Torek, september 05, 2006 10:50
"Socialna država nima večjih sovražnikov od velikosocialne države in elit brez dosežkov."V tekmi družbenih sistemov je laissez faire kapitalizem porazil vse alternative. Skupnosti, ki so ga negovale so v tristo letih navidez kaotičnih interakcij na trgu ustvarile blagostanje, kakršnega alternativne niso v tisočletjih.
Dejavnikov uspeha prosto-tržnega kapitalizma je več, med najpomembnejšimi pa je mehanizem nagrajevanja koristnosti ljudem oziroma racionalna humanost. To, da tisti, ki najbolje zadovoljujejo potrebe svoje okolice najbolje živijo; ljudi vzajemno motivira, da prisluhnejo drug drugemu.
Zato ne preseneča, da so njegovi največji nasprotniki tisti neustvarjalni in iracionalni posamezniki, ki ljudem ne zmorejo ponuditi ničesar. Iz te nezmožnosti se rojevajo »kritična razmišljanja«; naprimer, da »ljudje v resnici sploh ne vedo, kaj potrebujejo« ali pa da so »oboleli za potrošniško miselnostjo«.
Iz takšnih »kritičnih razmišljanj« sledijo logični zaključki - ker so ljudje »nerazsodne ovce« - njihova prosta izbira ni zaželjena. Potrebujejo svetilnik –neko novo avantgardo- da jim osvetli »pravo« pot.
Tovrstne avantgardne ideologije so seveda pretirano »intelektualne«, da bi jih razumela »neoprimitivna« uporabna inteligenca, denimo podjetniki ali inženirji (oz. drugi, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost). Zelo hitro pa jih osvajajo tisti, ki jim višjih intelektualnih sposobnosti ne bi pripisovali - brezdelneži, sindikalisti, drugorazredni akademiki s pasjimi značkami banana fakultet, ambiciozneži brez talentov, falirani študentje, navijaški novinarji, newagerski vrači, ceneni politikantje in drugi strokovnjaki za kolektivno kvaliteto življenja.
Ti tvorijo bazo za oblikovanje »elit brez dosežkov«, katerih posebnost je, da same sebe prepričajo, da so »izjemne« in da je s kapitalizmom nekaj hudo narobe, ker jim tega ne prizna. Zato jim ne preostane drugega, kot da si dobrine, za katere menijo, da jim zaradi napoleonskosti pripadajo, »pravično« zagotovijo iz državnega proračuna.
Svoje interese uveljavljajo skozi širjenje domene »javnega« tako, da lastne želje razglasijo za »javne interese« in zahtevajo njihovo izpolnjenje, dejansko pa ti interesi nimajo nič skupnega z resničnimi potrebami davkoplačevalcev.
Ker smo v preteklem desetletju na elite brez dosežkov gledali kot na benigen izmet družbe blagostanja, smo jim s tem omogočili razviti bizaren vrednostni sistem, po katerem je hranjenje iz državnega korita nekakšen plemenski status, ki posameznika povzdiguje nad »svojat« in mu daje nacionalni pomen.
Racionalni volilci so to zaznali kot priložnost maksimizirati svoj profit z minimalnim vložkom, zato so se prenehali truditi.
Gneča pri državnem koritu se je povečala, posledica polenitve družbe pa je bilo rojstvo slovenske različice »velikosocialne države«, katere poglavitna značilnost je, da poleg skrbi za nemočne, invalide, onemogle in bolne financira še »kvaliteto življenja« vse množičnejših »elit brez dosežkov« na račun kvalitete življenja drugih davkoplačevalcev.
Reforma socialne države tako ne bi smela znižati pomoči bolnim, onemoglim, invalidom in nemočnim; ampak »elitam brez dosežkov«, ki se običajno skrivajo za njihov hrbet.
