(neobjavljen odziv na pismo bralca v Sobotni prilogi)



Gospod Anton Podgoršek je v prejšnji izdaji slovensko privatizacijo imenoval divjo. Spominjam se dneva, ko je prof. Mencinger imetnikom certifikatov pojasnil, da ti niso vredni papirja, na katerem so natisnjeni. Takrat se je tudi meni privatizacija zazdela divja. Na maloštevilčne borzne posredovalnice se je vsul stampedo; številni pa so iz njih pohiteli naravnost k prodajalcem luksuznih avtomobilov.

Kdo bi jih obsojal? Ravnali so tako, kot so jih naučili v socializmu - pri priči so za "kvaliteto življenja" zapravili vse, kar so ustvarili. Računa za nepremišljenost pa v kapitalizmu ni tako preprosto izstaviti drugim, kot je bilo to v socializmu. Socializem je dopuščal streljanje, zapiranje in pregnjanje lastnikov premoženja. Na takšen način se je ustvarjalo takoimenovano družbeno premoženje. Titova različica je bila (za tiste, ki niso končali pod rušo, v zaporu ali v tujini) še nekoliko prijetnejša, saj je bilo zaradi koketiranja z ZDA mogoče najemati zahodne kredite na račun bodočih generacij, povrhu pa so se benefitorji lahko zanašali na relativno razvitost Slovenije ob prevzemu oblasti.

Tako je bila, denimo, Grčija pred revolucijo v primerjavi s Slovenijo to, kar je danes za nas Srbija. Danes se - brez avtocest, ki bi jih morali končati pred štiridesetimi leti; z denacionalizacijskim dolgom; z dolgom za sanacijo bank, ki so dajale inflacijske kredite za stanovanja; z dolgom, ki smo ga podedovali od pokojne SFRJ in z bankrotirano pokojninsko blagajno - veselimo, da gospodarsko dohitevamo taisto Grčijo. Takšna je agregatna izguba pol stoletja socializma.

Postavljati na pediestal kvaliteto življenja in stigmatizirati razvoj je dnevno-politična uspešnica, ki pa na dolgi rok ne more kljubovati resničnosti.

Če se danes odločimo za nek novi neosocialistični eksperiment, se bodo naši vnuki čez petdeset let veselili dohitevanja Burkine Faso (mi pa jim bomo zagrenjeno pridigali, kaj vse, da smo ustvarili in dosegli v tem času!)

Resnici na ljubo do vsega privatiziranega premoženja navadne državljanke in državljani res nismo mogli! Del ga je še vedno v lasti države in bojda v nacionalnem toda nekako nikoli v mojem interesu pod nadzorom političnh elit, ki so pač tisti trenutek na oblasti. Drugi del pa si ga je prilastila elita, ki je nastala iz nekdanje avantgarde proletariata. To g. Podgoršek kuje v zvezde, zato je toliko manj razumljivo, kaj ga pravzaprav jezi? Povrhu gospodarskega kriminala niso preganjali ravno sodnice in sodniki iz obdobja, ki ga Anton Podgoršek dojema kot "čas pravice".

Kdo potem v resnici jezi Antona Podgorška? Ustvarjalni ljudje, ki so uporabili svoje znanje in sposobnosti in si ustvarili blagostanje ali neosocialisti, ki so ga trepljali po hrbtu in mu ploskali, nato pa izrabili njegovo naivnost in divje privatizirali takoimenovano družbeno premoženje?

Množice revežev, ki jo Anton Podgoršek navaja, v Sloveniji ni. V naši državi je najštevilčnejši srednji sloj. To so gospodinjstva s pol do dvakratnim povprečnim dohodkom na člana, ki imajo v lasti nepremičnino.

Preko 80% vseh gospodinjstev v Sloveniji poseduje kapital v vrednosti več deset milijonov, večinoma v obliki nepremičnine. Mladi borzni špekulantje so pogosto revnejši od njih. Njihovi dohodki večinoma prihajajo iz progresivno obdavčenega dela.

Če odmislimo dejstvo, da je (iz nerazumljivih razlogov osovražena?) špekulacija pravzaprav zelo koristno početje, ki odpravlja neravnotežja med trgi, imajo ti mladi ljudje pogosto 20 letni neodplačan kredit za stanovanje in želijo na takšen način s poštenim delom izboljšati gmotno stanje svoje družine.

