V prejšnjem prispevku "Iz anal slovenske neosocialistične propagande" smo pokazali, kako se je statistično dejstvo, da imajo v ZDA več rojstev otrok s premajhno telesno težo (low birthweight), ki je glavni razlog smrtnosti dojenčkov, spremenilo v podtikanje nekvalitetne zdravstvene oskrbe dojenčkov. Predstavili smo študijo, ki dokazuje, da imajo ZDA pravzaprav eno najkvalitetnejših oskrb dojenčkov z majhno telesno težo na svetu na svetu in podatke o razmerjih teh otrok v ZDA in drugod po svetu.



Pri tem smo opisali dva prijema neosocialistične propagande -

1. Tehniko oženja časovnih intervalov
Kadar splošni trend ne potrjuje neke teze, takrat propagandisti izberejo kratke časovne intervale in opazujejo obnašanje nekega kazalca znotraj njih, zanemarijo pa celovito sliko (the whole picture).

2. Tehniko faktografske propagande
Ko propagandisti nimajo zadosti argumentov o določeni temi s pogostim navajanjem številk (faktov) brez njihove interpretacije skušajo doseči emocionalni učinek pri bralcu. Tipičen primer je precenjenost dolarja. Ali navajanje precenjenosti dolarja pove kaj o vplivu tega na blaginjo Američanov? Propagandist upa, da bo bralec (ki nima znanja iz osnov makroekonomije) ugibal, da precenjena valuta per se negativno vpliva na blaginjo v državi. S tem doseže željeni propagandni učinek. Na takšen način deluje faktografska propaganda.

Zakaj si ti dve tehniki zaslužita pozornost in v čem se razlikujeta od klasičnih propagandnih tehnik? Omogočata, da se propagando skrije za navidez "objektivno" poročanje. Pri njiju ne gre za direktno navajanje laži, ampak za tehniki zakrivanja celovite slike. V nadaljevanju bomo spoznali štiri nove propagandne tehnike.

3. Ugrabitev besede
Propagandisti radi dajejo močnim besedam drugačen pomen od prvotnega. Tipičen primer sta besedi enakost in revščina. Enakost v besednjaku neosocialistične propagande ne pomeni enakosti pred pravom oziroma enake obravnave vseh ljudi, ampak prisilno premoženjsko izenačevanje, ki naj ga izvaja država; revščina pa ne pomeni nujno pomanjkanja osnovnih življenskih dobrin, ampak je izvedenka iz "enakosti" in pomeni manjšo "enakost" od ideološko zaželjene.

4. Večpomenke (Glittering Generalities)
Večpomenka je pojem, ki ima lahko nešteto različnih pomenov in s katerim se ljudje identificirajo zato, ker ga vsak razume drugače. Propagandist seveda z uporabo večpomenke ne prodaja vizije vseh, ampak le svojo. Primera večpomenk iz sodobnega političnega besednjaka sta "kvaliteta življenja" in "nacionalni interes". Za nekatere so "kvaliteta življenja" visoke pokojnine, drugi pa jih morajo plačevati. Za nekatere je "nacionalni interes" slovensko lastništvo nad podjetji, drugi morajo plačevati njihove drage monopolne storitve.

5. Napačno izbrana enota mere
Propagandisti radi merijo pojave v takšnih enotah, kot jim ustrezajo. Denimo, meritev števila ljudi, ki živijo v revščini brez upoštevanja naraščanja prebivalstva bo dala drugačno sliko od meritve deleža (v %) ljudi, ki živijo v revščini. Če bomo merili prvo, bo revščina v večini družb naraščala. Če bomo merili drugo, pa padala.
Ali pa, denimo, navajanje absolutnih podatkov o dohodkih gospodinjstev, brez da bi se upoštevala njihova kupna moč (purchasing power) - torej cene osnovnih dobrin.