Ali je državi res potrebno financirati turizem, kot gospodarsko dejavnost? Če lahko pleskarke in pleskarji nosijo stroške svojega poslovanja in je turizem bojda neizmerno perspektivna panoga je preprosto neracionalno, da stroške promocije nosimo vsi davkoplačevalci in davkoplačevalke in ne le tisti, ki bodo želi dobičke.
Tudi pleskarke in pleskarji pošteno plačujejo davke. Zakaj njim nihče ne pomaga?
Po drugi strani je na mestu vprašanje, kdo so veliki, modri državni planerji in planerke, ki znajo načrtovati turizem bolje od trga? Kakšne so njihove izkušnje? Koliko ne-državno financiranih turističnih projektov nacionalnega pomena so uspešno zaključili, da posedujejo tolikšno znanje? Zakaj po 15 letih njihovega skrbnega načrtovanja nismo turistično najbolj razvita država v regiji, ampak se pogovarjamo, kot da v turizem doslej še ničesar nismo vložili?
Mora država zares subvencionirati tudi socialne prispevke samostojnim kulturnim delavkam in delavcem? Če so delavke in delavci, zakaj potem za svoje delo ne prejemajo plač? Vsi mi, delavci in delavke, v podjetjih proizvajamo dobrine, ki jih ljudje potrebujejo. Od tod prihaja naš zaslužek. Če so samostojni kulturni delavci in delavke brez zaslužka, ali to ne pomeni, da proizvajajo dobrine, ki jih ljudje ne potrebujejo? Če jih potrebujejo, zakaj jih niso pripravljeni plačati? Ali samostojni kulturni delavci in delavke resnično spadajo v kategorijo nemočnih, invalidov, bolnih in onemoglih; ali pa le zlorabljajo velikosocialno državo?
Je dejstvo, da devet od desetih obrtnic in obrtnikov plačuje minimalni zdravstveni prispevek (in torej izkazuje minimalne prihodke) realna slika njihovega finančnega stanja? Ali devet od desetih obrtnic in obrtnikov tudi spada v kategorijo nemočnih, invalidov, bolnih in onemoglih? Je davčni režim, ki najbolj samobitne Slovenke in Slovence prisiljuje k temu, da svoj čas porabljajo za kreativno računovodstvo in izogibanje davkom in prispevkom, namesto za tisto, kar je njihov osnovni posel in kar znajo najboljše, socialen?
Ali je javna televizija, ki si jo prilasti vsaka novoizvoljena vladajoča garnitura, res vitalno potrebna? Tisoče zaposlenih na tem zavodu vsako gospodinjstvo stane polovico zajamčene minimalne plače letno. In vendar nam enako kvalitetne programe nudijo zasebne televizije, ki nas ne stanejo ničesar. Na voljo pa imamo tudi desetine kvalitetnih tujih kanalov. Ali veste, kaj za povprečno gospodinjstvo pomeni polovico zajamčene minimalne plače letno več?
Kako je lahko socialna država to, da vsi plačujemo višjo ceno za hrano? Sta slovenski in evropski kmet in kmetica morda tudi nemočna, invalidna, bolna ali onemogela? Kaj je socialnega v dejstvu, da polovico proračuna v EU porabimo za skupno agro-kulturno politiko?
Kaj je socialnega v »pluralizaciji medijev«? V porabi milijarde davkoplačevalskega denarja zato, da bodo mediji poročali, kot oblast meni, da je prav? Kako je to povezano z onemoglimi, invalidi, bolnimi in nemočnimi?
So morda tudi novinarji onemogli, invalidi, bolni ali nemočni, da jim je vlada z novo davčno reformo zagotovila davčne olajšave? Če je to sociala, zakaj se sliši kot korupcija?
Draga bralka, dragi bralec. Navedel sem le nekaj primerov zlorabe socialne države s strani »elit brez dosežkov«. Praktična posledica njihovega obstoja ni boljša socialna država, ampak neučinkovita velikosocialna država v kateri zaradi gneče pri proračunskem koritu manj državnega denarja najde pot do tistih, ki so resnično nemočni (...nemočni so namreč tudi, ko je treba lobirati za državni denar).
