"Obnašanje francoskih sindikatov je konsistentno in preračunljivo. Njim pripada prihodnost."

Vkleščeni med ekonomsko realnost in javnomnenjsko nerealnost, ki so jo pomagali ustvariti, so se francoski etatisti odločili, da bodo liberalizacijo namesto za vse ljudi uvedli le za politično manjšino. Rezultat je ukrep, ki trg delovne sile liberalizira le za mlajše do 28 let.

Nič lepše ne prikaže razlike med etatističnimi utalitaristi, ki sprejemajo ekonomsko pol-racionalne in parcialne ukrepe šele, ko jih realnost prisili v to in libertarci, ki celovite reforme predlagamo iz prepričanja, da se ljudje rodijo svobodni in da je spoštovanje posameznika ključni moralno-etični gradnik politike; kot ta bizaren in diskriminatoren ukrep francoske vlade.

Če menite, da je ta ukrep liberalen in da v njemu ni socialne logike, se hudo motite! V prerazdeljevalnih sistemih najdete mnogo takšnih anomalij. Naprimer - progresivna obdavčitev je sistem, v katerem večina politično šibkejši manjšini na podlagi arbitrarne sodbe o potrebah in ne na podlagi objektivne meritve koristi, predpiše slabše pogoje, kot sama sebi. Priglasuje si torej denar drugih oziroma svojo politično moč uporabi, da si ustvari privilegiran položaj.

Na ta način uvaja v družbo načelo socialne diskriminacije - zakonske diskriminacije manjšine na podlagi socialnega položaja. Za sposobnejše in ustvarjalnejše posameznike zakon postane strožji, sankcije pa bolj represivne.

Takšni ukrepi so seveda redko socialno smiselni. Pogosto gre le za kravje politične kupčije v okviru vzpostavljenega sistema iskanja rent (rent seeking). Takšna je denimo progresivna obdavčitev dohodkov v Sloveniji, ki ne zajame dohodkov iz premoženja in je zato kot socialni ukrep nična.

Socialno v takšnih primerih nekaterim služi zgolj kot blagovna znamka za prodajo lastnih interesov.

Na podobno "socialno"-političen način smo se v Sloveniji v preteklosti lotevali pokojninskih reform. Namesto nižanja pokojnin smo sprejemali izrazito medgeneracijsko neuravnotežene ukrepe in na ta način breme zablod prejšnje generacije pometli pod preprogo prihodnosti.

Podaljšali smo delovno dobo. Ali sedanji upokojenci to čutijo? Plačujemo višje pokojninske prispevke od preteklih generacij. Se sedanjim upokojencem to pozna? Ko se bomo upokojili, se bomo morali zanašati na lastne prihranke. Sedanjim upokojencem se kljub nemajhnemu nepremičnemu premoženju ni treba.

Vprašanje, ki se ob tem zastavlja je - kaj pa so pravzaprav pri zategovanju pasu sploh prispevali sedanji upokojenci?

Odgovor je brutalno enostaven. Volilne glasove.

Kar se je zgodilo v Franciji je povsem konsistentno z evropsko socialno usmeritvijo - vlada je poskusila celotno težo nujnih reform trga dela prevaliti na mlade. Ti so manjšina in tradicionalno politično manj homogena skupina.

Pri tem so podcenili preračunljivost in družbeno destruktivnost sindikatov in precenili inteligenco študentov. Nenaravno zavezništvo med obema skupinama je posledica dejstva, da so sindikati pripravljeni (za vsak primer in za zgled!) minirati čisto vsak poskus liberalizacije trga delovne sile, neosocialistično indoktrinirani študentje pa ne razumejo, da od svojih kolegov lahko pričakujejo mnogo neosocialistične retorike, da pa se ljubezen konča, ko pogovor nanese na konkretne oblike medgeneracijske solidarnosti ali razumevanje za položaj brezposelnih, ki so to ravno zaradi rigidnih predpisov o zaposlovanju.

Deja vu.

Obnašanje francoske vlade je histerično.

Obnašanje študentov je samodestruktivno, ampak ko bodo to spoznali bodo večinoma tudi že sami člani sindikatov.

Obnašanje sindikatov pa je konsistentno in preračunljivo. Njim pripada francoska prihodnost.