6. "Naši" in "njihovi"
Propagandisti pogosto skušajo v lasten tabor vključiti tiste, ki po naravi sodijo v nasproten tabor ali pa nikamor. V nasproten tabor pa skušajo podtakniti tiste, ki po naravi sodijo k propagandistom. Denimo, pri mednarodnih primerjavah socio-ekonomskih modelov neosocialisti zelo radi v tabor socialnih birokracij vključujejo Luxemburg. Luxemburg je davčno zatočišče za bogataše, katerega sistem je križanec med Švico (ki ni del EU), ZDA in Kajmanskimi otoki. Z neosocialistično vizijo totalitarne družbe nima nič skupnega, na lestvicah ekonomske svobode in liberalnosti pa redno dosega boljše rezultate od ZDA. Nasproten primer je Norveška, ki živi od nafte in velja za celinski Kuvajt. Je sedma največja proizvajalka nafte na svetu, po količini ob boku Kitajski, zato njenega "modela" ni trivijalno kopirati.
Konkreten primer je tudi poskus propagandistov iz nekdanje Sobotne priloge, da južnoameriške družbe označijo za "liberalne", pa čeprav na vseh znanih lestvicah njihove domnevne liberalnosti nikoli v zgodovini ni bilo zaznati.

V prispevku o revščini bomo pokazali, na kakšen način se omenjene tehnike uporablja za plasiranje polresnic in nepopolnih informacij, na katere se nato naslonijo populistični neosocialistični konstrukti.

Absolutna revščina, relativna "revščina" in mednarodna primerljivost

Za začetek razmisleka o revščini si oglejmo graf dohodkov ameriških gospodinjstev v preteklih tridesetih letih.



Ta graf nam prikazuje trend realne rasti dohodkov ameriških gospodinjstev od leta 1967. Gospodinjstva so razdeljena na četrtine (z visokimi dohodki, s srednje visokimi dohodki, s srednje nizkimi dohodki, in z nizkimi dohodki) ter na zgornjih 5% gospodinjstev . Na njemu vidimo delovanje trickle down principa. Ko bogati postajajo bogatejši, tudi srednji sloj in revni postajajo premožnejši. Realno se njihov položaj (kupna moč) nenehno izboljšuje, hkrati pa se med skupinami večajo razlike.

Če bi bili katerakoli izmed teh skupin bi to v praksi pomenilo, da bi si lahko danes privoščili več, kot pred desetimi leti. Od kod torej izvira laž, da bogati postajajo bogatejši, revni pa revnejši?

Ta laž uporablja propagandno tehniko ugrabitve besede revščina. Ta beseda je hkrati večpomenka. Ko ljudje razmišljamo o revščini, ponavadi pomislimo na odsotnost osnovnih dobrin - strehe nad glavo, zadovoljive prehrane, oblek. Ta vrsta revščine se imenuje absolutna revščina. Ko o "revščini" govori neosocialistični propagandist, pa ima v mislih odsotnost prisilnega premoženjskega izenačevanja preko države oziroma relativno "revščino". Ta je definirana kot odmik od povprečja in ne pove ničesar o realnem premoženjskem stanju revnega.

Kazalec relativne "revščine" je lahko dober notranje-politični pripomoček. Z njim lahko na daljša časovna obdobja definiramo mejo absolutne revščine. Vendar je izrazito neustrezen za mednarodne primerjave, saj preferira države z neosocialističnim prerazdeljevanjem.

Naprimer, kar 60% vseh švedskih gospodinjstev bi se v ZDA zaradi nizkih dohodkov uvrstilo med revna gospodinjstva, ker je njihova realna kupna moč za toliko nižja od ameriške. Toda, če primerjamo kazalca relativne "revščine" obeh držav, je "revščina" na Švedskem nižja od revščine v ZDA.

Po logiki relativne "revščine" je absolutno revnejši Šved relativno "bogatejši" od Američana, ker je na Švedskem pač manj ljudi, ki so bogatejši od njega. Enako velja celo za Kubanca.