Velikosocialna država, ki smo jo ustvarili, ne deluje. Že 15 let se vsako leto podraži. Če bi delovala, bi ljudem pomagala prebroditi krize, da bi lažje poskrbeli zase. Posledično bi bila vsako leto cenejša. Priznajmo si - tega ključnega cilja socialne države nam preprosto ni uspelo doseči.
Je 15 letna gradnja velikosocialne države umirila hujskaške politikante, ki se (bojda?) zavzemajo za revne? Zdi se, da je količina sovjetske retorike v javni polemiki sorazmerna sredstvom, ki jih namenjamo za socialno državo. Več kot plačujemo, glasneje politikantje kričijo na nas, ki plačujemo.
Na drugi strani okopov pa velikosocialno državo podjetniki in ustvarjalni ljudje vse bolj zavračajo. Namesto, da bi služila interesom tistih, ki jo financirajo tako velikosocialna država vse bolj služi le interesom financiranih.
Nima torej kohezijskih učinkov, ki ji jih pripisujejo. Če je pred 15 leti o socialni državi obstajalo narodno soglasje in smo jo zato zapisali v našo ustavo, pa velikosocialna država v naši družbi povzroča nasprotja in razkol.
Socialne države ne uničujeta mitski liberalizem in kapitalizem; socialna država nima večjih sovražnikov od velikosocialne države in »elit brez dosežkov«.
Pot do učinkovitejše socialne države zato nujno pomeni krčenje določenih državnih izdatkov in boleče odrivanje »elit brez dosežkov« od državnega korita v smeri proti trgu.
Ko vam bo prihodnjič nekdo razlagal svoj negativen odnos do trga in zahteval, da ga financirate z davki se zato v dobro socialne države vprašajte: »Ali je ta oseba res nemočna, bolna, invalidna ali onemogla; ali pa pričakuje moj davkoplačevalski denar zgolj zato, ker si želi neodgovorno živeti na račun moje svobode?«
In resno bi bilo treba premisliti kako racionalno se ljudje v resnici obnašajo na trgu. To je že blizu izjavam, da sta celotna reklamna in PR industrija v resnici namenjeni informiranju in širjenju obzorij slehernemu potrošniku, ups človeku/državljanu. Vsak, ki ima pet pik v glavi ve da je ravno obrnjeno.
Če bi bili ljudje zares in pri vsem racionalini bi bilo javkanja zaradi "neznosnih" in gromozanskih kreditov, ki so si jih sami nakopali bistveno manj. Pamet te pač sreča šele takrat, ko je pravljica pri koncu.
Ko se sprašuješ, kaj boš v življenju ustvarjal se vprašaš - koliko bom s tem zaslužil. To pa je le prevod dileme - ali obstajajo ljudje, ki to potrebujejo in bodo srečni in zadovoljni, če jim to priskrbim?
Človek je prilagodljivo bitje. Če mu vse priskrbi država, se bo obnašal manj odraslo kot, če mu država priskrbi samo najnujnejše.
Za otroka je pač racionalnost odločitev. :) Za odrasle pa je odvisna tudi od dejavnikov okolja.
In pa seveda - racionalnost ni nobena garancija, da boš v vsem uspešen. Je le dobra premisa. :)
Lansko leto (zdaj manj) sem se poleg študija ukvarjal tudi s predstavitvijo... you guessed it, življenskih zavarovanj. Nekega dne mi je kolega, dal idejo da naj zadevo predstavim še sosedom. Ne v kolektivu ampak indvidualno se razume.
Nato sem se odločil, da jih bom v parih dneh vse obiskal. To je bilo prvič v 15 letih od kar živimo tam, da sem sploh stopil v stanovanje od kakega soseda. V bistvu sem pomoje edini človek v celem bloku, ki bi pri vseh vsaj enkrat pozvonil in se tudi povabil noter.
