Zanikanje odgovornosti za propad reform s strani nekaterih najglasnejših kritikov kaže na njihovo politično nezrelost. Kako lahko tisti, ki so z vsemi topovi tolkli po reformah in njihovih nosilcih zdaj zavračajo krivdo za njihov propad? Če si niso želeli, da bi propadle, zakaj so jim potem ves čas namerno kopali grob? Kje je njihov čut za odgovornost za lastna politična stališča?

Je naključje, da sta v novem zakonu o dohodnini ostali nedotaknjeni dve davčni olajšavi - za kulturnike in za novinarje? Ali sploh obstaja elegantnejši način, da si požrešna država kupi medije?

Medtem, ko se levo usmerjeni medijski analitiki ukvarjajo z zasebnim velekapitalom v medijih (ki očitno kljub vsej svoji moči ni mogel doseči "le in samo zanje koristnih reform"), država na očeh vseh podkupuje tiste, ki ustvarjajo vsebine. Od kdaj interesa zavzemati se za subvencije in davčne olajšave ter druge privilegije ne štejemo med politične motivatorje?

Če to drži, potem je tudi možno, da je bila silovita proti-reformna retorika posledica interesov tistih, ki so jim najglasneje nasprotovali. Če je to res, potem nasprotovanje reform ni bilo izzvano s slabim piarom (če je bilo, pa nasprotniki s tem implicitno priznavajo, da so teleta, ki ne znajo sami presoditi reform, ki so jih kritizirali, kot da imajo kristalno kroglo in jim je popolnoma jasno, kakšni da bodo njihovi učinki).

V razmislek arm-chair "analitikom": reforme so propadle tudi v Nemčiji, je bil tudi tam na delu slab piar in levičarji ne nosijo nikakršne odgovornosti?

Teza, da je za propad liberalnih reform bojda kriva Jože P. Damijanova akademskost in Mićo Mrkaićevi članki v Financah je smešna in prepričan sem, da je avtor ne bi nikoli postavil, če bi možgani delovali hitreje kot so prsti tipkali in bi si vzel čas ter preveril osnova dejstva.

1. Finance imajo 54.000 bralcev, na mreži pa članke Mića Mrkaića prebere še približno 6.000 do 8.000 bralcev. Foruma Financ ne bere omembe vredno število ljudi. To je skrajni domet njegovih kolumen. In ne samo to. Mićo Mrkaić je s svojimi kolumnami na Financah neverjetno uspešen. Bralci Financ (torej tisti, ki jih njegova sporočila dejansko dosežejo) so med najbolj zvestimi zagovorniki liberalnih reform; ne pa med tistimi, ki so rušili reforme. Trditi, da so Finance krive za slab glas reform je ob masakru, ki so ga nad njimi izvajali časniki in televizije s stotisoč odjemalci - navadna neumnost.

2. Če odmislimo dejstvo, da je bizarno trditi, da krivde za propad reform ne nosijo nasprotniki (kdo pa potem, da ne morda drekavac iz tunela?), lahko rečemo, da je tudi sedanja desno-etatistična koalicija politično izredno neresno zastavila svoj projekt.

Reform brez EDS ni. To smo vedeli. In vendar nikoli nismo videli veljakov vladajoče koalicije stati za Jožetom P. Damijanom in izjaviti, da EDS podpirajo. Namesto tega so neodločno mencali, da potrebujejo dodatne študije (pa čeprav poznavalci vemo, da za nobeno davčno reformo v zgodovini države ni bilo narejenih tako podrobnih študij in da je bilo "pomanjkanje študij" le piarovski evfemizem za "mi dobimo premalo", nenazadnje so bili nasprotniki očitno zadovoljni s sindikalnimi študijami, ki niso dosegale niti ravni zahtevnejše srednješolske seminarske naloge).

Politični voditelj se do projekta, v katerega verjame - preprosto ne obnaša na takšen način. Politični voditelj tvega. Ne pošlje po kostanj v žerjavico Jožeta P. Damijana, strokovnjaka brez zagotovila koalicijske legitimnosti.

Če mislite, da jo je Jože P. Damija imel potem naštejte politike vladajoče koalicije, ki so javno izrazili svojo podpiro EDS? Ne gre? Premier gre v reforme brez zaledja za ključni ukrep, nekateri pa še vedno menite, da je kriva politična neizkušenost strokovnjaka Jožeta P. Damijana? In temu razmišljanju pravite politična analiza? Oh, dear...

Pomembne reforme se pogosto izvaja v nasprotju s trenutnim javnim mnenjem. Letos je, denimo, padla slovaška reformna vlada, ki je storila točno to. Je morda tudi ona slabo zastavila svoj piar? Lepo vas prosim. Kaj pa, če so bili tudi Slovaki deležni iste destruktivne negativne kritike od pretežno istih medijsko vplivnih interesnih skupin, ki pač v prerazdeljevanju vidijo svoj interes?

In vendar slovaške reforme, sprejete z negodovanjem večine, ostajajo. Ker delujejo. Tako skrajno leva vlada premiera Fica na Slovaškem ne bo uvedla progresivnih dohodnin.

In to je tisto, kar smo liberalci pričakovali od Janeza Janše. Da se bo za ceno svoje politične glave zavzel za tisto, kar je nujno potrebno. Da bo ljudem povedal, kar morajo vedeti namesto tistega, kar želijo slišati. Da bo vodil.

Nekakšen "reformni konsenz" je iluzija oportunistov, ki ne znajo dosegati konkretnih ciljev. Njihova vizija so reforme, ki ničesar ne spreminjajo. Oni ne trdijo, da bi z dobrim piarom dosegli uvedbo EDS, ampak bi jo pokopali in potem rekli, da so "dosegli popularnost vlade".

Toda, kako se to sploh razlikuje od sedanje politike janševe vlade in zakaj so potem zaradi padca reform tako nesrečni, da iščejo krivca? Saj so vendar dosegli svoje.

Če že iščemo krivca, potem jih zavoljo objektivnosti naštejmo po vrstnem redu od najbolj do najmanj odgovornih:
- kritiki reform,
- janševa vlada in
- liberalni ekonomisti.

Potem pa začnimo debato o krivdi za propad reform konstruktivno - pri najbolj in ne pri najmanj krivih.

No, poskusi obračanja vrstnega reda vendarle kažejo, da glasni kritiki reform počasi spoznavajo, kaj so s svojim nespametnim ravnanjem povzročili in se želijo od morebitnih posledic vnaprej distancirati.

To je dobro za nas in zanje.

Za nas, ker tako pridobivamo podporo za prihodnje volitve.

Zanje pa zato, ker niso bedaki ali mrtvi. Le ti namreč nikoli ne spremenijo napačnega mnenja.