Še bolj bizaren primer lahko direktno odčitate iz obeh grafov v tem članku. V času največje rasti dohodkov vseh skupin prebivalstva v ZDA v osemdesetih je relativna "revščina" najbolj narasla. Ne zato, ker vsi sloji prebivalstva ne bi obogateli, ampak zato, ker so se povečale razlike med njimi. Ljudje, ki so postali bogatejši in si lahko privoščijo več, so bili le zato, ker so njihovi sosedje postali še bogatejši, v resnici čez noč "pahnjeni v revščino".

Na ta način se z ugrabitvijo besede revščina (kombinacija propagandnih tehnik 3 in 4) ter z napačno izbrano enoto mere za primerjavo (propagandna tehnika 5) skuša promovirati agendo prisilnega izenačevanja preko države.

Povzetek:
- absolutna revščina je pomanjkanje osnovnih življenjskih dobrin (zatočišča, hrane, osnovne izobrazbe, osnovnega zdravstvenega varstva) in je tisto, kar pojmujemo kot revščino v izvirnem pomenu besede,
- relativna "revščina" je odklon od povprečja in ne govori nujno o temu, da nekdo trpi pomanjkanje osnovnih življenjskih dobrin,
- za potrebe notranje politike je smiselno relativno blaginjo prebivalstva uporabiti tudi za definicijo absolutne revščine,
- mednarodne primerjave relativne "revščine" nam (med drugim) kažejo raven prisilnega prerazporejanja premoženja v družbi preko države, ne povejo pa ničesar o blagostanju ljudi v primerjanih okoljih, npr. v eni državi lahko ljudje živijo v katastrofalnih razmerah in so hkrati manj relativno "revni" od tistih, ki živijo boljše od njih; za objektivno sliko bi morali primerjati absolutno revščino,
- ko vsi državljani v državi, ki manj prisilno prerazporeja postajajo bogatejši se hkrati (če je bogatenje neenakomerno) povečuje tudi relativna "revščina" v tej državi, zato mednarodne primerjave relativne revščine preferirajo neosocialistične modele prisilnega prerazdeljevanja.

Uporabe podatkov o revščini, ki so običajna posledica recesij v ZDA v propagandne namene

Zdaj, ko smo definirali razliko med relativno in absolutno revščino si oglejmo graf revščine v ZDA.



Graf hkrati kaže naraščanje števila ljudi, ki živijo v revščini (zgornja krivulja) in padanje odstotka revnih v družbi (spodnja krivulja). Če ste neosocialistični propagandist boste o revščini govorili v milijonih (propagandna tehnika št. 5.) in ne kot delež prebivalstva.

Iz grafa je namreč razviden trend padanja revščine v ZDA iz 22% na 12.7%. Ali si sploh lahko predstavljate naslov članka v Mladini ali v Delu: "Revščina se je v ZDA v preteklih 40 letih prepolovila"?

Za uspešno neosocialistično propagando mora revščina v ZDA naraščati.

Zato se neosocialistični propagandisti v teh medijih pogosto poslužujejo primerjave kazalcev relativne revščine (propagandna tehnika 5) in oženja časovnega intervala (propagandna tehnika 1).

Toda kako ustrezno zožiti časovni interval? Na zgornjem grafu modri pasovi označujejo obdobja recesije. Obnašanje krivulje kaže, da se revščina ekonomsko logično povečuje v obdobju neposredno pred in po recesiji ter pada v obdobju blagostanja med dvema recesijama (če je to dovolj dolgo).

Če bi bili neosocialistični propagandist, bi statistično za najbolj učinkovito propagandno meritev izbrali triletna obdobja pred in po recesiji:
- Clintonova leta od leta 1990 do leta 1994,
- Reaganova leta od leta 1980 do leta 1984 ali
- Busheva leta od leta 2000 do 2004.