Samo ne vem no, to nimam za ne vem kakšen posluh. Mogoče sem malo patetičen in si posluh predstavlajam kot nekaj bolj intimnega, ne pa kot golo zbiranje informacij za njihovo racionalno uporabo.
Ironično je, da so ravno v najbolj kapitalistični državi sveta iznašli izraz "short attention span", kar je pojav,ki je pri njihovi mladini bojda množičen. Kajpak pomeni, da ne moreš biti dolgo časa na nekaj pozoren. Naprimer, da vsakih nekaj sekund preklapljaš TV kanal. Hudiča še Jerry Springer bo kmalu prezahteven za publko in se mu lahko zgodi da bo padel med "avantgardo". He, he, malo heca :)
Če imaš dober "seznam slovenskih protikapitalistično naravnanih avtorjev" potem sigurno tudi poznaš Dušana Rutarja. Le nekaj njegovih izbranih citatov za ponazoritev:
"V resnici družba konzumira samo sebe, kapitalizem je prijazen sam do sebe, trg obnavlja samega sebe"
"Sodobni hiperkapitalizem je spoznal, da mora človeka spremeniti v dosmrtnega konformističnega potrošnika, ki se bo nenehno prilagajal razmeram na hipertrgih"
Po Walterju Benjaminu: "Na kratko: kapitalizem, tako kot religija, preobraža kompleksnost sveta v nekaj preprostega, določenega in celo oprijemljivega, sočasno pa ljudi peha v odvisnost od iluzij, ki se odmikajo kot obzorje"
In še mnogo, mnogo več. Vir: http://www.geocities.com/drutar2000/besedila.html
"No, v tisočletjih bi se na vsem globusu gotovo našli vsaj še trije, ampak spraševal sem vas, ali ste poleg Tita kdaj osebno spoznali kakega takega deca, kot ste vi?
Samo Tita. Ne, ne, ni res! V zadnjem času sem spoznal še dr. Dušana Rutarja, ki je kot vrhunski moški in intelektualec pri 46 letih natisnil že 40 svojih knjig!
Koliko nas je po vaših visokih merilih v družbi sploh zdravih, samouresničenih posameznikov?
Morda odstotek."
Trikrat lahko ugibate s kom je potekal tale intervju, ampak jaz mu v tem primeru žal bolj verjamem, kot tebi Tomaž. Kot pravi sam: "sem strokovno utemeljen". Hja, ni vse tako black&white kot se zdi ane.
Vir: http://www.mladina.si/tednik/200603/clanek/slo-intervju--jure_aleksic/
Izjave, kot so denimo "Sodobni hiperkapitalizem je spoznal, da mora človeka spremeniti v dosmrtnega konformističnega potrošnika, ki se bo nenehno prilagajal razmeram na hipertrgih" so bolj ali manj sofizmi - hiperkapitalizem v praksi sploh nima sposobnosti spoznanja, niti nima možnosti spreminjati človeka v karkoli; niti ni konformističen potrošnik, ki se prilagaja razmeram na trgu označen za nekaj slabega ali negativnega.
Navedel sem dve kategoriji. Iracionalno in nesposobno.
Vprašanje iracionalnega je v tem rpimeru vprašanje, ali kritiziraš nekaj brez, da bi ponudil alternativo?
No, ampak če poskusimo povezati oboje. Da, človek je potrošnik. Človek troši. Človek bi biološko umrl, če ne bi trošil.
In res je tudi, da človek izmenjuje dobrine z drugimi ljudmi, da bi si povečal svojo moč trošenja.
Toda, zakaj ta odnos, utemeljen na poštenem in korektnem interesu ne bi bil eden najlepših zvez med ljudmi? Kaj je inherentno slabega v temu, da jaz tebi prepleskam stanovanje, ti pa meni napišeš esej?
