"Neosocializem v sebi nosi kal lastnega uničenja. Neosocialist v življenju ne more uspeti. Lahko je le samo slabo plačan, brez družbenega statusa in brez premoženja. Ko se prebije iz revščine, ko si ustvari družbeni status in pridobi premoženje - sam postane žrtev neosocializma."

Del Evrope hodi po nevarnih poteh. Konvencionalna politična analiza, ki razglaša nacionalizem in socializem za nasprotna politična pola, skoraj ne more spregledati očitne zveze med vzrokom - neosocialističnim širjenjem strahov pred zasebno iniciativo, prosto menjavo in svobodnim posameznikom in posledico - ekonomskim nacionalizmom, katerega ključni cilj je z zapiranjem in drugimi totalitarnimi ukrepi skušati okrepiti vezi organske solidarnosti, ki jih je z novimi priložnostmi za ustvarjalne in inovativne ljudi najedla globalizacija.

Neosocializem se rojeva kot travma ob spoznanju, da zaradi asimetrije produktivnosti nacionalno in s tem v germano-frankovski interesni sferi neločljivo povezano socialno izgublja pomen. Oblika političnega terorizma, kjer skupina ljudi namesto z ustvarjanjem nove vrednosti svoje ekonomske cilje dosega z grožnjami z revolucijo in nemiri v navezi s prerazdeljevalnimi politikanti, ki potem prestrašeni večini ponudijo svoje pogoje "miru" (t.i. Angstpolitik), postaja vse bolj neučinkovita. V svetu multinacionalk in gibljivega kapitala pomeni zasesti eno izmed podružnic zgolj prenehanje delovanja te podružnice; škoda za skupnost pa je mnogo hujša od kolateralne škode lastnikov.

Revolucionarji s sabo ne morejo odnesti blagovne znamke, nimajo utečenih prodajnih kanalov in ne premorejo sofisticiranih znanj, ki so podlaga za organizacijo konkurenčnih procesov. Prisvojijo si lahko le "proizvodna sredstva". Nič lepše ne kaže intelektualnega bankrota marksizma, kot popolna neuporabnost takšnega revolucionarnega izplena.

Negativen vpliv na družbeno blagostanje je mnogo večji. Ekonomska prepletenost bolj kot kadarkoli prej navadnega državljana postavlja v vlogo solastnika gospodarstva. Že najbolj trivijalne oblike vlaganj, denimo, prihranki na banki so odvisni od spoštovanja zasebne lastnine. Rast tovrstnih naložb pa ima še mnogo pomembnejše sekundarne vplive na porabo.

Zato so v globalnem svetu grožnje z revolucijo učinkovite le tam, kjer so koncentrirana strateška naravna bogastva, ki jih ni mogoče umakniti. To pojasnjuje simpatije neosocialističnih propagandistov (ki sami sebe radi imenujejo za nekakšne "kritične intelektualce") do tiranov Chavezovega tipa. V bogati Venezueli vidijo prvovrstno priložnost za propagando in za podkrepitev svojih groženj okolici. Toda iz razvite zahodne družbe se danes kapital zlahka umakne, vse lažje pa je to storiti tudi njegovim ustvarjalcem. Morebitni germano-frankovski revolucionarji bi ostali brez otipljivega sovražnika, ki se preprosto ne bi želel ukvarjati z njimi in brez sredstev za preživetje - smisla revolucije.

Ker globalizacija onemogoča tradicionalno socialistično agendo, si jo želijo neosocialisti na vsak način podrediti in jo v stari centralno-planski maniri pravilno oziroma v njihovem vrednostnem sistemu "pravično" usmerjati. Eno izmed orodij za dosego tega cilja je ekonomski nacionalizem, ki tako postaja poslednje zatočišče neosocialista.

Kljub nerealnosti njihovih groženj pa ne smemo podcenjevali družbene nestabilnosti, ki spremlja zaton njihove ideologije.

Radikalnejši del njihove baze nastalo vrednostno praznino nadomešča z iracionalnim socialnim sovraštvom, uperjenim proti vsem, ki jih na kakršenkoli način presegajo. Denimo –tradicionalni izlivi besa proti potrošništvu ob božiču so lucidna nestrpnost proti načinom zabave drugačnih. Njihov bes se veča, kolikor bolj se kot posledica njihovih lastnih zgrešenih ekonomskih politik poglablja gospodarska kriza. Zgodovina nas uči, da kriza temu delu volilnega telesa praviloma ne prinese streznitve, ampak v kriznih razmerah razmišlja še bolj nerazumno. Današnja ignoranca tega pojava se nam jutri lahko zato kot bumerang vrne v obliki terorizma.

Z realnostjo spravljivejši del nesocialistične baze pa razpet med Scilo in Karibdo izbira med dvema možnostma - gospodarstvo skušati ohraniti pod politično kontrolo svojih elit in na takšen način preprečiti beg kapitala ali pa z mehko represijo otežiti svojim političnim nasprotnikom glasovanje z nogami.

