"Mednarodna politika je preresna stvar, da bi se z njo ukvarjali salonski levičarji."

Pred letom dni se je sirska vojska pod pritiskom svetovne javnosti umaknila iz Libanona; toda ob umiku so skupaj z Iranom še močneje podprli Hezbolah (islamsko stranko boga), ki je z njuno podporo postal najmočnejša vojaška sila v državi.

Hezbolah je tako danes njuno orodje za nadzor Libanona in povzročanje težav Izraelu ter (posredno) ZDA.

V nasprotju s fiktivnimi predstavami tistih, ki Izraelcem podtikajo naivnost in jih opozarjajo, da "osvoboditve talcev in konca raketiranja civilnih ciljev na severu Izraela ni mogoče doseči z vojaškimi sredstvi" (t.j. polemizirajo z lastnimi izmišljotinami) to nista glavna cilja vojaških operacij.

Židovska država je v enem najbolj sovražnih in radikalnih okolij na svetu preživela pol stoletja zato, ker bolje od salonskih levičarjev ve, kako reševati Bližnjevzhodne probleme.

Osvežimo našim dragim prijateljem z leve spomin z nekaj najhujšimi fijaski njihove mednarodne politike iz preteklih let:

- Jaser Arafat je iz ceremonije podpisa "Clintonovega miru" odletel sprožit drugo Intifado,

- Severna Koreja je štiri milijarde ameriških dolarjev pomoči, ki jo je demokrat Clinton namenili za diplomatsko rešitev krize (izgradnjo miroljubnih jedrskih reaktorjev v zameno za obljubo, da ne bodo raziskovali jedrskega orožja), porabila za raziskave jedrskega orožja,

- Evropska diplomacija pa je nedavno v Iranu doživela najhujši poraz od vojne na Balkanu, še enega tragičnega "uspeha" salonske levice, ki (spet!) zamenjuje appeasement za politiko.

Mednarodna politika je preresna stvar, da bi se z njo ukvarjali salonski levičarji.


Slika 1. Vojakinje izraelske vojske med počitkom


Izrael skuša z napadom na Iranske in Sirske interese v Libanonu oslabiti Hezbolah in vzpostaviti novo (vojaško in politično) realnost v Libanonu.

Z vojaško operacijo so uspeli svetovno javnost opozoriti na nespoštovanje (za Izrael ključne) rezolucije ZN 1559. Sirija preko Hezbolaha še vedno obvladuje Libanon. Čeprav se je Hezbolah navidezno preobrazil v politično silo, do njegove razorožitve ni prišlo. Zgodilo se je celo nasprotno. Danes je oborožen še bistveno bolje. Jug države, kjer je skoraj polovica prebivalstva krščanskega, nadzirajo iregularne islamske vojaške formacije, ki jih podpirata Sirija in Iran in te so glavna ovira na poti k miru v regiji.

Haris Silajdžić je dal nekoč v obupnem napadu na evropski levi relativizem glede krivde za vojno v BIH izjavo: "V vsaki vojni je pomembno, kdo jo je začel in s kakšnimi cilji. Vse drugo je vojna."

Preprosta dejstva o tej vojni so:

- Če bi imel Libanon nadzor nad vsem svojim ozemljem, kot je to zahtevano v rezoluciji ZN 1559, je ne bi bilo.

- Če Hezbolah iz Libanona ne bi sprožil napada na Izrael, je ne bi bilo.

Ta dejstva dajejo Izraelu legitimno pravico odstraniti pretnjo Hezbolaha s svoje severne meje. "Proporcionalni odgovor" (karkoli je s tem že mišljeno) je salonska fraza, ki je praksa ne pozna. Če bi teroristi iz sosednje države bombandirali civilne cilje v Ljubljani, ali bi si želeli, da naša vojska udari po njih z vso svojo silo, ali pa z njimi ravna v rokavicah?

Hvala bogu, da so generacije pred nami znale razmišljati trezneje, sicer bi druga svetovna vojna še vedno trajala. Skladno s šibkostjo Nemčije bi zavezniki "salonsko moralno" zniževali intenziteto lastnih vojaških operacij.

Si predstavljate bizarne dileme tedanjega časa skozi optiko salonske diplomacije?

- "Čemu tako intenzivno bombandiranje Francije pred invazijo na Normandijo? To je čisto navaden napad na Francijo!"

- "Zakaj uporabiti toliko tankov in letal, ko jih imajo Nemci desetkrat manj?"

Če prezremo izmišljotine o nekakšnem "neselektivnem" in bojda celo "namernem" bombandiranju civilistov, ki da naj bi ga izvajal Izrael in ki jih levi mediji povzemajo iz Al Jazeere (in drugih mek objektivnega novinarstva), so vojaške operacije omejene in uperjene proti interesom Irana, Sirije in Hezbolaha.

Po izraelski zmagi v provinci Bin Jubeil je poveljstvo Hezbolaha, ki je v bitki utrpelo katastrofalne izgube, svojim enotam ukazalo naj se z izraelsko vojsko ne zapletajo več v frontalne spopade v naseljenih področjih. S tem je Hezbolah priznal, da se je v dosedanjih bojih skrival za hrbte civilistov. Znani so primeri, ko civilistom niso dovolil odhoda iz naseljenih področij.

Vojaško gledano je Bin Jubeil eden izmed številnih regionalnih centrov, ki jih je Hezbolah posejal po celotnem ozemlju južnega Libanona. Vojaški obračun s Hezbolahom pomeni uničenje teh centrov in centralnega poveljstva, ki se po podatkih izraelskih obveščevalcev skriva v blizu Nabatiye.

Izraelska vojska (k. IDF) bi lahko glavni cilj vojaških operacij - oslabitev Hezbolaha v Libanonu - uresničila:

1. z vpoklicom dodatnih rezervistov ali pa

2. z nadaljevanjem vojaških operacij z manjšim številom enot, kar pa pomeni počasnejše napredovanje.

Ker je poveljstvo IDF napovedalo, da bo vojna dolga sklepamo, da ni izbralo "totalne vojne", ampak manjše spopade z uporabo oklepnih in specialnih enot ter zračnih sil, ki bodo slabili Hezbolah v prihodnjih tednih in morda mesecih.

Velike invazije na Libanon ne bo. Zgodila se bo lokalizacija spopadov, Hezbolah se bo odslej vojskoval gverilsko, raketiranje severnega Izraela se bo nadaljevalo in (čeprav medijsko to najbrž ne bo očitno) tudi redukcija vojaških aktivnosti v Libanonu.

Izrael bo v tej vojni prevzel taktiko svojega nasprotnika. Hezbolahu bo počasi puščal kri.