Sprejeta davčna reforma ima dobre in slabe plati, toda v osnovi je rez premajhen in prihaja prepozno, da bi bistveno vplival na našo prihodnost. Slovenija se je prepozno prilagodila cikličnemu trendu nižanja davkov, ki je zajel celoteno Evropo. Vlada in opozicija nista premogli vizije in poguma hitrega in globokega reza, ki bi nam zaradi ekskluzive zagotovil nekaj let prednost pred konkurenco.

Sedanji rez resda pomeni konec sanj o skandinavskem modelu (ali pa tudi ne, saj je tudi večina skandinavskih držav prisiljena nižati davke!), toda ne prinaša fleksibilnosti irskega. Davke smo znižali iz nuje, ne zaradi vizije; davčno reformo pa dojemamo kot nadlogo globalizacije, ne kot njeno priložnost.

Za liberalce je preložitev uvedbe enotne davčne stopnje za najmanj leto in pol - priložnost in breme hkrati. Priložnost zato, ker po anketah javnega mnenja del volilcev enotno davčno stopnjo podpira. Liberalna stranka v ustanavljanju je edina, ki ima zanje posluh. Breme pa zato, ker znižanje davkov ne bo delovalo tako korenito, kot bi delovala enotna davčna stopnja in obstaja realna nevarnost, da bo na prihodnjih volitvah zaradi tega politika nižanja davkov volilcem predstavljena kot nedelujoča.

Trenutno o dohodninski reformi vlada soglasje političnih strank. Toda janševi strategi se motijo, če menijo, da so s tem pomirili duhove neosocializma. Zgodilo se je ravno nasprotno. Z izbiro statusa quo so opogumili svoje nasprotnike. Janševa vlada je legitimirala neosocialistično populistično retoriko in s tem opoziciji dala priložnost, da si zgolj z demagoškimi napadi na vse bodoče ukrepe vlade gradi svoj ugled. Reforme vlade, ki so jih zasnovali liberalni ekonomisti, so takorekoč že izgubljene. V tej tekmi je zmagal gradualizem; potrebno se je pripraviti na naslednjo. Tragika zmage gradualizma pa je v tem, da pravzaprav vodi k istemu cilju; le brez priložnosti, ki jih na poti tja nudi enotna davčna stopnja.

Analizirajmo naš davčni sistem:
- pravkar smo dohodnino znižali tistim na vrhu dohodninske lestvice, medtem, ko revni niso dobili niti tolarja,
- ukinili smo davek, ki ga podjetja plačajo zaradi visokih plač,
- znižali smo davek na dobiček za podjetnike,
- že na začetku mandata smo uvedli enotno davčno stopnjo za kapital v obliki 20% cedularno obdavčitve,
- nekatere oblike kapitala, ki njihovim nosilcem dajejo bistveno dohodkovno prednost pred tistimi, ki ga nimajo so obdavčene po še nižji davčni stopnji od 20% (npr. nepremičnine),
- zaradi primankljaja v proračunu pa nam grozi uvedba višjega DDV.

Mar ni to vse tisto, kar so politikantje očitali enotni davčni stopnji? Edina "pridobitev" reforme je ohranitev progresij na delo. Te pa najbolj bolijo tiste, ki svoje blagostanje ustvarjajo z delom. Največja žrtev sedanje davčne reforme tako ni kapital in niso premožni - ampak tisti, ki si premoženje šele ustvarjajo.

Devet od desetih obrnikov si izplačuje minimalno plačo. Kapitalski dobički so obdavčenih po enotni davčni stopnji. Stomilijonske nepremičnine so obdavčene z nekaj deset tisoč tolarji letno. Za premožne progresivne davčne stopnje ni, ker njihovi prihodki ne prihajajo iz plačila za delo, ampak iz drugih virov. Progresija obstaja le za "predobro plačane delavce". S progresijami izganjamo iz države mlade in poštene strokovnjake - tiste torej, ki so pripravljeni trdo delati in ki nimajo možnosti, da bi si prihodke izplačevali na druge načine.

Winston Churchill je ob podpisu Munchenskega sporazuma izjavil: "My feeling is that we shall choose Shame, and then have War thrown in a little later, on even more adverse terms than at present." Gibljivost kapitala in globalna konkurenca narekujeta trend nižanja davkov; hkrati zaradi progresij narašča medgeneracijski konflikt.

Mladi brez premoženja bodo v izobraževanje in trdo delo prisiljeni zaradi rastočih stroškov zdravstva, katerega največji porabniki so delavno neaktivni; zaradi rastočih prispevnih stopenj za pokojnine, ki jih nikoli ne bodo imeli; zaradi rastočih cen nepremičnin kot mehanizma medgeneracijskega paraobdavčevanja. In to trdo delo in izobraževanje, ta trud, je edino kar progresije obdavčujejo.

Zaradi vse večje obremenitve in vse manj razpoložljivega dohodka ter vse večje nedosegljivosti nepremičnin, ki so posledica velesocialne države je rodnost že drastično padla s tem pa najpomembnejši vir socialne države izginja. Socialna država se uničuje sama.

Na koncu je bomo imeli manj, kot bi jo, če bi včeraj zbrali pogum za pravočasne spremembe.

Spoštovani bralec. Avtor tega spisa je slovenska uporabna inteligenca. Inženir naravoslovnih znanosti. Sedi na zajetnem kupčku kapitala, primerljivem z investicijo povprečnega lastnika nepremičnine. Pridobil si ga je na pošten način in s trdim delom. Žalosti ga, da je moral zato oditi iz Slovenije in svoja dvajseta pustiti v Švici. Enotne davčne stopnje v resnici ne potrebuje. Zato pa dobro razume razočaranje tistih, ki so v njej videli priložnost, da si s vestnim študijem in trdim delom izboljšajo svoj socialni položaj. To je razočaranje, ki ga neosocialistični lenuhi in mešetarji ne razumejo, ker nikoli niso nameravali živeti na takšen način. Razočaranim bi rad svetoval, da zapustijo Slovenijo in se vrnejo, ko si ustvarijo svoj kupček kapitala - potem bodo lahko sedeli na njemu in zaradi nizkih plač veljali za socialno ogrožene - in nedotakljive. Toda svojo domovino ima preveč rad, da bi ji škodil na takšen način.

Nikogar pa ne bo obsojal, če to stori.