Spolitizirano gospodarstvo je na dolgi rok samomorilsko početje. Tovarne, ki so prisilno -brez dobrih ekonomskih razlogov- v domačijski lasti (iskreni prevod: pod političnim nadzorom) so dobičkonosne, dokler jim politika z regulacijo zagotavlja monopole; vendar pa v nacionalni gospodarski sistem vnašajo neučinkovitosti, ki se kot rak postopoma prenašajo na zdravi del gospodarstva in ga vlečejo navzdol. Nekaj let zaostajanja v globalni tekmi je mogoče prikrivati z izumljanjem kreativnih kazalcev "kvalitete življenja", z gojenjem kulture zavisti (Neidkultur) in s selektivnim nacionalizmom uperjenim proti okoljem, ki se hitro razvijajo. Ko pa zaostanek postane preveč očiten postanejo tovrstni propagandni prijemi neučinkoviti.

Preprečevanje glasovanja z nogami pa ni mogoče, dokler obstajajo Združene Države Amerike. Ekspanzivne težnje, ki bi preživelim neosocialističnim režimom zagotovile več kontrole nad svojimi državljani po vsem svetu je germano-frankovska opcija v bližnji preteklosti neuspešno skušala uvesti s predlogi o davčni harmonizaciji in globalni demokraciji. Obe pravljični iniciativi sta pravzaprav mehkejši različici berlinskega zidu - kletka okoli planeta Zemlja. Njun cilj je uničiti konkurenco različnih socio-političnih sistemov in s tem zatočišča, kamor bi se sposobni in ustvarjalni posamezniki lahko umaknili pred njihovim preganjanjem. Stalin bi bil ponosen na svoje učence. Že v Sovjetski Zvezi so divjeoki proletarci na ustvarjalne ljudi radi kričali: "Če ti tu ni všeč, pa odidi," ampak hkrati so njihovi voditelji zgradili Berlinski zid, da se to slučajno ne bi zares zgodilo. V imenu humanosti in socialnosti, seveda.

Slavoj Žižek je prejšnji teden v libertarnem preblisku zapisal, da je smiselno islamske teokratske tiranije, podobno kot pred tristo leti evropsko krščanstvo, podvreči zahodni skeptičnosti in kritiki. Enako tehniko se da uporabiti tudi za pospeševanje razkroja neosocializma. Njihova naravna baza so neizobraženi ljudje, ki v spopadu z življenjem klonejo in v jezi iščejo preproste odgovore in -če je le mogoče- zunanje krivce za svoj neuspeh. V teh ranljivih trenutkih so dovzetni za marksistično propagando, ki jim skozi sledenje veri obljublja materialno in duhovno odrešitev.

S poljudnim spodnašanjem teh dogem je potrebno nesocialistično sekularno religijo trivijalizirati in jo zreducirati na kopico banalnosti. Spopadi z neosocializmom na intelektualnem nivoju so brezplodni, to bitko je marksizem izgubili že pred sto leti. Ni naključje, da so se socialistične revolucije začele z iztrebljanjem uporabne inteligence, kot naravnega sovražnika primitivizma in da so glavna orožja neosocializma osebne diskvalifikacije, sovražno hujskanje in nenehno ponavljanje istih laži. Pogonski motor te religije niso intelektualci, ampak zapeljani in prestrašeni ljudje ki v stiski iščejo odgovore. Če jim njihovo stisko pomagamo premagati, če jim ponudimo skupno iskanje odgovorov in jih podpremo pri njihovih prizadevanjih za ponovno vzpostavitev njihove izgubljene samozavesti in človeškega dostojanstva, marksizma ne bodo več potrebovali.

Okorelega vojaka, ne prepričaš, naj se odpove ubijanju in si preneha s silo jemati ženske; ter poskusi v življenju iste cilje raje dosegati z ustvarjalnostjo in ljubeznijo tako, da mu citiraš znanstvene študije o dokazani nesmiselnosti njegovega početja. Prepričaš ga s preprostimi mislimi. Pojasniš mu, da mu svet, ki ga z nasiljem ustvarja ne bo omogočal, da na ta način pridobljeno obdrži. Če ljudje ustvarjajo, je na koncu dobrin dovolj za vse, če pa na silo prerazdeljujejo, se skupno število dobrin ne zvišuje in edina pot do njih je nova nasilna prerazdelitev.

Podobno neosocializem v sebi vsebuje kal lastnega uničenja. Neosocialist v življenju ne more uspeti, lahko je samo slabo plačan, brez družbenega statusa in brez premoženja. Ko se prebije iz revščine, ko si ustvari družbeni status in pridobi premoženje - sam postane žrtev neosocializma.

Libertarna alternativa nudi izhod. Namesto sovraštva do uspešnih - trdo delo in izboljševanje z nenehnim premagovanjem samega sebe. Namesto čakanja na Judeževe zlatnike iz proračuna - denar, zaslužen z lastnim delom. Namesto zagrenjenosti – optimizem. Namesto nezaposlenosti – urjenje za deficitarne poklice. Namesto ponočevanja – študij. Namesto defetizma in fatalizma - kljubovanje izzivom, ki jih prinaša življenje. Namesto sklonjene glave, samozavesten pogled človeka, ki je našel svojo pot in ne trepeta pred jutrišnjim dnem.

Ponudimo svojim nasprotnikom tisto, kar mi imamo in česar oni nimajo.

Upanje.