Veste, gospod Podgoršek, danes si mladi, če želijo doseči vaš standard, ne morejo privoščiti biti ključavničarji, proizvodni delavci, snažilke. Prisiljeni so se bolj potruditi od vas. Če ne razumete zakaj; si oglejte povprečen izpisek plače mladega inženirja.

Na njemu je 20 letni kredit za pasjo uto v Ljubljani. Zdravstven prispevek je odmerjen višje od vašega, pa čeprav ste vi statistično šestkrat večji porabnik zdravstvenih storitev. Na njemu je pokojninski prispevek, ki je višji od tistega, ki ste ga plačevali vi, pa čeprav bo delal dlje in prejemal nižjo pokojnino od vas.

Če bi bili na njegovem mestu bi se zelo hitro prenehali čuditi, zakaj mladi tako dolgo preživijo v službi in imajo tako malo otrok!

To je ta nevidna cena preteklih napak, ki jih plačujejo prihodnje generacije. Samo zato, ker je vi ne občutite, ne pomeni, da je ni. Pomeni le, da ste plačilo za svoj zapitek uspeli prevaliti na nekoga drugega.

Gospod Podgoršek, Slovenija ni dežela najšibkejšega sloja, ampak vseh svojih državljank in državljanov. Gospodarstva nikakor ne smemo podrejati interesom najšibkejših slojev na škodo vseh drugih. Večja fleksibilnost trga delovne sile ustvari nova delovna mesta za vse. Ukrep deluje v obe smeri - delovno mesto je lažje izgubiti, ampak zato ga je tudi lažje dobiti.

Dekreti za zaščito delovnih mest imajo v tržnem gospodarstvu le dva učinka. Pomenijo uničenje tistih delovnih mest, ki ne ustrezajo uradniškim standardom in podražijo ustvarjanje novih. Oboje ne pomeni višje, ampak nižjo zaposlenost. Nezaposlenim je v takšnem okolju težje do dela in če se že sklicujete na najšibjekše, potem vsaj bodite konsistenčni - mednje bolj sodijo nezaposleni, kot zaposleni.

Najšibkejšega sloja ne smemo prepustiti svoji usodi - po drugi strani pa mu ne smemo prilagajati celotne družbe. Vsak posameznik v Sloveniji ima pravico živeti življenje tudi zase in za svojo družino, ne pa samo za revne.

Država pa mora ločevati gospodarska in socialna vprašanja. Ukrepi socialne politike ne sodijo v gospodarsko zakonodajo! Namesto tega je potrebno gospodarstvu pustiti proste roke; socialo pa financirati iz boljših rezultatov, ki jih bo zaradi tega dosegalo.

Če se odločamo med zahtevo po strožji zaposlitveni politiki ali po višji socialni pomoči, za božjo voljo, izbrimo slednjo in pustimo gospodarstvo pri miru. Če kaj, bi se morali tega naučiti iz propadlega socialističnega eksperimenta!

Kure, ki nosi zlata jajca se ne zakolje za meso, kot predlagate, ampak se prihrani celo nekaj zlatih jajc, da se iz njih izvalijo nove kure, ki nosijo zlata jajca. Ne pravijo zaman, da bi, če bi neosocialistom prepustili upravljanje puščave sčasoma tam začelo primanjkovati peska.

Glede na to, da maloštevilni najšibkejši sloj v Sloveniji ne plačuje nobenih davkov in ne prispeva ničesar k našemu skupnemu blagostanju bomo na koncu račun za njihovo socialno varnost še vedno plačali tisti, ki ustvarjamo visoko dodano vrednost. Gospod Podgoršek - ravno zato bi morali dopustiti možnost, da se da na cilj, ki si ga vsi želimo priti tudi na druge načine. Z raznolikostjo in brez prisilnega premoženjskega izenačevanja ki ne upošteva kdo koliko ustvari. In s fleksibilnim trgom delovne sile.

Želim si, da se moja vizija socialne države ne bi razlikovala od vaše. Zame je to varnostna mreža na dnu družbe, ne pa kletka, ki naj ljudem navzgor omeji postati vse, kar so lahko.

Iskreno verjamem, da si Slovenke in Slovenci želimo postati družba sočutja, ne pa družba zavisti.