo, ki stoji naproti primitivnim divjakom kot je tomaž. za njenim obzidjem pa čakamo levičarji - in boja ne bo nič težak, kajti neoprimitivni cucki jo bodo z repom med nogami spešili nazaj v hosto, ko bodo zagledali postavne levičarje. prostor, pesutl! :))
Ali v teh državah ljudi, ki nočejo delati (torej ne tiste, ki ne zmorejo), pustijo umirati? Lahko to utemeljiš, imaš za to kakšne dokaze?
In po drugi plati, zakaj naša socialna država subvencionira odvetnike, zdravnike, glasbenike... ki posedujejo relativno veliko bogastvo, uradno pa prikazujejo nizke dohodke? Zakaj kljub vedno večjim stroškom socialne države ne zmanjšujemo rigorozno števila revnejših slojev?
"Tako kot je Hitler (tudi socialist) predstavljal naciste kot žrtve, neosocialisti predstavljajo sebe kot žrtve.
Kapitalizem pa seveda nima v sebi zapisanega izkoriščanja - ta floskula je zgolj laž, ki so jo razširili komunisti.
Nesposobnost neosocialistov pa dokazuje ravno to, da znajo le groziti in delati z nasiljem, ustvarjati so pa nesposobni."
Poskusite pisati vsebino brez, da direktno vpletate ljudi, ki sodelujejo v pogovoru.
Korist torej, izkoriščanje. In kaj je v tem slabega? Saj se svet ne bo podrl, če povemo po resnici. Konec koncev imamo pa svobodno izbiro koga in kaj bomo izkoristili, ane? :)
Govorjenje, da so take govorili zgolj socialistični voditelji je bolj patetično stokanje kot pa kaj drugega.
Naprimer - ti ne prideš v trgovino in si vzameš avto, ampak ga plačaš. Zgodi se menjava. Ti se odpelješ z avtom, trgovec pa ima kupček denarja, ki ga lahko porabi za nakupe po njegovih željah in okusu.
Lastnik zaposli delavca. Delavec daje delo, kar koristi lastniku. Lastnik plačuje plačo. Kar koristi delavcu. Okvire za pogajanje o plačilu določa število delavcev, ki so pripravljeni delati enako delo in število delovnih mest. O njemu pa se prostovoljno dogovorita lastnik in delavec.
Lahko ugotoviš, da so na prostem trgu nekateri ljudje v slabši poziciji in to drži. Ampak ne zaradi "zlih kapitalistov", ampak zato, ker drugi ljudje ne potrebujejo tistega, kar znajo in zmorejo.
In seveda lahko ugotoviš, da je edina alternativa temu, da ljudje s svojimi željami prosto določajo, kaj si želijo in kaj bodo kupili ta, da neka elita birokratov to počne zanje in da je ta opcija slabša od prve.
Samo socialisti pa so tisti,ki sebe neupravičeno označujejo za žrtve.
V bistvu ne potrebuje niti demokracije, ki je v kapitalizmu, če dobro pomislimo v bistvu nemogoča. Kapitalizem je pač sistem, kjer so osrednje institucije izven javnega vpliva in so pod avtokratskim nadzorom. Drugače je pa vse v redu. Dokler je večina ljudi vsaj malo zadovoljnih z življenskim standardom in jih drugo kot to ne zanima je vse v najlepšem redu. Dokler večina ljudi verjame, da je možen "lepši jutri" (tudi sam to preveč verjamem) se nikakor ne bodo ničemur upirali, ker bi bilo preprosto absurdno. Če pa ne verjamejo, če pa dvomijo, potem imajo pa lahko hude probleme. Tako pač je.