Podatke bi nato primerjali le v teh obdobjih in tako skušali dajati občutek, da je ZDA dežela nenehnega večanja revščine, česar ne bi nikoli direktno napisali; saj bi se lahko zanesli na to, da si bodo iz nepopolnih informacij bralci sami ustvarili takšno sliko.

Oglejmo si zdaj nekaj kratkih prispevkov neosocialističnih propagandistov in opazujmo letnice, ki jih izbirajo. Zanimalo nas bo, če bodo padle v intervale, ki smo jih navedli zgoraj.

“For the fourth consecutive year the poverty rate rose, from 12.5 percent in 2003 to 12.7 percent in 2004. The number of people in poverty increased also, by 1.1 million, to 37.0 million in 2004.” No, kao slucajno se je v letu 2003-2004 povecal edino dohodek 5% najbolj bogatih gospodinjstev, dohodki vseh ostalih pa so celo rahlo padli.

Propagandist v zgornjem prispevku uporabi obdobje 2000 - 2004. Iz prvega grafa (dohodkov gospodinjstev) je razvidno, da v obdobju recesij padajo tudi dohodki gospodinjstev, kar propagandistu pride prav, da dramatizira običajne učinke ekonomskih ciklov. Pozabi zapisati, da v teh obdobjih padajo dohodki vseh gospodinjstev, tudi bogatih.

S kaksno fantazmaticno razlago bos ovrgel porast stevila gospodinjstev v katerih se obcasno ali pogosto pojavi lakota ?
Tako vsaj pravi vladna raziskava Household Food Security in the United States, 2004

Tu neosocialistični propagandist uporabi še krajše obdobje in sicer le leti 2003 in 2004.

Revščina ni nič privlačnega in nedvomno bo v obdobjih naraščanja revščine prišlo do vezanih negativnih pojavov. To je žal odlično propagandno orožje za ljudi brez morale, ki so pripravljeni za svoje prerazdeljevalne apetite izkoristiti dobro v nas - igrati na naša čustva. Pripravljeni so nas izpostaviti otroški stiski. V takšnem stanju bomo manj razmišljali in bomo zato bolj dovzetni za propagandna sporočila.

Primer takšnega prijema je uporaba podatkov o revščini otrok v različnih državah. Večina bralcev sploh ne bo pomislila, da relativna revščina ne pomeni, da živijo otroci v državi z več relativne revščine slabše od otrok v državi z manj relativne revščine, ampak bo v šoku najprej pomislila na otroke!

Del bralcev, ki misli na otroke in ob tem ne pozabi trezno razmišljati pa se bo vendarle dokopal do zaključka, da je to, kako dejansko ti otroci živijo (njihov absolutni položaj) pomembnejše od ideologije prerazdeljevanja.

Povzetek:
- revščina v ZDA narašča v obdobju recesij in pada v obdobju blagostanja med dvema recesijama,
- dohodek v ZDA pada v obdobju recesij,
- propagandisti se zavedajo, da večina ljudi ne razume pojmov konjukture in pogosto izbirajo obdobja recesij ter s faktografsko propagando (navajanjem ogromno kazalcev v obdobju recesij) skušajo ustvariti stereotipe,
- revščina se je v ZDA v preteklih 40 letih prepolovila.

Z identifikacijo opisanih propagandnih tehnik boste odslej lahko v tekstih učinkoviteje obračunavali s propagando. Na ta način boste ločili zrnje od plev. Abusus non tollit usum. Dejstvo, da nekateri pokvarjeni posamezniki za revščino skrivajo svoje prerazdeljevalne apetite in z njo branijo svoje neupravičene privilegije ni izgovor, da iskreni ljudje ne bi usmerjali svojih naporov v njeno izkoreninjenje.

Če vam je brezplačni blog Libertarec všeč, darujte denarno protivrednost tistega, kar najdete v njemu zase - zasebnim humanitarnim ustanovam.