Lahko pa se tudi vprašava, kaj je ljubezen med dvema človekoma? Ali je ljubezen izmenjava in torej potrošnja? Ali je enostranska ljubezen zares to, ali pa mora biti ljubezen vrnjena, da je prava (in se torej zgodi izmenjava)? Ali imaš partnerko lahko rad, če te vara, če ti laže, če se grdo obnaša do tebe, če te nima rada, če te izkorišča; ali pa ti tvojo ljubezen "plačuje" s svojo? Je ljubezen torej res brezpogojna, ali pa je brezpogojna le znotraj pogojev zaradi katerih nekoga ljubiš? Če je brezpogojna, zakaj je potem treba tako dolgo in mukotrpno ustvarjati razmere zanjo? Mar niso te razmere zgolj akumulacija zaupanja, da bodo določeni pogoji vedno izpolnjeni? Si imel v življenju le eno, ki je prišla v tvoje stanovanje, ker je vedela, da si pravi in da je prava, ali pa si jo našel na trgu ljubezenskih partnerjev po izbiranju?
In, nenazadnje, če si izberemo le eno partnerko, mar ni to egoistično do vseh drugih, ki si to želijo postati? Da jim nesolidarno odrečemo naše efekcije? Je. Ampak svet, v katerem bi se nam bilo treba zaradi tega opravičevati ne bo nič razsvetljenejši od tega, v katerem živimo.
Vprašanje, ki se ga moramo zares vprašati je, koliko smo zares "duhovno višje" od kapitalizma, koliko pa si to samo želimo biti, pa v praksi nismo?
Ok, doslej sem prebral samo eno izmed njegovih številnih knjig in nekaj besedil in ne gre zato, da bi ne vem kako kritiziral kapitalizem zaradi "daš-dam" odnosa. Veliko namreč napiše o tem, da je današnji (hiper)kapitalizem tako pastoralen (prijazen), da se mu je praktično nemogoče upirati. V ozadju te "prijaznosti" vsekakor niso le plemeniti nameni ampak se z njo, kot omeni, ljudi predvsem indoktrinira.
Nato tudi navede ogromno praks iz vsakdanjega življenja da bi to potrdil. Med drugim predvsem medije, šolski sistem in celo to kakšen besednjak ljudje uporabljajo v vsakdanjem življenju. Večina ljudi namreč molči o vsem pomembnem kar se okoli njih dogaja in to nikakor ne po naključju. Namesto tega raje govori(mo)jo o samih trivialnostih, da nikogar ne izpostavljajo.
Za intelektualce pa pravi, da so "priviligirani zastopniki oblasti" in jim to tudi odkrito pove in dokaže. Takih tekstov pa logično ne bodo brali, ker z njimi nimajo kaj početi. Smešno je, da jim še sam pravi, da naj se njegovih knjig raje izogibajo.
To ni žalostno. Človek ne zmore prebrati vsega. Žalostno bi bilo kvečjemu, če bi se pretvarjal, da sem jo in skušal komentirati zadevo.
Zaenkrat nisem naletel na niti eno kredibilno kritiko kapitalizma. 99.9999% kritik je nevrednih papirja, na katerem so napisane, ker primerjajo kapitalizem z idealnim sistemom in ne z alternativo. Ta tipičen pristop (uporabil ga je tudi Marx, ki je tudi le kritiziral kapitalizem, nikoli pa se ni spomnil aplicirati svojih kritik na svojo alternativo) je neke vrste miselno onaniranje.
Kdorkoli ali karkoli pa dvomi v to ali pa temu nasprotuje pa je apriori "turbofolk za intelektualno inferiorne".
"Elite brez dosežkov" resnično obstajajo, ne rečem da ne. In ni jih malo. Obstajajo pa tudi ljudje, ki res nekaj dajejo od sebe in od tega nimajo nobenih privilegijev. Torej tudi niso nobena elita. Biti neznan po nekaj deset objavljenih knjigah ni noben privilegij, a take knjige niti ne morejo biti popularne. Niti avtorjev namen ni da bi bile.
Namen zgornjih komentarjev je tudi to, da se resno podvomi o tem, da so vsi ki ne grejo v štric z drugimi in ki niso "uspešni" v običajnem pomenu besede tudi apriori neustvarjalni in iracionalni. Izjave najkompetentnejšega psihiatra pri nas pa si lahko vsak razlaga kakor hoče. Pač njegova stvar.
Splošna formula kapitalizma, njegovo bistvo je - "prostovoljna menjava vrednosti za protivrednost med dvema človekoma brez vmešavanja tretjega".
Transakcije se ne sklepajo nujno v denarju. Lahko gre za prijateljstvo za prijateljstvo; zaupanje za zaupanje; dobro delo za dober občutek.
Noben tip transakcije ni inferioren ali superioren in to je tisto, čemur oporekam. Cepljenje človeškosti na N delov glede na vrsto transakcij je temelj vsega zla. Zlo je, da nekdo meni, da je njegova transakcija dobra, transakcija njegovega soseda pa ne.
Tako, da je odgovor na tvojo dilemo pozitiven. Lahko obstajajo elite, katerih dosežkov se ne vrednoti v denarju.
Težava, ki jo jaz opisujem pa nastane pri menjalnih razmerjih. To je, ko elite, katerih dosežkov se ne vrednoti v denarju na to ne pristajajo in skušajo preko države doseči subjektivno in netržno ovrednotenje svojih dosežkov v denarju, temelječe na politični poziciji in ne na vrednosti svojih dosežkov za druge ljudi.
pavle
Imaš zelo kratkoročne koristi človeka (množic) in imaš tudi dolgoročne koristi za posameznika (množice), zato ne moreš korist človekovih dejanj meriti z zneskom dotičnega na tekočem računu.
Najbolj kratkoročne so nagonske potrebe človeka. Poleg eksistenčnih potreb, ki so dejansko v našem svetu potešene, je najmočnejša potreba po spolnosti.
Torej brez dvoma sex (v neposredni ali posredni obliki) množice ljudi neprimerno veliko bolj "vzajemno motivira", kot vsa umetnost skupaj.
Imamo pa tudi dejavnosti, katerih učinek ni tako instantno "vzajemno motivacijski". Na primer umetnost. Koristi so brez dvoma ogromne in so antidot za "short attention span". Problem umetnikov je, da so najuspešnejši enostavno pred časom in seveda pred tržiščem in tako neupravičeno trpijo za pomakanje "vzajemne motivacije". No ne vsi, a vsekakor večina tistih, ki jih sedaj posthumno kujemo v zvezde.
Škoda, da ni Trubar avtorsko zaščitil slovenski jezik in bi sedaj vsi kapitalistični vitezi, vključno s tem blogom moral plačati najemnino za slovenščino. Če bi to naredil še Prešern, Murn, Kette, Van Gogh,... bi bila kultura preskrbljena.
B5
Velika večina ljudi pa tako ali tako raje dela kot lenari. Bi živel kaj drugače, če bi na lotu zadel milijardo evrov? Okej, kak teden ali dva bi že morda lenaril, potem pa bi mi postalo tako dolgčas, da bi se takoj vrnil v službo in ne bi delal nič manj kot sedaj. Ker se mi ne bi bilo treba boriti za preživetje, bi delal bolj sproščeno in bi bil tako bolj učinkovit. Prepričan sem, da to velja tudi za mnoge druge Slovence.
Problem lenobe je zato (vsaj za Slovenijo) povsem irelevanten. Slovenci smo pridni in ustvarjalni delavci. Biti lenuh je že tako ali tako družbena stigma, zakaj bi jih še dodatno kaznovali? Tistih par flegmatikov bomo pa že preživeli, ne bodo nas oglodali do kosti.